Takole je slavni Rodinov Mislec videti v svoji prvotni velikosti. Foto: Reuters
Takole je slavni Rodinov Mislec videti v svoji prvotni velikosti. Foto: Reuters
Poljub
Auguste Rodin je ustvaril nekaj najslovitejših del v zgodovini kiparstva; mednje prav gotovo sodita v marmorju prepletena ljubimca (Poljub). Foto: AP
Rodinov muzej
Rodinova hiša je bila v precej zapuščenem stanju, še ko je umetnik živel v njej, po njegovi smrti pa so jo še naprej uničevale množice turistov. Prenova je bila tako krvavo potrebna. Foto: AP
Rodinov muzej
Rodin se je obrnil od idealizma in popolnosti, ki so jima sledili njegovi predhodniki. Ti so namreč skušali ustvariti kipe, ki bi ugajale množicam, medtem ko je Rodin svoje delo razumel tudi kot raziskovalni proces. Foto: AP

Po obnovitvenih delih, ki so trajala tri leta in stala okrog 16 milijonov evrov - ter 175 let po umetnikovem rojstvu - Rodinov muzej v Parizu 12. novembra ponovno odpira svoja vrata. Prvič bodo za javnost na ogled tudi nekatera restavrirana dela iz arhiva in kipi, ki jih je Rodin hranil samo zase. Parižani tako upajo, da bodo v novi luči prikazali moža, ki ga po besedah slikarja Paula Cezanna "nihče ni zares poznal".

"Mislim, da zdaj razkrivamo veliko bolj celovito podobo Rodina kot prej," je na predstavitvi za medije pojasnila direktorica muzeja Catherine Chevillot. "Veliko novih kipov smo prinesli iz skladišč, razstavili pa smo tudi mavčne odlitke, ki ponazarjajo različne faze njegovega ustvarjalnega procesa."

Več kot 80 od 123 razstavljenih kipov so vzorčni, prvi primerki, vključno s prvim narejenim Mislecem, ki je danes verjetno najprepoznavnejša Rodinova stvaritev.

"Preveč realistični" Balzac
Prav tako zelo pomemben eksponat so študije, ki so nastale za kip Honoréja de Balzaca - Rodin je s svojimi skicami tako zelo odstopal od klasičnega kanona svojega časa, da je ogorčeni naročnik, literarno društvo, svoje naročilo preklical. Zdelo se jim je namreč, da je Rodinova upodobitev pisatelja, ki je v svojih romanih slikal ekscese bogastva, pa tudi temno podzemlje in revščino Pariza v 19. stoletju, pretirano naturalistična. Namesto tradicionalnega lika uglajenega pisatelja s peresom v roki in papirjem pred seboj je Rodin ustvaril skoraj groteskno figuro z namrščenimi obrvmi in sključeno držo pod nočno haljo (upošteval je pač, da je Balzac pisal večinoma v dolgih, mrzlih nočeh.)

Muzej ima v lasti celo nočno haljo, ki jo je Rodin dobil od Balzacovega krojača in jo nato vrgel v mavec, da bi bila njegova skulptura kar najbolj realistična.

Pravzaprav je bilo veliko na novo razstavljenih kipov, ki so bili prvotno iz brona, poustvarjenih v mavcu in glini (Rodinova filozofija je bila tako ali tako ideja, da ni umetnina nikoli zares dokončana.) Iz pozabe so privlekli tudi nekaj detajlov z morbidnih Vrat pekla: šestmetrski temačni vhod je Rodin leta 1880 po naročilu ustvaril za muzej, ki ga potem nikoli niso odprli. Med skrivenčenimi grešniki z vrat, ki so razstavljeni na muzejskem vrtu, je posebej markanten lik Pogubljene ženske. V novem mavčnem odlitku je prikazana kot čutna Marija Magdalena, ki ljubkuje pešajočega Kristusa.

Poklon antičnim mojstrom
Marija Magdalena se v muzeju pojavi še enkrat: Rodin jo je uporabil za muzo ob obličju Victorja Hugoja in ji pri tem - v maniri njemu tako ljubega antičnega kiparstva - odstranil roke in noge.

Zadnja desetletja 19. stoletja, Rodinova najustvarjalnejša leta, so bila obenem tudi obdobje številnih arheoloških najdb: Rodin je to izkoristil ter na dražbah kupoval v Italiji in Grčiji izkopane artefakte, ki so jih muzeji zavrnili. V obnovljenem muzeju je cela soba namenjena tem antičnim kosom dlani, stopal in obglavljenih torzov, ki doslej niso bili del stalne postavitve.

Prav tako nov dodatek je Rodinov atelje, natančno rekonstruiran po fotografijah iz tistega obdobja, vključno s špansko steno, za katero so se slačili modeli za tiste bolj erotično obarvane kipe. Tako detajliran spomenik svojemu življenju in delu je pravzaprav omogočil Rodin sam, ki je leto pred smrtjo vso svojo lastnino in dela zapustil državi.