Postavitev El Greco in moderna v Düsseldorfu je doslej največja razstava slik tega španskega mojstra v Nemčiji. Foto: EPA
Postavitev El Greco in moderna v Düsseldorfu je doslej največja razstava slik tega španskega mojstra v Nemčiji. Foto: EPA
El Greco
Za manierizem je značilna hladna barvna lestvica, presenetijo pa draperije, ki se spreminjajo v vse bolj abstraktne ploskve. Na fotografiji Kristus na Oljčni gori. Foto: EPA.
El Greco
Morda čar, ki so ga v El Grecovi umetnosti videli mojstri 20. stoletja, najlažje prepoznamo v tej znameniti upodobitvi Obiskovanja. Prizor, v katerem Marija obišče Elizabeto, je pozno delo. El Greco ga je naslikal nekaj let pred svojo smrtjo. Zdaj sta figuri skoraj povsem skriti, vse, kar vidimo, sta nemirni draperiji, ki skoraj prehajata v ploskev. Ženski sta upodobljeni s hrbtne strani oziroma s strani. Osrednja pozornost ni več namenjena njima, njunima obrazoma, ampak likovni problematiki oblačil. Foto: Wikipedia

V muzeju Kunstpalast v Düsseldorfu so konec aprila odprli razstavo, ki raziskuje sorodnosti med El Grecovim slikarstvom poznega 16. stoletja in ekspresionizmom nekaj več kot tri stoletja pozneje. Razstavljena dela nazorno pokažejo, kako so se umetniki, kot so Oskar Kokoschka, Pablo Picasso, Max Beckmann, Max Oppenheimer in drugi naslanjali na delo tega starega mojstra, ki se je rodil na Kreti kot Doménikos Theotokópoulos, vendar je glavnino svojega dela ustvaril v Španiji.

Po treh stoletjih ponovno odkrit umetnik
Zanimivo je, da je bil El Greco v stoletjih po svoji smrti leta 1614 praktično pozabljen, šele moderna ga je ponovno odkrila. Nekateri umetniki so v njem videli celo vizionarskega predhodnika prelomne avantgardne umetnosti.
V času, ko se je renesansa poslavljala in se izpela v manierizmu, teren pa je bil tudi na področju umetnosti že pripravljen za protireformacijo in katoliško reakcijo, so El Greca občudovali zlasti zaradi ekstatičnosti njegovih pobožnih figur in dramatičnosti prizorov. Slikarji, ki so orali ledino umetnosti 20. stoletja, so videli nekaj povsem drugega. Seveda so opazili tudi dramatičnost, a so se osredotočili predvsem na abstraktne ploskve, v katere so se spreminjale razvihrane draperije.
Že v prvih dneh si je razstavo v Düsseldorfu ogledalo 6.500 obiskovalcev, kar je sicer treba pripisati tudi t. i. noči muzejev, ki je v soboto zvečer obiskovalce obdarila z daljšim odpiralnim časom muzejev. Samo v tej noči je po podatkih muzeja razstava privabila 3.500 obiskovalcev.


Od mojstra ikon do osrednjega španskega manierista
Postavitev želi pokazati raznovrstne ravni v El Grecovem slikarstvu, ki so nagovarjale ekspresioniste in njihove sodobnike. Del razstave se posveča mojstrovim cerkvenim delom, prav tako pa je pozornost namenjena njegovemu portretnemu in krajinskemu slikarstvu. Za opus slikarja, ki se je na Kreti izučil najprej kot slikar ikon, so značilne asketske podobe svetnikov in različnih bibličnih oseb, vendar je to samo odraz želje njegovih naročnikov, ki jih ni nikoli manjkalo, njegov značaj in življenje pa sta bila precej drugačna. Ko ga je pot s Krete leta 1567 zanesla v Benetke, se je tam srečal s cenjenim koloristom Tizianom in se učil pri njem. Spoznal je tudi dela manierista, prav tako mojstra dramatičnih poudarkov Tintoretta. Po vmesnem dvoletnem postanku v Rimu je odšel v Madrid, nato pa se je ustalil v 'svojem' Toledu.
Na razstavi, ki bo odprta do 12. avgusta, je na ogled 40 del tega osrednjega predstavnika španskega manierizma, ob njih pa tudi dela avantgardnih umetnikov zgodnjega 20. stoletja.