Ob preverjanju izvora se je izkazalo, da je bila pred začetkom druge svetovne vojne v lasti judovskega izdelovalca čevljev Alfreda Hessa, poroča Art Newspaper. Kirchnerjevo platno je bilo le eno izmed številnih umetnin v njegovi zbirki. Družina je živela v Erfurtu, kjer je imela eno največjih zasebnih ekspresionističnih zbirk. V njej naj bi bilo približno 4.000 del umetnikov, kot so Emil Nolde, Paul Klee, Max Pechstein in seveda osrednji predstavnik nemškega ekspresionizma Kirchner.

Med vojno izginila, pozneje se pojavi na trgu
Alfredova žena Tekla Hess je bila leta 1937 prisiljena več slik, vključno s Kirchnerjevo Parisovo sodbo, predati v hrambo kölnskega umetniškega društva. Dve leti pozneje je prebežala v Veliko Britanijo, kjer je tedaj že živel njen sin Hans Hess. Ko se je po koncu vojne obrnila na umetniško društvo, eno najstarejših tovrstnih združenj v Nemčiji, so ji dejali, da je bila slika uničena. Pozneje pa se je izkazalo, da je bilo iz kleti društva odtujenih več umetnin, ki so se pojavile na trgu. Med njimi je bila tudi Kirchnerjeva Parisova sodba, ki je pristala pri kölnskem poslovnežu in zbiratelju Wilhelmu Hacku (1899-1985), čigar zbirka pa je bila osnova leta 1979 odprtega muzeja.

Po dogovoru ima muzej zdaj možnost, da sliko odkup, ali pa jo vrne zakonitim dedičem. "V mestu Ludwigshafen si z vsemi močmi prizadevamo, da bi zbrali sredstva, ostajamo optimistični, da bo slika ostala," so zapisali v muzeju. Denar so do zdaj prispevali zvezno ministrstvo za kulturo, kemijsko podjetje BASF SE in umetniška fundacija Ernsta von Siemensa.

V Hessovi zbirki je bila tudi slavna Kirchnerjeva slika Ulični prizor iz leta 1913, ki jo je dedič od mesta Berlin nazaj pridobil leta 2006. Na dražbi hiše Christie’s je delo doseglo 38 milijonov dolarjev, danes pa je razstavljena v Neue Galerie v New Yorku.

Slikar med svojima muzama
Parisova sodba je najverjetneje nastala leta 1913 med Kirchnerjevim bivanjem v Berlinu. Član skupine Die Brücke se je iz Dresdna tja umaknil konec leta 1911 in le kmalu po prihodu v enem izmed nočnih klubov spoznal sestri Erno in Gerdo Schilling, plesalki, ki sta postali njegovi najljubši muzi. Sestri sta tudi v središču Parisove sodbe, mitološkega motiva, ki ga je slikar postavil v svoj atelje na Körnerstraße 45. V vlogo Parisa je postavil samega sebe, podobe boginj pa povzel po svojih cenjenih muzah (po Gerdi sta naslikani figura na levi in tista v sredini). Pravzaprav je platno poslikano z obeh strani, na hrbtni je pet kopalcev v Fehmarnu.