Poslikane skrinje so še posebej značilne za Gorenjsko. Nevesta je skrinjo dobila za balo, vanjo pa so shranjevali obleke, gospodinjske potrebščine in živila. Uporabljali so jih tudi kot klop ali posteljo. Po drugi svetovni vojni skrinje niso več ustrezale novim gradnjam. Nadomestile so jih visoke omare in predalniki. Foto: Gorenjski muzej
Poslikane skrinje so še posebej značilne za Gorenjsko. Nevesta je skrinjo dobila za balo, vanjo pa so shranjevali obleke, gospodinjske potrebščine in živila. Uporabljali so jih tudi kot klop ali posteljo. Po drugi svetovni vojni skrinje niso več ustrezale novim gradnjam. Nadomestile so jih visoke omare in predalniki. Foto: Gorenjski muzej

Poslikano pohištvo je žlahtna slovenska kulturna dediščina, ki je bila še posebej doma na Gorenjskem. Skoraj v vsaki družini so imeli vsaj eno poslikano skrinjo za shranjevanje obleke in živil, uporabljali pa so jo tudi kot klop ali posteljo. Na Gorenjskem se je ohranilo največ poslikanih skrinj, pa tudi precej zibelk in nekaj postelj, omar, vrat in ohišij ur.
Najstarejša ohranjena skrinja iz 17. stoletja
Razstavo je muzejska svetovalka za področje etnologije v Gorenjskem muzeju Tatjana Dolžan Eržen pripravila že lansko jesen za vitrino meseca v Mestni hiši v Kranju. Kot pojasnjuje, minilo je skoraj 400 let od najstarejše odkrite skrinje, ki jo je imela v bali nevesta v Lipniški dolini leta 1624, in 80 let od še zadnje tradicionalno poslikane ženitovanjske skrinje, ki je leta 1931 nastala v Ratečah.
Dokumentarno razstavo pripravljata Gorenjski muzej in Zavod za turizem Kranj. Na razstavi, ki bo v Kranjski hiši na ogled vsak dan do 3. septembra, predstavljajo tudi skrinjo z balo, kakršno bi lahko imela nevesta pred drugo svetovno vojno. Takrat so se nekateri pari še poročali po starem in kot tradicionalni ženitovanjski običaj tudi slovesno prevažali balo, v kateri je bila poslikana skrinja.
Poslikana skrinja za popotnico v zakon
V skrinje so najpogosteje shranili platno, perilo, gospodinjske potrebščine ali žito in jih z vozom slovesno odpeljali na dom mladoporočencev. Skrinja je bila kos tradicionalnega pohištva, ki je označeval ženitovanjski običaj, izražal pa tudi slovensko narodno zavest. Naročali so jih večinoma pri domačih izdelovalcih, pogosto pa so za nevesto le preslikali staro babičino skrinjo. Sprva so prevladovale modro-zelene ali rjave skrinje, pozneje pa so postajale bolj barvite, vzorce pa so risali s pomočjo šablon. Pogost motiv na skrinjah je bilo cvetje. Že v kmečkih hišah konec 19. stoletja so jih začele nadomeščati visoke omare in predalniki, po drugi svetovni vojni pa so postale prevelik in nepraktičen kos pohištva za nove gradnje.
Odprtje razstave bodo z glasbenim programom obogatile ljudske pevke iz Trboj.