Poleg načrtov, fotografij in videa bodo na ogled stoli s praškega gradu, Plečnikova svetilka in klop ter maketa Plečnikovega načrta za slovenski parlament iz leta 1947.

Plečnik je v svojih vizionarskih načrtih veliko razmišljal o Ljubljani in njeni najvišji točki - gradu nad mestom. V njem je videl mestno krono, zato mu je želel dati monumentalno obliko in nov namen.

Slovenska akropola, kot je poimenoval svoj prvi načrt iz let 1931-32, bi služila kot muzejski in kulturni prostor. Drugi načrt iz leta 1947 pa bi s svojo monumentalno oktagonalno obliko predstavljal slovenski parlament. Zanimivi so tudi načrti za monumentalne dohode na grad, pri katerih je nameraval izvesti radikalne spremembe tudi v mestnem jedru tik pod gričem.

Brez velikopoteznih vizij ni poti v prihodnost
Čeprav se je Plečnik zavedal utopičnosti nekaterih zamisli, je hkrati dobro vedel, da le od utopije vodi pot v prihodnost. S svojimi uresničenimi načrti, pa tudi tistimi, ki so ostali le na papirju, je Plečnikova Ljubljana postala celovit kulturni spomenik, katerega najprepoznavnejši obraz ostaja prav Ljubljanski grad, piše na spletni strani Ljubljanskega gradu.

Poleg omenjenih načrtov in vizij bo na razstavi mogoče videti še načrte za dostope na grad ter fotografije nekdanje pergole, ki jo je Plečnik postavil tik ob grajski stavbi.

Razstava tudi izpostavi delo Borisa Kobeta, ki je ob današnjem glavnem grajskem vhodu po Plečnikovih načrtih uresničil nekatere prenove, ter poda primerjavo praškega in ljubljanskega gradu.

Razstava, ki jo odpirajo ob letošnji 145. obletnici rojstva in 60. obletnici arhitektove smrti, se naslanja na diplomsko delo Plečnikovi uresničeni in neuresničeni načrti na Grajskem griču Nine Bricelj.

Pospremili jo bodo razstava fotografij v drevoredu proti Šancam, predavanja, čajanka s strokovnjaki z različnih področij na temo Plečnika in njegovega ustvarjalnega opusa ter vodeni ogledi.

Arhitekt treh prestolnic
Jože Plečnik (1872-1957) je s svojimi deli zaznamoval tri evropske prestolnice - Dunaj, Prago in Ljubljano. Na Dunaju je sprva delal v ateljeju Otta Wagnerja, nato kot samostojni arhitekt. Med letoma 1911 in 1921 je živel v Pragi, kjer je bil profesor na umetnoobrtni šoli, leta 1920 je bil tudi imenovan za arhitekta praškega gradu - Hradčanov.

V Ljubljani pa je z Narodno in univerzitetno knjižnico ustvaril prostor duhovne kulture, s Križankami prostor, namenjen umetnosti, za športne dejavnosti je zgradil stadion za Bežigradom, političnim shodom je namenil Kongresni trg, nabrežje Ljubljanice je uredil za zaljubljence, Jakopičevo sprehajališče v parku Tivoli pa za mestne sprehajalce.