Cesarica Elizabeta je že zgodaj izgubila hčerko Sophie, ki je umrla stara le leto dni, pozneje pa je doživela še tragični samomor sina Rudolfa.

Smrt je bila v življenju cesarice Elizabete nenehno navzoča. Ob zadnjih urah življenja je sedela ob članih svoje družine, poleg tega pa si je prizadevala, da bi po smrti bližnjih ponovno vzpostavila stik z njimi, zaradi česar je bila pogosto predmet posmeha.

Žalovalni "protokol"
Razstava se osredotoča na Elizabeto, na usodo njenih dveh otrok, ki ju je morala pokopati, in na to, kako se je sama spoprijemala z izgubami. Pripoveduje tudi o tem, kako je tedaj žaloval dunajski dvor. Medtem ko je danes način žalovanja prepuščen vsakemu posamezniku, pa so v 19. stoletju na dvoru veljala zelo stroga pravila žalovanja. Črna barva je bila zunanji znak žalovanja, zato je bila črnina obvezna za vso družino.

Razstava združuje številne osebne predmete, povezane s cesaričinim žalovanjem. Na ogled so oblačila in modni dodatki, kot so pahljače, senčniki, pajčolani, nakit in robčki. Mnoge izmed njih ima javnost priložnost videti prvič.

Elizabeta je bila sicer že v času življenja pogosto razumljena kot podoba Mater Dolorose, kar je precej prispevalo k nastanku njene legende. Razstava, ki bo na ogled do 22. maja, poskuša odgovoriti na vprašanje, ali je podoba nemirne in melanholične cesarice, vedno v črnini, točna.

Hladna, lepa in - umorjena
Sisi je v spominu ostala predvsem zaradi svoje hladne lepote in mitov, ki se še danes spletajo okoli njene življenjske zgodbe. Nedvomno pa je k njeni nesmrtnosti prispevala tudi tragična smrt; italijanski anarhist Luigi Lucheni jo je 10. septembra 1898, nič hudega slutečo, medtem ko je hitela na ladjo, ki naj bi jo popeljala v Caux, zabodel do smrti. Čeprav Sisi v času življenja ni veljala za ljudsko cesarico, je novica o njeni smrti pretresla Evropo. Ljubiteljica potovanj in narave je po smrti postala priljubljena in opevana, mogoče tudi zato, ker je bila umorjena povsem naključno.

Lucheni je v resnici hotel ubiti orleanskega princa Filipa, ki pa je v zadnjem trenutku spremenil načrte in ni prišel v Ženevo. Maščevanja željni Italijan je namesto njega ubil Sisi, ki je bila po naključju in brez kakršnih koli političnih namenov v Švici.