"To je bila za naše afriške prednike resničnost," so argumentirali nasprotniki predstave. "To je bolečina od nekoga. Sposobnost distanciranja posameznika od tega izvira iz belske nadvlade in priviligiranosti." Foto: The Barbican

Ko tavaš skozi inštalacijo in ti v ušesih odzvanjajo tradicionalne namibijske žalostinke, ki prihajajo iz ust odrezanih glav v "kabinetu kuriozitet" dr. Fischerja, si želiš odvrniti pogled. Morda celo zbežati. A pred kolektivno preteklostjo se ne da zbežati.

Iz recenzije razstave v časniku The Guardian
Umetniška inštalacija skuša poustvarjati "človeške živalske vrtove" 19. stoletja, ko so "divjake" razstavljali in vanje buljili kot v živali. Foto: The Barbican

RazstavaExhibit B južnoafriškega režiserja Bretta Baileyja, ki je zaživela pod okriljem kulturnega centra The Barbican, je bila mišljena kot obuditev zgodb afriških sužnjev in iskalcev azila v času britanskega kolonializma; Bailey je v ta namen angažiral več temnopoltih igralcev, ki so nato inscenirali serijo živih prizorov.

Med temi dvanajstimi tableauxi je bil tudi prizor ženske, priklenjene na posteljo, in moža s kovinsko masko; ob njiju naj bi obiskovalci podoživeli grozljivo izkušnjo suženjstva in "fenomena človeškega živalskega vrta" - tega, da so pripadnike afriških plemen v 19. stoletju na trgih razstavljali za zabavo evropskih ali ameriških radovednežev.

Kaj pa svoboda izražanja?
Kmalu po odprtju se je pred vhodom na razstavo, ki je bila postavljena v podzemnih predorih ob postaji Waterloo v središču Londona, zbralo okrog 200 protestnikov. Vseh osem performansov, kolikor jih je bilo še napovedanih, so organizatorji zato že v sredo odpovedali. "Predstave nismo mogli nadaljevati, saj so ekstremna narava protestov ogrožala varnost nastopajočih, občinstva in osebja," je v izjavi za javnost zapisal predstavnik galerije. "Prav se nam zdi, da je ta razstava na ogled v Londonu; skrbi nas, kaj preprečevanje postavitve in utišanje umetnikov pomeni za svobodo izražanja." Tokrat je prvič, da je center The Barbican v svojih 32 letih obstoja kakšen dogodek prekinil predčasno.

Kampanjo Boycott the Human Zoo je vodila Sara Myers, aktivistka iz Birminghama; sama je zaskrbljena nad "sokrivdo pri nezaslišanem primeru rasizma". Peticija, ki jo je v zadnjem mesecu začela prek spleta, je nato prerasla v demonstracije. Protestniki so ukinitev performansa razglasili za "zmago".

Drugod po Evropi brez zapletov
Predstavo so pred Londonom postavili že v 12 evropskih mestih in odzivi so bili večinoma pozitivni. Na Twitterju se je zdaj začela javna razprava o tem, kje so meje načenjanja vprašanja rase in kje meje svobode izražanja, najdete jo pod oznako #boycottthehumanzoo.

Brett Bailey je večkrat nagrajeni, kontroverzni umetnik in režiser, ki tematizira postkolonialna "grozodejstva" v Afriki"; precej odmevna je bila, denimo, njegova predstava na temo krvavih diamantov. Exhibit B si je zamislil kot izzivalen koncept, pravi, nikoli pa ni nameraval nikogar užaliti. "Si res kdo od nas želi živeti v družbi, kjer je svoboda izražanja zatirana, prepovedana, utišana, prikrajšana za platformo? Moje delo so zaprli danes, čigavo bodo pa jutri?" je zapisal v komentarju za časopis Guardian.

Ko tavaš skozi inštalacijo in ti v ušesih odzvanjajo tradicionalne namibijske žalostinke, ki prihajajo iz ust odrezanih glav v "kabinetu kuriozitet" dr. Fischerja, si želiš odvrniti pogled. Morda celo zbežati. A pred kolektivno preteklostjo se ne da zbežati.

Iz recenzije razstave v časniku The Guardian