Kipu mrtvega Kristusa (ok. 1500-1520) manjkajo trnova krona, roke in spodnji del nog - vse te poškodbe naj bi Odrešenik utrpel v brutalnem napadu verskih reformatorjev v 16. stoletju. Kip so zgodovinarji šele leta 1954 našli pod tlemi kapelice Mercers' Hall v Londonu; strokovnjaki sklepajo, da je bil morda skrit, da bi ga tako obvarovali pred nadaljnjim vandalizmom. Foto:
Kipu mrtvega Kristusa (ok. 1500-1520) manjkajo trnova krona, roke in spodnji del nog - vse te poškodbe naj bi Odrešenik utrpel v brutalnem napadu verskih reformatorjev v 16. stoletju. Kip so zgodovinarji šele leta 1954 našli pod tlemi kapelice Mercers' Hall v Londonu; strokovnjaki sklepajo, da je bil morda skrit, da bi ga tako obvarovali pred nadaljnjim vandalizmom. Foto:
Leta 1914 se je sufražetka Mary Richardson s sekirico za meso lotila Velázquezove Venere pred ogledalom (ok. 1650). Sama je trdila, da sliko najlepše ženske v mitologiji napadla iz protesta proti aretaciji vodje sufražetk Pankhurstove dan predtem; njeno dejanje, ki so ga mediji v svojem poročanju poosebili v "umor", napadalko pa v "Slasher Mary" (Mesarska Mary), je postalo simbol stereotipno feministične drže do klasičnega ženskega akta, implikacija - da ljudi bolj presune "trpljenje" nežive umetnine kot trpljenje sočloveka, pa je imelo daljnosežne implikacije: odmevalo je celo v incidentu iz leta 2001, uničenju 1.500 let starih kipov Bude v Bamijaniju. (Tisto zimo, ko sta Afganistan pestili huda suša in lakota, so mednarodne agencije obljubile finančno pomoč za ohranitev spomenikov, ki sta bila del svetovne kulturne dediščine. Na talibane je imelo to obraten učinek: iz ogorčenja, ker svet bolj zanima njihova zgodovina kot njihovi ljudje, so jih s tanki in razstrelivom izbrisali z obličja zemlje.)

V zadnjih letih je bila moderna umetnost v muzejih po svetu kar nekajkrat deležna "interakcij" obiskovalcev, ki so v očeh zakona kvečjemu vandalizem, za večino navadnih smrtnikov pa kar lepo norost. Večina teh "napadov" se giblje nekje v sivem območju med prestopništvom in neuravnovešenostjo: možak, ki je s kladivom v roki napadel Michelangelovo Pieta v Vatikanu (in ob tem tulil "Jaz sem Jezus!"), velja za norca; tisti, ki je na deviško belo platno Kazimirja Maleviča s perjem narisal dolarski znak, je bolj prestopnik (je pa treba povedati, da je bilo njegovo dejanje "protest proti komercializaciji umetnosti").

Dejstvo je, da so bili muzejski eksponati po vsem svetu skozi stoletja žrtve skrunitev, napadov, udarcev in celo bombardiranj. Britanska galerija Tate za 2. oktober tako napoveduje odprtje razstave Art under Attack: Histories of British Iconoclasm (Napadena umetnost: Zgodovina britanskega ikonoklazma), ki bo dokumentirala zgodovino napadov na umetnost v Veliki Britaniji od 16. stoletja pa vse do danes. Osrednji eksponat postavitve bo poškodovan kip Kristusa, ki je stoletja ležal pod tlemi londonske kapele.

Kristusovo obličje, ki je prestrašilo reformatorje
Kipu mrtvega Kristusa
(ok. 1500-1520) manjkajo trnova krona, roke in spodnji del nog - vse te poškodbe naj bi Odrešenik utrpel v brutalnem napadu verskih reformatorjev v 16. stoletju. Kip so zgodovinarji šele leta 1954 našli pod tlemi kapelice Mercers' Hall v Londonu; strokovnjaki sklepajo, da je bil morda skrit, da bi ga tako obvarovali pred nadaljnjim vandalizmom.

Tatova kustosinja Tabitha Barber je "navdušena", da je vodstvo kapelice kip za razstavo pripravljeno posoditi. "Če kip pogledamo danes, naredi še vedno tako močan čustven vtis, da si je nevarnost, ki so jo ob njem čutili reformatorji 16. stoletja - mešanje med resničnim in reprezentacijo, grešno čaščenje podobe namesto Boga - kaj lahko predstavljati. Ta neverjetna izposoja nam bo pomagala raziskati metode in motive za napadi na umetnost v zadnjih 500 letih."

Nesrečne vzporednice z aktualnimi dogodki
Direktorica galerije Penelope Curtis priznava, da je tematika razstave ob vseh "napadih" na umetnost v Britaniji v zadnjih letih skoraj "preveč aktualna", češ da tega med snovanjem koncepta nikakor niso imeli v mislih. Primer: lani se je nekdo v galeriji Tate Modern s flomastrom spravil nad fresko Marka Rothka, še pred enim tednom pa je protestnik v Narodni galeriji na muho vzel Constablovo platno The Hay Wain.

Med eksponati na razstavi bo tudi na glavo obrnjeni portret Oliverja Cromwella iz muzeja v Invernessu (tako ga je "onečastil" zadrti monarhist, princ Frederick Duleep Singh (1868-1926)) ter koščki razbitega kipa Viljema III. in Nelsonovega stebra, ki sta bila v Dublinu uničena med protibritanskimi napadi v letih 1928 in 1966.

Napade, ki so jih zagrešile sufražetke, zastopata dve sliki: Sibylla Delphica Edwarda Burne-Jonesa, ki je bila leta 1913 tarča vandalizma v Manchestru, in Henry James Johna Singerja Sargenta, ki jo je leto pozneje z nožem skupil v kraljevi Akademiji.

Samo ideološko motivirani vandalizem!
Kustosi razstave poudarjajo, da se niso skušali posvetiti naključnim aktom vandalizma, pač pa "ikonoklazmu" - uničevalnim dejanjem, ki jih je navdihnila ideologija. Druga rdeča nit razstave bo razmislek o tem, kako so umetniki v zgodovini uničenje uporabljali v imenu kreativne sile (na ogled bo klavir, ki ga je leta 1966 s sekiro razmrcvaril Ralph Montanez Ortiz).