Češkemu scenografu, ki velja za enega revolucionarjev sodobne scenografije in tudi za izumitelja nekaterih povsem novih pristopov k oblikovanju odrskega prostora, razstavo od danes od 20.00 poklanjata Slovenski gledališki muzej in Mestna galerija Ljubljana. Ljubljanska postavitev Josef Svoboda 1920-2002 - čarovnik odrskega prostora je zaradi nekoliko manjših prostorskih kapacitet sicer nekoliko okrnjena različica večje razstave o delu Josefa Svobode, ki jo je koncipirala izjemna poznavalka Svobode Helena Albertová.

A rhitekturni pristop k scenografiji
Tisto, kar je omogočilo Josefu Svobodi, da je zaslovel kot pravi čarovnik prostora, je bilo njegovo drugačno razumevanje odra in dela scenografa nasploh. Kot je ob predstavitvi razstave povedal Ivo Svetina, direktor Slovenskega gledališkega muzeja, je Svoboda izhajal iz spoznanja, da scenograf ne dela kulis, ampak ustvarja prostor v prostoru; ustvarja prostor, ki z resničnim prostorom nima prave zveze. Za Svobodo je tako značilen arhitekturni način dela - sam je po drugi svetovni vojni arhitekturo tudi zares študiral - in sceno ustvarja kot mobilne miniarhitekturne elemente. Zato, kot nam pojasni Albertová, tudi išče navdih v vsakokratnem gledališkem prostoru, katerega nato na novo izdela z vnosom mobilnih arhitekturnih elementov.
Partijska knjižica - izhod v tujino
Tako je nastal prepoznavni Svobodin slog, ki mu je odprl pot v tujino, kjer tudi ustvari svoje največje scenografske projekte. Dela v Covent Gardnu, newyorški Metropolitanski operi, milanski Scali, beneškem gledališču La Fenice in drugje. Vse to mu omogoči, da v obdobju novega vala 'trdega' režima na Češkem, to je v času po sovjetski okupaciji Češke z njenim preveč svobodomiselnim prebivalstvom, Svoboda obdrži partijsko knjižico in tako ne postane uradni sovražnik države. Ta še naprej zapoveduje vsaj dokaj realistično in lahko berljivo gledališče, hkrati pa spozna, da Svobode ne more omejevati, zato mu tudi dovoli delo na tujem.
Revolucionarna Laterna Magika in poliekran
Treba je priznati, da Josefu Svobodi tudi na Češkem ni primanjkovalo sredstev za delo; država je gledališče vendar razumela kot izložbeno okno svoje kulture in je vanj vlagala, čeprav ga je tudi nadzirala. Vendar pa je Svoboda v velikih gledališčih v tujini vseeno imel boljše pogoje za delo in je lahko svoje tudi tehnološko inovativne posege v scenografijo, kot sta projekt Laterna Magica in poliekran, do popolnosti razvil šele tam. Laterna Magika je sicer ime praškega eksperimentalnega gledališča. V njem je Svoboda ustvaril pravi sistem svetlobe, glasbe in projekcij, ki so v njegovem času predstavljale enega najbolj kompleksnih scenografskih podvigov na svetu na splošno.
Svobodina scenografska izuma
Albertová izpostavi še dva tehnološka 'izuma' Svobode. Prvi izum se po njem tudi imenuje. To je nizkonapetostna svetlobna ravnina, ki se je hitro uveljavila v gledaliških hišah po vsem svetu. Drugi pa se navezuje na uporabo zrcal. Svoboda se je zavedal omejenosti odrskega prostora, vendar pa je želel, da bi se gledalcem zdel neomejen. Zato je navidezno povečal zrcala, ki pa so bila gibljiva in so tako nenehno preobražala ta virtualni, skrivnostni prostor. Steklo je Svobodo povsem prevzelo in v gledališče je skušal integrirati tudi najnovejše izume na področju steklarske industrije; tako uporabi novo polprosojno steklo, ki lahko postane projekcijska površina, s pravilno osvetlitvijo ga je mogoče skriti ali pa ga le uporabiti kot novo svetlobno telo.
Steklo, ki razširi oder ljubljanske Drame
Stekla so bila tudi bistvo edine scenografije, ki jo je Josef Svoboda ustvaril za slovensko gledališče. O njej nam je spregovoril Jurij Souček, igralec v Racinovi predstavi Fedra v režiji J. Pilikiana. To je bilo obdobje velike krize v ljubljanski Drami, iz katere so odšli trije režiserji, in program so lahko izvedli le ob pomoči tujih gostujočih režiserjev. Tako je ravno Součku v Dramo uspelo pripeljati Pilikiana, ta pa je angažiral še Svobodo, ki je tako rekoč zastonj naredil eno najnaprednejših scenografij na Slovenskem sploh. To je bilo v sezoni 1973/74, Souček pa pomen Svobode takrat in danes poudari z nekoliko kritično pripombo: "Svoboda je dejansko genij. Pri nas do Pandurja sploh ni bilo velikih scenografov." Kljub temu slovenska kritika predstave sploh ni opazila, kot je bil zaradi svojega dela v tujini Svoboda premalo opažen tudi v domovini.
Dolga tradicija kulturnega sodelovanja med Čehi in Slovenci
Razstava o Josefu Svobodi, ki k nam prihaja v okviru programa sodelovanja med Republiko Slovenijo in Češko republiko v kulturi, znanosti in izobraževanju, je pomembna tudi zato, ker gre za simbolno nadaljevanje bogatega kulturnega sodelovanja med Čehi in Slovenci. Če govorimo o gledališki umetnosti, se moramo, kot nas opozori Svetina, spomniti že na A. T. Linharta, čigar oče je bil Čeh. In tudi pozneje vse do druge svetovne vojne so v naših gledališčih delovali češki igralci in režiserji, navsezadnje pa sta tudi češka arhitekta Anton Hruby in Jan Vladimir Hrasky zgradila ljubljansko deželno gledališče oziroma današnjo stavbo opere in baleta. Ta vez ostaja živa - tudi s triletnim projektom, posvečenemu gledališki arhitekturi, v sklopu katerega bo leta 2010 tudi pri nas na ogled razstava gledališke arhitekture v Srednji Evropi.
Polona Balantič