V Munchovem muzeju so prav te dni v sodelovanju z Narodno galerijo jubilej počastili z odprtjem velike retrospektivne razstave, naslovljene Munch 150. Foto: EPA
V Munchovem muzeju so prav te dni v sodelovanju z Narodno galerijo jubilej počastili z odprtjem velike retrospektivne razstave, naslovljene Munch 150. Foto: EPA
Munch
Razstava v Oslu obsega priližno 220 del. Na ogled bo do 13. oktobra. Foto: EPA
Munch
Munchovo leto zaznamujejo številne razstave doma in na tujem. Foto: EPA
Munch
Zdajšnji Munchov muzej so odprli leta 1963, ob 100-letnici umetnikovega rojstva. Foto: EPA
Edvard Munch
Munchov avtoportret z okstjem roke iz leta 1895. Foto: Wikipedia

Edvard Munch - ravno letos mineva 150 let od njegovega rojstva - je namreč ob svoji smrti leta 1944 Oslu zapustil približno 1.100 slik, 15.500 grafik, 4.700 skic in šest skulptur, pod pogojem, da bi jih razstavili v njemu posvečenem muzeju.

Zdajšnji Munchov muzej so odprli ob stoletnici slikarjevega rojstva leta 1963, vendar pa so se po odmevnih krajah dragocenih umetnin Krik in Marija, začeli pozivi k postavitvi nove muzejske stavbe. Po dogodku so v muzeju temeljito prenovili in močno izboljšali varovanje, pa tudi sliki so našli po dveh letih.
Dolga leta so se strokovnjaki in lokalni politiki pregovarjali, kje bi bila najprimernejša lokacija za postavitev muzeja, kjer bi hranili slikarjevo zapuščino. Zdaj so odločili, da ga bodo preselili v novo stavbo, ki bi jo postavili v soseski Bjorvika v središču mesta. Tam je že operna hiša, načrtujejo pa tudi postavitev knjižnice. Župan je pomirjen, da bodo v novi muzejski stavbi lahko bolje poskrbeli za umetnikovo zapuščino.
Nov muzej naj bi bil končan leta 2018
Muzej bodo postavili po načrtih španskega biroja Herreros Arquitectos, ki je leta 2009 pometel s konkurenco na razpisu. Predvideva v nebo segajočo zgradbo, ki posnema obliko grške črke lambda. Načrte o novi muzejski zgradbi je pozdravil tudi direktor Munchovega muzeja Stein Olav Henrichsen. Napovedujejo, da bo javnost v muzej prvič stopila leta 2018, vrednost projekta pa ocenjujejo na 1,7 milijarde norveških kron (dobrih 225 milijonov evrov). Glede financiranja računa mesto tudi na državna sredstva.
Vrhunec Munchovega leta
Prav te dni so v muzeju in v Narodni galeriji v Oslu odprli veliko retrospektivo Munch 150, ključni dogodek slikarju posvečenega leta. Gre za najbolj ambiciozno razstavo del tega mojstra ekspresionizma v zgodovini. Predstavlja kar 220 slik, med temi celo vrsto ključnih del njegovega opusa. Med vrhunci razstave, ki bo odprta do 13. oktobra, je rekonstrukcija Fiza življenja iz leta 1902 in Reinhardtovega Friza iz obdobja 1906-1907.
Eden izmed glavnih znanilcev ekspresionizma se je rodil 12. decembra 1863 v Lotnu na Norveškem. Leta 1879 je v Oslu začel študij arhitekture, pozneje pa pri kiparju Middelthunu študiral akt. Leta 1889 je s pomočjo državne štipendije odpotoval v Pariz, pozneje se je ustavil v Nici, od leta 1892 pa ustvarjal v Berlinu. Po živčnem zlomu leta 1908 je bil nekaj časa v psihiatrični bolnišnici, zatem pa se je leta 1909 vrnil na Norveško.
Tesnoba modernega človeka
Na njegovo delo so vplivala dela postimpresionistov, ki jih je videl na potovanjih po Franciji, tudi simbolistov in vzdušja fin de siecla. Te vplive je prepletel s posledicami travm iz otroštva in ustvaril zelo oseben, dramatičen slikarski svet samote, melanholije, erotike, trpljenja in vizionarske fantastike.
Njegovo najbolj slavno delo ne potrebuje zares pripisa naslova, da prepoznamo snov slike. V Kriku - slika obstaja v štirih različicah - prepoznavajo univerzalno podobo tesnobe modernega človeka, Munch sam pa je o delu zapisal: "Z dvema prijateljema sem šel po ulici, ko je sonce ravno zahajalo. Ustavil sem se in se naslonil ob ograjo, nenadoma sem se počutil zelo utrujenega. Ognjeni in krvavi jeziki so se stezali čez modrikastočrni fjord. Moja prijatelja sta šla naprej, jaz pa sem ostal zadaj, tresoč se od strahu. Slišal sem neznanski, neskončni krik narave." V delu je uspel doseči zastavljeni cilj študije duše in obenem njegove lastne podobe.
Po psihološkem zlomu in vrnitvi na Norveško leta 1909 je njegova paleta postala svetlejša, njegova dela so izžarevala manj pesimizma. K boljšemu počutju umetnika je pripomoglo tudi vse večje zanimanje javnosti za njegovo delo. Muzeji so začeli kupovati slike, leta 1912 je dočakal prvo razstavo v New Yorku.
Večji del zadnjih dveh desetletij svojega življenja je preživel v osami na samozadostnem posestvu Ekely v Skøyenu v Oslu. Na poznih delih prepoznamo poklon kmečkemu življenju, kot model mu je pogosto služil konj Rousseau, a tudi žensk, ki so mu pozirale, ni manjkalo. Proti koncu življenja je z neprizanesljivimi avtoportreti nadaljeval večno prisotno samoraziskovanje in poglabljanje v lastna psihološka stanja.