Umetnik Todd Stone  pred svojim eksponatom, ki se nazorno sooči s tematiko razstave. Foto: Reuters
Umetnik Todd Stone pred svojim eksponatom, ki se nazorno sooči s tematiko razstave. Foto: Reuters
Ameriški slikar in kipar Eric Fischl, ki je v napadu izgubil prijateljico, razstavlja bronasti kip Tumbling Woman (Padajoča ženska). Foto: Reuters

V okviru razstave Rendering the Unthinkable: Artists Respond to 9/11, ki bo vrata za javnost odprla 12. septembra, je 13 v New Yorku živečih umetnikov prek ustvarjalnosti ubesedilo svoje odzive na teroristični napad, v katerem je umrlo skoraj tri tisoč ljudi.

"Zdelo se nam je, da mora obstajati še kak drug način spominjanja. Ugotovili smo, da umetnost ponuja nov pristop," je pojasnila Alice M. Greenwald, direktorica Spominskega muzeja 11. septembra. "Na ta način razumeš neposrednost čustvene resnice tistega trenutka, obenem pa skozi tuje oči in prek medija umetniške prakse vidiš, kako so se spopadli s čustvi, ki smo jih vsi doživljali."

Nova razstava je mišljena kot nekakšna protiutež stalni postavitvi muzeja, ki pripoveduje zgodbo tistega usodnega dne in se poklanja žrtvam. Razstavljene umetnine zajemajo široko paleto medijev, od likovne umetnosti do papirmašeja in videa. Prej omenjeni Saucedo je denimo vzel laneno kašo in jo vtisnil v na roke izdelan papir; svoje delo na treh panelih je poimenoval World Trade Center as a Cloud.

Ameriški slikar in kipar Eric Fischl, ki je v napadu izgubil prijateljico, razstavlja bronasti kip Tumbling Woman (Padajoča ženska). Sodelujejo tudi trije ustanovni člani slavne performans skupine Blue Man Group. Ustvarili so Exhibit 13, 4-minutni posnetek gorečih pisem, dokumentov, poslovnih formularjev in osebnih sporočilc, ki jih je veter s pogorišča prinesel do njihovega studia v Brooklynu. S tem, da so posneli video, so skušali pri sebi predelati, kaj se je zgodilo, se spominja Chris Wink. "Nismo vedeli, kako se bomo lahko še kdaj vrnili h komediji ob tem, kar se je zgodilo."

Wink pove še, da so "modri možje" hoteli s svojim videom ljudem odpreti "nežnejši, bolj reflektiven prostor", ki bi bil manj hujskaški in paničen kot dnevna poročila. "Zdi se, kot da vsak košček papirja predstavlja drugačno zgodbo, drugo skupnost, drugo življenje, ki je bilo na sredi prekinjeno. Spomeniki so pomembni za ljudi, ki so bili neposredno prizadeti - toda ali je sploh kdo, ki ni bil vsaj posredno prizadet?"