Poleg očarljivih in precej slavnih portretov otrok kraljeve družine bodo na Dunaju v ospredju tudi drugi žanri, ki se jih je loteval Velázquez - tihožitja, nabožne slike ter mitološki in zgodovinski prizori.

Na pomoč priskočijo vsi ključni muzeji
Razstavo v dunajskem muzeju pripravljajo v sodelovanju z madridskim muzejem Prado, ki se ponaša z najobsežnejšo zbirko del tega španskega umetnika, londonsko narodno galerijo in Muzejem lepih umetnosti v Bostonu. Razstava bo na ogled od 28. oktobra do 15. februarja prihodnje leto.

"Največje uspešnice"
Med drugim bo vključevala umetnikovo znamenito Venero s Kupidom z ogledalom ter sliki Apolon v Hefajstovi kovačnici in Poklon sv. treh kraljev. Vsa tri dela bodo tokrat prvič razstavljena v avstrijski prestolnici.

V muzeju Prado v Madridu domnevajo, da je Apolona v Hefajstovi delavnici Velásquez naslikal med prvim obiskom Italije. Gre za prizor Apolona, ki ga prepoznamo po siju. Vulkanu (oz. Hefajstu), bogu ognja, pove, da je Venera, boginja ljubezni, prešuštvovala z bogom vojne Marsom. Zanimiv je kontrast med podobo Apolona ter Vulkana in njegovih delavcev: medtem ko je prvi kot nekakšen mil božanski privid, so Vulkanovi možje mnogo bolj realistično upodobljeni in so pravzaprav pravi kovači tistega časa. Na figurah dokazuje Velásquez svoje poznavanje človeške anatomije, ki si ga je pridobil v Rimu, opazimo pa tudi vplive beneškega renesančnega oziroma že manierističnega slikarstva.

S sliko Venere v ogledalu je slikar našel imenitno rešitev težav, s katerimi so se do takrat spopadali umetniki, in lepo linijo telesa poudaril s hrbtno postavitvijo upodobljenke. Venerin obraz vidimo le skozi zabrisan odsev v ogledalu. Slika je nastala leta 1650.

Velikan španskega baroka
V Velásquezovem opusu, ki je imel neverjeten vpliv na nadaljnje ustvarjanje na Pirenejskem polotoku, najdemo tako portrete kraljeve družine in papeža kot tudi najbolj cenjene zgodovinske, mitološke in biblične prizore, pa tudi žanrskih upodobitev ljudi 'z roba' družbe ne manjka.

Velazquez se je rodil v Sevilli kot potomec stare portugalske plemiške družine. Bil je učenec slikarja Francisca Pacheca; pri njem se je uril predvsem v perspektivi in proporcih ter spoznaval takratne moderne tokove seviljskega slikarstva. Po dobrih štirih letih je zapustil mojstrovo delavnico in se leta 1618 poročil z učiteljevo hčerko Juano Pacheco. Ta mu je rodila dve hčeri.

Sijajna kariera na dvoru
Prvič ga je skupaj s tastom pot ponesla v Madrid leta 1622 in Velázquez si je počasi pridobil naklonjenost kralja Filipa IV. (1605-1665). Postal je njegov dvorni slikar in začela se je njegova hitro vzpenjajoča se dvorna kariera, ki je vrhunec dosegla z njegovim imenovanjem za glavnega dvornega upravitelja leta 1652.

Najprej je v slogu Caravaggievega realizma in pod vplivom Ribere slikal žanrske in nabožne prizore. Pozneje je pod vtisom srečanja z Rubensom in obiska Italije začel slikati elegantneje in bolj impresionistično, uporabljati toplo, skladno lestvico barv ter se predvsem posvečati portretu.

Bil je umetnik izjemnega daru za opazovanje in podajanje stvarnosti. Bil je tudi psihološko natančen in neomajno pošten portretist. V zadnjem obdobju je uporabljal hladnejše barve.