Ocena novice: Vaša ocena:

Ocena 4,8 od 33 glasov Ocenite to novico!

Očitno gre za isto dekle, a je na madridski različici (levo) vseeno videti precej mlajša.

Sliki v Pradu niso pripisovali prevelikega pomena, dokler niso očistili ozadja in odkrili detajlirane toskanske pokrajine. Foto: Museo del Prado

Na levi je Mona Liza, ki jo vsi poznamo, na desni pa do zdaj spregledana različica iz Prada, za katero je veljalo, da je delo flamskega slikarja. Foto: Museo del Prado

Črno ozadje so sliki najverjetneje dodali sredi 18. stoletja - ni pa čisto jasno, zakaj, saj je bilo ozadje še v dobrem stanju, Leonardov izvirnik pa je bil takrat že slavna in visoko cenjena slika.

Popolnoma očiščeno repliko bodo v Pradu uradno predstavili sredi februarja, kmalu zatem pa jo bodo že posodili v Pariz, kjer jo bodo postavili ob original in prvič po 500 letih obe različici iz Leonardovega ateljeja znova združili. Foto: EPA

Dodaj v

Tweet

Facebook

V Pradu se je našla še ena Mona Liza (in nastala je vzporedno s tisto iz Louvra)

Španski muzej Prado je izpod črno prebarvanega ozadja dokončno izluščil kopijo da Vincijeve Mone Lize - a ne gre za kar "navadno" kopijo, ampak za različico, ki je v umetnikovem ateljeju nastala vzporedno z originalno mojstrovino.

Odkritje bo strokovnjakom pomagalo do novih informacij o najbrž najslavnejši sliki vseh časov.

Za sliko, za katero so restavratorji najprej ocenili, da je pač še ena iz morja replik, ki so nastale po Leonardovi smrti, se je zdaj izkazalo, da je v resnici delo enega izmed mojstrovih ključnih učencev, ki je svoje platno dokončeval vzporedno z Leonardovim delom. Španski strokovnjaki tako v rokah nimajo le kopije, ampak umetnino, ki se je spreminjala v skladu s tem, kako je da Vinci popravljal kompozicijo svojega portreta.

Pariška Gioconda je v srednjih letih, madridska pa mladenka
Restavratorji trenutno v laboratoriju odstranjujejo še zadnje ostanke črne barve, pod katero se - prav tako kot na Leonardovi sliki - v ozadju skrivajo podrobno izdelani detajli toskanske pokrajine, na obrazu portretiranke pa se izrisuje enak skrivnosten nasmešek. Ta je še posebej zanimiv tudi zato, ker na originalu slike, ki ga hranijo v Louvru, obraz Mone Lize kazi star, razpokan firnež, ki jo močno postara. Na sliki v Pradu je videti taka, kot je najbrž v resnici bila: sijoča, mlada ženska v zgodnjih dvajsetih letih.

Seveda je poleg vsega drugega Mona Liza tudi tista slika, na katero se "prilepi" največ senzacionalističnih novic in teorij - a tokrat gre za pravo stvar; verodostojnost novega odkritja so že potrdili tako v Pradu kot v Louvru.

Kopij je na pretek
V Pradu se jim do nedavnega ni niti sanjalo, s kako pomembno različico Gioconde imajo opravka - konec koncev imamo na ducate ohranjenih kopij iz 16. in 17. stoletja. Za madridsko različico je do zdaj veljalo, da je nastala relativno zgodaj, toda ker v ozadju ni bilo pokrajine, za stroko ni bila bistvenega pomena (katalog zbirke Prada jo omenja samo kar se da skopo). Čeprav je dekletovo obličje - zgodovinarji sklepajo, da je za sliko pozirala Lisa Gherardini, žena firenškega trgovca Fracncesca del Gioconda - precizno naslikano, pa jo je temno ozadje nekako zatemnilo.

Hrastovina stroko speljala na krivo pot
Za madridsko Mono Lizo je veljalo, da je naslikana na hrastov les (hrastovine slikarji v da Vincijevem času v Italiji skoraj niso uporabljali) in zato delo neznanega mojstra iz severne Evrope. Strokovnjak za italijansko umetnost v španskih zbirkah José Ruiz Manero je prišel do zaključka, da je madridska Mona Liza delo flamskega slikarja.

Lani so sliko vendarle podrobneje preučili in ugotovili, da je podlaga v Italiji veliko bolj uporabljeni orehov les (da Vincijeva Mona Liza je naslikana na topolov les). Sliki sta si podobni tudi po velikosti: tista v Louvru je velika 77 krat 53 centimetrov, španska pa 76 krat 57.

Ozadje naredi sliko
Ko se je izkazalo še, da je bilo črno ozadje naknadno dodano, se je začelo mukotrpno odstranjevanje zgornjih plasti. Fotografijo na novo odkritega ozadja, ki sliko vizualno neverjetno poživi, so pred dvema tednoma predstavili v Londonu, ob odprtju tamkajšnje razstave Leonardo da Vinci: Painter at the Court of Milan, a tiskovna konferenca ni bila deležna nikakršne pozornosti javnosti.

Je pozirala mojstru in vajencu hkrati?
Infrardeče fotografije, ki strokovnjakom omogočijo pokukati pod barvo in rekonstruirati prvi osnutek ter vse naknadne spremembe v kompoziciji, so opozorile na še druge presenetljive podobnosti med slikama. Skica pod sliko madridske Mone Lize je osupljivo podobna različici originala, preden je bil ta dokončan. Iz tega se da sklepati, da sta bili sliki začeti hkrati in nato dokončani bolj ali manj vzporedno. Pravzaprav je čisto mogoče, da je bil Leonardov vajenec v sobi, ko je dekle poziralo umetniku.

Čeprav se ni ohranila nobena predloga za Mono Lizo, je Leonardo najverjetneje začel s skiciranjem njenega obraza in drže, nato pa je prišla pozirat še za končne podrobnosti.

Salai ali Melzi?
Francoski restavrator Bruno Mottin je mnenja, da je avtor španske slike eden izmed da Vincijevih dveh najljubših učencev, torej ali Andrea Salai, ki je v mojstrovo delavnico prišel leta 1490 in bil verjetno tudi njegov ljubimec, ali pa Francesco Melzi, ki na prizorišče vstopi leta 1506. Če se bo izkazalo, da je Malzijevo delo, bi to pomenilo, da je izvirnik, ki ga datirajo med letoma 1503 in 1506, nastal 1506.

Najvznemirljivejše pri madridski različici je to, kaj nam pove o izvirniku
Na madridski sliki so delci, ki so precej bolje ohranjeni kot pri izvirniku. Kar naenkrat tako dobimo več podrobnosti o stolu, na katerem sedi, o naborkih njene obleke na dekolteju ter o polprozorni tančici, ki jo ima okrog levega ramena in roke.

Črno ozadje so sliki najverjetneje dodali sredi 18. stoletja - ni pa čisto jasno, zakaj, saj je bilo ozadje še v dobrem stanju, Leonardov izvirnik pa je bil takrat že slavna in visoko cenjena slika. Mogoče so ozadje prekrili zato, da bi se slika bolj skladala z drugimi portreti na črnem ozadju, ki so viseli okrog nje.