Tableau so v londonski galeriji menda cele ure pazljivo postavljali na mesto, saj je bilo treba slediti umetnikovim izrecnim navodilom, kako naj leži vsak posamezni kos. Foto: Serpentine Galleries
Tableau so v londonski galeriji menda cele ure pazljivo postavljali na mesto, saj je bilo treba slediti umetnikovim izrecnim navodilom, kako naj leži vsak posamezni kos. Foto: Serpentine Galleries
Ista inštalacija pred leti na umetnikovi retrospektivi v Düsseldorfu. V Londonu jo medtem lahko ujamete še do 15. februarja. Foto: EPA
Del razstave je tudi inštalacija White Paper Heap, kup zmečkanih belih listov papirja. Ruthenbeck je znan po tem, da uporablja precej prozaične materiale. Foto: EPA
Iz kritike razstave v Evening Standardu: "Ustvarjanje Reinerja Ruthenbecka je umirjeno in diskretno ... Večina njegovih del so nevpadljivi kipi s tiho, poetično močjo." Foto: Serpentine Galleries

Inštalacijo Prevrnjeno pohištvo, ki si jo je leta 1971 zamislil nemški kipar in konceptualni umetnik Reiner Ruthenbeck, nekateri opisujejo kot "delovno sobo, ki bi jo bilo treba pospraviti", medtem ko njeni zagovorniki opozarjajo, da "načenja teme reda in nereda", hvalijo njeno "močno narativo" in ugotavljajo, da gledalca sili k ponovnemu razmisleku o vsakdanjih predmetih. Kot odgovor na vse prezirljive komentarje jo celo postavljajo v kanon umetnostne zgodovine, ob bok stvaritvam Pabla Picassa.

Po besedah programskega direktorja galerije Serpentine inštalacija Overturned Furniture, "ključno delo" prve večje Ruthenbeckove razstave v Veliki Britaniji, načenja vprašanje, "kako razumemo svet okrog sebe". "Gre za to, da nekaj ponovno vidimo prvič in to začnemo preizpraševati ... Zanimivo pri vsem skupaj je, da začneš umetnino sam od sebe brati. Je to običajen prizor ali pa se je kaj zgodilo? Je gledališka scena ali pa prizor zločina? Taka stvaritev spodbudi naravna branja."

Hišna pomočnica opozorila na "paradoks" kompozicije
Ruthenbeck je sam nekoč razložil, da se je vse skupaj začelo z enim stolom, ki ga je za neko fotografiranje prevrnil "kot eksperiment". Vse skupaj se mu je zazdelo zanimivo, ko je njegova hišna pomočnica stol opazila in ga pobrala. "Niti vprašala ni, zakaj je na tleh." To je umetnika privedlo do razmisleka o paradoksu med namerno in naključno kompozicijo.

V pismih bralcev, ki jih objavlja The Daily Telegraph, je en pisec pripomnil, "da so umetnika bodisi obiskali vnuki bodisi je bil oropan", drug pa, da se je tudi sam na podoben način lotil stolov v domači jedilnici, pa da "žena ni videti, kot da ceni njihovo umetniško vrednost".

Kup stolov je lahko tudi nekaj več
Kurator sodobne umetnosti Mark Jackson je na to temo za The Independent povedal: "Sodobna umetnost pogosto naleti na cinične reakcije, češ da gre zgolj za pritegovanje pozornosti ali pa za 'cesarjeva nova oblačila'. V večini primerov so umetniki veliko pristnejši od tega." O Ruthenbeckovi inštalaciji pa: "Raje, kot da bi se ukvarjal s tem, ali nas avtor skuša preslepiti ali ne, se osredotočam na stvari, o katerih po navadi ne premišljamo. Jaz si rad predstavljam zgodbo. Zgodila se je nekakšna kataklizma in zdaj je na nas, da jo rekonstruiramo. Taka umetnost je lahko pripovedovanje zgodbe, ali pa seveda samo kup stolov."

Tu je še Ed Bartlett, ustanovitelj umetniške platforme The Future Tense, ki je za isti časopis komentiral: "Nekateri ljudje pogledajo take stvaritve in jih sprejmejo na intuitivni ravni, drugi hočejo biti intelektualni, vedno pa bodo tudi taki, ki rečejo: 'Kaj za boga je to?' Gre za doseganje odziva, ki ga sicer ne bi doživeli. Najboljše pri umetnosti je, da se ob njej ustaviš in za hip zamisliš."

Kaj je tu še šokantnega?
Seveda je uporaba vsakdanjih predmetov v novih kontekstih za sodobno umetnost že uveljavljena praksa. "Obstaja zelo dolga, relativno dobro poznana rdeča nit umetnikov vse do začetka 20. stoletja, do Picassa in Duchampa," je izpostavila Katharine Stout, kuratorka Inštituta za sodobno umetnost (ICA). "Premik od slikanja predmetov k uporabi samih predmetov ima ogromno predhodnikov. Presenečenje je samo to, da to lahko dandanes sploh še koga preseneti."

Ruthenbeck se je v šestdesetih letih šolal za fotografa, nato pa je študiral kiparstvo na Akademiji v Düsseldorfu, in to celo pod mentorjem Josephom Beuysom. V tujini je sicer danes manj znan kot njegova sodobnika, razvpiti Gerhard Richter, (zdaj že ne več) najdražje prodajani še živeči umetnik, ali pa denimo Sigmar Polke.

Harmonija vsakdanjih predmetov
V okviru retrospektivne postavitve v galeriji Serpentine so tudi eksponati, kot je na primer kup zmečkanega papirja ali pa zatemnjena soba, v kateri visi žarnica; pri tem gre za reprezentacijo "harmonije navadnih predmetov" skozi "tiho opazovanje domačih dogodkov". Ob tem bodo v galeriji še posebej poskrbeli za varnost in obveščenost svojega osebja: še vedno je namreč v spominu "afera" iz leta 2004, ko je čistilka v galeriji Tate po nesreči vrgla stran vrečo smeti, ki so bile v resnici eksponat Gustava Metzgerja.