Pri izbiri odtenka stene so se lahko zanašali zgolj na pisni vir, kar je pri tako subjektivno percipiranem mediju, kot je barva, posebej delikatno, pa vendar so v Tatu prepričani, da so se dovolj približali tonu, v katerega je Turner sam prebarval svojo galerijo. Barvo je sicer nejasno opisal Turnerjev prijatelj, ki jo je označil kot "indijsko rdečo – niti bledo niti temno". David Blayney Brown, kustos za britansko umetnost med letoma 1790 in 1850, je po poročanju Guardiana izrazil upanje, da so odtenek zadeli. "Gre za rdečo, kakršno najdemo v Indiji," je dejal.

V galerijo so se tako vrnile slike, ki spadajo v jedro njihove stalne zbirke in so jih leta 2014 razstavljali pod naslovom Pozni Turner - osvobojeno slikarstvo. Delo poznega Turnerja so si ogledali 267.704 ljudje, dodatnih 500.000 pa jih je videlo na severnoameriški turneji razstave, ki se je ustavila v Los Angelesu, San Franciscu in Torontu. "Bili smo nekoliko osamljeni," priznava Blayney Brown, ki je vesel, da so slike spet doma. "Čeprav jih je vedno čudovito videti v drugih galerijah, saj tam zaživijo na drugačen način," njegove besede povzema Guardian.

Z malo doseči veliko
Odsotnost slik so v galeriji izkoristili za premislek o njihovi novi razporeditvi. Osem soban galerije Clore, ki predstavlja osrednji dom Turnerjeve umetnosti v Veliki Britaniji, se zdaj predstavlja v drugačni postavitvi. Po besedah Blayneyja Browna se zdi galerija popolnoma prenovljena. "Želim, da bi redni obiskovalci začutili, da je vse osveženo, mnogo siloviteje in razburljiveje. Na nevsiljiv način želimo doseči veliko."

Luč in megla - popolna razpršenost forme
Ena izmed dvoran je posvečena slikarjevemu potepanju po britanskih krajih, nasproti ji stojijo slike, ki so nastale iz potovanj po celinski Evropi (po Italiji, Franciji in Nemčiji). Posebna soba je namenjena poznim delom, nekaj izrazito radikalnim platnom, ki so jih v umetnikovem ateljeju našli po njegovi smrti (Grad v Norhamu, okoli 1945). Gre za najskrajnejše stopnjevanje Turnerjevih poznih teženj in njegovega raziskovanja svetlobe, zaradi česar je osrednji motiv slike do neprepoznavnosti potopljen v zmes svetlobe in megle. Ali kot je to ubesedil Blayney Brown, ga slikar "ne definira, ampak prej razkraja". Slika se pogosto omenja kot impresionistično delo pred nastopom dejanskega impresionizma. "Ali gre za nedokončano sliko ali pa jo je Turner naslikal samo zase, saj je ocenil, da je za okus javnosti preveč napredna," se sprašuje kustos. "Ali jo je v ateljeju morda pustil kot nekakšnega pokazatelja, kam je namenjena umetnost? Ne vemo. Nedvomno pa sredi štiridesetih let 19. stoletja nihče nikjer ni slikal na ta način," je sklenil.