Trojice razstavnih sklopov ne zaznamuje poenoten naslov, vseeno pa je prehajanje med njimi kontinuirano. Na ravni vsebine jih povezuje gesta upora proti navideznemu ekonomsko-političnemu "statusu quo", formalno plat razstave pa nemalokrat zaznamuje uporaba ekranizacije. Ta hkrati tudi reflektira vlogo medijev in njihove kvazidokumentarnosti, pridruži pa se ji še arhitekturno-fotografska simbolika uradno nepriznanih političnih entitet.
Je "avtor" Piškur?
Prvi sklop, naslovljen Novice so naše!, je kustosinja namenila vlogi televizijskega obzornika, ki je gledalcu navadno lansiran šele po montažni redukciji elementov. Posledično se Bojana Piškur obrača k umetnici Niki Autor, ki umetnost "razume kot refleksijo družbene stvarnosti", slovenski javnosti pa je v spominu ostala predvsem z dokumentarcem V deželi medvedov (2012). Umetnica je tudi članica neformalnega kolektiva Obzorniška fronta, ki se ponovno zavezuje angažiranemu filmskemu žurnalizmu, zato je izbor logičen. Uvidu v obzorniško "propagando" sta namreč posvečeni prvi dve sobi razstavišča, vendar pa bi obiskovalec kaj hitro lahko zapopadel idejo prezentiranja ene ustavarjalne avtoritete: tokrat naj bi to bila že omenjena Nika Autor, ki ji je tudi resnično namenjena večina prvega prostora, kar pa žal ni najbolje usklajeno s pridano razstavno brošuro.
V uvodniku se poudarja predvsem raziskovanje prepleta podobe s politično ali socialno intenco, "historičen vidik eksperimentalne obzorniške filmske forme" ter sodelovanje z Obzorniško fronto samo. Šele v zadnji fazi branja se ime pisca uvodnika (to je Nika Autor) povsem poveže z razstavnimi artefakti. Po razstavnemu gradivu sodeč bi namreč kaj hitro lahko napačno sklepali, da gre predvsem za "avtoričino" problematiziranje medijskega poročanja o demonstracijah, medtem ko gre ime Obzorniške fronte v vlogi razstavljavca komaj zaslediti.
Veliko platno mogočnih žensk
Eksperimentalnim zlepljenkam dokumentarnega gradiva Obzorniške fronte sta namenjeni kar dve sobi. V drugi je njihova prisotnost bolj razvidna – prevladuje namreč predvsem video, tu pa se pojavijo še nekatera nova imena. To sta na primer Stjepan Zaninović in Aleksandar Petrović, ki v kratkometražnih filmih razpolagata predvsem z očitno naivnostjo propagande. Pridruži se jima še daljši in novejši filmski podvig Jurija Medna, Karl Marx med nami. V njem se z dokumentiranimi grafitarskimi intervencijami po Ljubljani izpisuje docela znano shakespearjansko vprašanje "Biti ali ne biti", ki naj bi po besedah Andreja Špraha merilo na klic k združevanju "proletarcev", kar pa naključnemu obiskovalcu verjetno ni niti malo jasno.
Mnogo lažje je slediti pričevanju štirih nekdanjih članic Rdečih brigad. Zatemnjena soba drugega nadstropja MSUM je navadno namenjena galerijskemu predvajanju velikoformatnih projekcij, kjer nemalokrat prednjači dokumentarno zaznamovano odstiranje preteklosti. To pa že napoveduje drugi sklop, naslovljen Se spominjate revolucije?. Gre za istoimenski "film" Loredane Bianconi, ki ponuja vpogled v partikularno detektirano resničnost štirih aktivistk.
Minimalistična estetika je zavezana sedanjiku, v tem »filmskem času« pa se protagonistke izpovedo o pomislekih, strahovih, preganjanju in načinu delovanja znotraj oborožene organizacije. Pogled na revolucijo je brez »okrasja« propagande in s pomočjo avtorefleksije akterk docela osvežilen. Boj kot problematizacija simpatizerskega poročanja je v videu Loredane Bianconi namreč poudarjena želja po izostreni subjektivnosti protagonistk, ki v svoji "iskrenosti" prevlada nad morebitnimi pomisleki gledalca. Fokus se zato iz načina medijskega selekcioniranja podatkov ponovno obrne k na videz objektivno podani vsebini: to je spomin na čas revolucije.
Plapolanje zastav
Če torej sprva prevladuje pogled na manipulativnost medijskega poročanja, v drugem razstavnem sklopu tega ni kaj dosti zaznati, tovrstna kritična distanca pa se v tretjem razstavnem sklopu tudi popolnoma porazgubi. Pozicija kustosa je afirmativna, ob enem pa v "montažnem postopku" razstavljanja vsaj navidezno tudi povsem zadržana. "Umetnost brezdržavne države" zavzema nemalo prostora Muzeja sodobne umetnosti, ta pa je posvečen posnetkom zborovanj ter arhitekturnim modelom umetniško-politične organizacije Novi svetovni vrh.
Kot je zapisano v spremni besedi, ta v prvih štirih letih delovanja razvija parlamente za nepriznane politično-etnične skupnosti, ki se nemalokrat znajdejo tudi na črnih listah, njihovi člani pa "sodelujejo pri ustvarjanju začasnih platform v umetnostnih institucijah, gledališčih in javnih prostorih po vsem svetu, na katerih govorijo o zgodovini brezdržavnega političnega boja". V MSUM je njihov boj za posluh in priznanje prikazan s pomočjo maketnih prizorišč štirih vrhovnih srečanj, zemljevidov, pridane pa so jim tudi posamične zastave neuradnih političnih združenj. Tako je v vsaki izmed treh sob, kjer najdemo tudi avdiovizualne posnetke govorcev ter kratek opis namena posamičnih zasedanj. Posnetki so izčrpni, pomenljivi, zanimivi, pa tudi zelo dolgi. Izbora ni ali pa je ta morda obiskovalčevi povprečni sposobnosti koncentracije premalo prilagojen. Manjkajo tudi povezovalna imena med posamezniki skupnostmi in njihovimi heraldičnimi emblemi, žal pa je tudi premalo razvidno, kaj naj bi predstavljalo tako imenovano "umetniško" plat delovanja Novega državnega vrha. Je to prav ta in zgolj tovrstna pojavitev znotraj umetnostnih institucij ali pa naj bi se kot umetnost prepoznalo kaj drugega, kot je na primer lutkarstvo pouličnih demonstracij?
Če obvelja zadnje, sta temu namenjena dva manjša podrazstavna sklopa: dokumentarni video govori o vlogi lutk pri prirejanju alternativnih ljudskih procesov na Filipinih, drugi del pa prek fotografije poudarja "vlogo umetnosti pri ustvarjanju in predstavljanju nove države Azawad (severni Mali)". Slednji poleg simbolnosti barv razpolaga tudi z gradivom posnetkov vsakodnevne priprave na boj, kar pa obiskovalca ponovno le zmede. Vprašanje namreč ni več, kaj je umetnost, temveč kje je umetnost umetnosti paradržavnih (vojaških) organizacij.
Je bolje odpreti brskalnik?
Da. MSUM namreč razpostavlja predvsem z že izdelano prezentacijo Novega svetovnega vrha (New World Summit), celo opisna besedila posameznih vrhovnih srečanj ‒ ki so hkrati tudi nagovor k posamezni galerijski prezentaciji – so zgolj prevod internetnih opisov. Zaznati je mogoče vseprisotno (svetovno) in pogosto politično motivirano kuratorsko gesto, o kateri je pred nedavnim v Trubarjevi hiši literature spregovoril hrvaški filozof Boris Buden. Ta naj ne bi vključevala le prakse umetnostnih kuratorjev, temveč tudi željo po dokumentiranju, arhiviranju, reinterpretiranju ter prilaščanju preteklosti, ki je v obliki spominov dostopna vsem, pokrivala pa naj bi vsa področja človekovega delovanja. Zato za artefakt v želji po prepoznavanju kulturne dediščine in afirmacije narodove prihodnosti posledično lahko obvelja tudi družbeno ali politično gibanje. MSUM je, četudi tokrat svoje razstavišče pohvalno namenja predvsem poročanju o boju marginaliziranih skupin, s tem vsekakor na "pravi" poti nereflektirane institucionalizacije.

Katarina Stopar

Razstavne sklope so obiskali tudi v oddaji Osmi dan. Vabljeni k ogledu prispevka.