Razstava slikarja in grafika Andreja Jemca, ki nosi naslov Geometrija in rokopis, se osredotoča na obdobje od leta 1967 do leta 1983. Na njej so zbrane risbe, slike, mobilni objekti in kolaži, med grafikami pa tudi jedkanice in akvatinte. Izbrana dela razkrivajo umetnikovo vnemo po obvladovanju posameznega izraznega medija in njihovem medsebojnem nadgrajevanju v premišljeno strukturirano in likovno izčiščeno celoto, so ob razstavi zapisali v MGLC-ju.

Zamisli in snovanje drugačnega odnosa do vsebinskih in likovnih problemov so se v Jemčevem opusu nakazali že leta 1967 v seriji dnevniških risb s flomastrom, v katerih je umetnik zapisoval svoj vizualni razmislek in premišljeno snoval spremembe, ki jih je konec 60. let preteklega stoletja udejanjil tako v slikah kot v grafikah. Tedaj je bila tehnika sitotiska že dobro uveljavljena in hkrati najprimernejša za umetnikovo zaokroženo likovno izražanje.

Prvi Jemčevi sitotiski so bili prepoznani kot novost, s katero se je Jemec odmaknil od poetičnega raziskovanja učinka oddaljene svetlobe in prostora v tehniki globokega tiska. Leta 1973 je začel delati prve mobilne objekte, ki so bili sestavljeni in jih je bilo mogoče sproti prilagajati. Te je v slikah in grafikah sestavljal v veliko barvnih variant.

Sredi 70. let preteklega stoletja je začel na drugačen način snovati tudi risbe. Če so risarski dnevniki konec 60. let nastajali hitro in v obsežnih količinah, z dinamično in impulzivno risbo, so poznejše risbe rezultat dolgotrajnega in premišljenega procesa. Konec 70. let sta struktura in učinek črtne risbe nakazala serijo kolažev, ki jih je delal iz papirja, kartona, blaga, platna in drugih materialov.

Jemec se je rodil leta 1934. Slikarstvo je študiral na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Študijsko se je izpopolnjeval v Parizu in v Londonu. Najprej je učil na osnovni šoli v Šentvidu pri Ljubljani, nato med letoma 1962 in 1973 delal kot svobodni umetnik. Leta 1973 je začel poučevati na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, od 1984 dalje je bil redni profesor za risanje in slikanje do upokojitve leta 1999.

Veliko je razstavljal, med drugim dvakrat na beneškem bienalu, dvakrat na bienalu v Sao Paulu in na mednarodnih grafičnih bienalih v Ljubljani. Za svoje delo je prejel številne nagrade, leta 1994 Prešernovo nagrado.

Razstava Včasih nič, včasih kaplja čez rob Mine Žabnikar (1978), bolj znane pod umetniškim imenom Mina Fina, ki je postavljena v zadnjih dveh sobah razstavišča, pa združuje ilustracije, na katerih se nenehno medsebojno dopolnjujeta podoba in beseda.

Razstavi se, kot je za Dnevnik povedal kustos Božidar Zrinski, vsebinsko ne dopolnjujeta in ne prepletata. Jemčeva razstava je študijsko naravnana, razstava Mine Fine pa je projektno zastavljena in je bila narejena posebej za ta prostor. Podobe so nastajale približno dva meseca, umetnica pa je za razstavo dela natisnila v grafičnem ateljeju MGLC.

Razstavi, ki ju bodo odprli drevi ob 20.00, bosta na ogled do 2. novembra.