Obtoženec prevaro sicer priznava, a se brani, da
Obtoženec prevaro sicer priznava, a se brani, da "to počnejo vsi". Foto: Reuters
Leta 2012 je kitajska tiskovna agencija Šinhua poročala, da je ponarejanje umetnosti na Kitajskem "vse bolj razpaseno". V istem letu je dežela postala največji svetovni trg za umetnine in antikvitete ... Foto: Reuters

V "fenomenalno velikopoteznem podvigu ponarejanja", kot zdaj pišejo kitajski mediji, je možak začel krasti umetnine starih mojstrov, svoje početje pa zakril tako, da jih je nadomeščal z lastnimi ponaredki. Šjao je menda že priznal, da je iz galerije v njegovi oskrbi med letoma 2004 in 2006 odnesel 143 slik. Do leta 2011 jih je 125 tudi uspešno prodal na dražbi. S tem, da je krajine in kaligrafije kitajskih umetnikov iz 17. in 20. stoletja zamenjal z replikami, je zaslužil približno 34 milijonov jenov (dobrih pet milijonov evrov); denar je zapravil za stanovanja in nove slike.

In nato je nekdo ponaredil še ponaredke ...
Zgodba je od tu naprej še bizarnejša: v zaslišanju je Šjao pred sodiščem povedal, da je ponaredke v zbirki opazil že prvi dan, ko je nastopil službo, in sčasoma jih je bilo samo še več - tudi njegove lastne ponaredke so menjali novi, slabše kakovosti. "Ugotovil sem, da je še nekdo drug moje slike zamenjal s svojimi, ker je bilo njegovo delo res grozno slabo," je Šjao povedal v dveurnem zaslišanju.

Čeprav priznava, da je kriv korupcije, se obtoženec brani s tem, da je ponarejanje popolnoma ušlo izpod nadzora: študentje in profesorji si po njegovih besedah umetnine lahko izposojajo tako zlahka, kot da gre za knjige v knjižnici.

"Pri nas pa že ne ..."
Phillip Mould
, trgovec z umetnostjo, ki sicer vodi BBC-jevo oddajo Fake or Fortune?, potrdi, da je bolj tvegano ponarejati stare mojstre kot pa novejšo umetnost. "To je kot hoja po vrvi brez mreže. Težko si predstavljam, da bi se kaj takega lahko primerilo v nacionalnih ustanovah, ki jih spremljajo zahodnjaški umetnostni kritiki. Nezaslišano bi bilo."

Ker je šlo za slike kitajskih avtorjev, ki jih zahodnjaški strokovnjaki slabše poznajo, je tat lažje ostal neodkrit, pravi Mould. Med deli, ki jih je ukradel, so tudi slike vplivnega slikarja 20. stoletja Čija Baišija, ki je slikal predvsem akvarele, in Žanga Dačjana, ki je upodabljal predvsem krajine in lotuse (pa tudi sam je bil mojster ponarejevalec). V sodnem zapisniku je med manjkajočimi tudi Skala in ptice, delo Žuja Daja, slikarja in kaligrafa iz 17. stoletja.