"Uradna" zgodovina poroča, da je nizozemski mojster pri 37 letih naredil samomor; leta 1890 je v Auvers-sur-Oisu, kjer je slikal pšenična polja, v lokalni krčmi umrl za posledicami strelne rane. Preden je izdihnil s turobnim "Žalost bo ostala večno" na ustnicah, je svojemu bratu ne nazadnje priznal, da se je ustrelil sam.

A nato sta predlani akademika Steven Naifeh in Gregory Smith povzročila razburjenje med umetnostnozgodovinsko stroko s trditvijo, da sta van Gogha leta 1890 po nesreči ustrelila najstnika, ki sta se igrala s pištolo.

Umetnik je nato, da bi ju zaščitil, na smrtni postelji trdil, da je šlo za samomor, dodajata avtorja skoraj tisoč strani dolge biografije Van Gogh: The Life, ki obenem priznavata, da njuna teorija sicer temelji na posrednih dokazih. (Ne verjameta, da bi lahko van Gogh smrtno ranjen sam prehodil več kot miljo, prav tako pa jima ni dalo miru, kako je lahko duševno bolan človek sploh imel pištolo. Avtorja sta imela dostop do tisočev pisem, prav tako pa sta intenzivno sodelovala z ekipo več kot 20 raziskovalcev in prevajalcev, zbranih v ta namen.)

Van Goghov muzej: Nobene teorije niso vnaprej zavrgli
V Van Goghovem muzeju so njuno pisanje že takrat označili za zanimivo in spektakularno, a previdno dodali, da je prezgodaj, da bi kar zavrgli dozdajšnjo teorijo o umetnikovem samomoru. Vprašanju so se nato odločili priti do dna sami; dva strokovnjaka s to nalogo sta pred kratkim izdala poročilo, v katerem skleneta, da je v šokantni teoriji o uboju ali umoru preprosto preveč lukenj.

"Tako psihološko kot zgodovinsko" je verjetnejši samomor
V članku v reviji Burlington Louis van Tilborgh in Teio Meendendorp odločno zatrjujeta, da je sosledje dogodkov, ki so vodili do samomora, tako zgodovinsko kot psihološko veliko verjetnejše od vsakega drugega. V dokaz svojim trditvam navajata obliko strelne rane, slikarjev odnos z bratom Theom, pa tudi pismo, najdeno v pokojnikovem žepu, ki ga Naifeh in Smith niti ne omenjata. "Če na uganko pogledamo s perspektive, ki jo je knjiga zanemarila, torej tako, kot je van Gogh gledal na lastno življenje, je teorija samomora neskončno verjetnejša kot to, da je prišlo do 'ravsa' z usodnimi posledicami."

Temperamentni genij
Vincent je bil zaradi svojega vročega temperamenta in labilnega duševnega stanja izredno težavna družba, njegovemu zdravju pa nista naredila usluge niti ponočevanje in neprestano slikanje. Njegov naporni značaj je uničilo tudi sicer likovno zelo plodno prijateljstvo, ki sta ga v Arlesu, kamor se je preselil leta 1888, razvila z Gauguinom. Njuni spori so bili ognjeviti, vrhunec pa so dosegli 23. decembra, ko se je van Gogh v epileptičnem napadu spravil na Gaugina, zatem pa si odrezal spodnji del ušesa. Odrezani uhelj je zavil v časopisni papir in ga odnesel prostitutki Rachel ter jo prosil, naj ga varno hrani. Za Gauguina je bil dogodek kaplja čez rob in je zapustil Arles.

Govorice, ki so se širile med vaščani
Naifeh in Smith sta svojo biografijo, ki je prinesla eksplozivno "razkritje", izdala po desetih letih poglobljenega študija. "Splošni konsenz med tistimi, ki so van Gogha poznali, je bil, da sta ga po nesreči ubila dva fanta, a je nato prevzel krivdo nase, da bi ju obvaroval pred posledicami," sta zapisala. Že v tridesetih letih 20. stoletja je akademik John Rewald med lokalnimi prebivalci slišal zgodbice, ki so približno tako povzemale dogodke.

Kako je van Gogh dobil pištolo?
Biografa sta pri iskanju krivcev s prstom pokazala na Gastona in Reneja Secretana, dijaka na pariškem liceju. Rene je leta 1957, ko so ga spraševali o umetniku, razkril, da je bila pištola, ki jo je van Gogh morda uporabil, njegova. Avtorja članka, ki knjigo izpodbija, zdaj opozarjata, da Secretan v tem intervjuju, na katerega se knjiga močno naslanja, svojih trditev ne podkrepi niti z enim samim dokazom.

"Teorije o poteku dogodkov, ki sta jo predstavila Naifeh in Smith, ne podpira absolutno nič, razen govoric iz 20. stoletja o mulcu, ki je imel prst neprestano na petelinu, a je v resnici trdil le, da je van Gogh pištolo verjetno ukradel od njega. In o tem niti najmanj ne dvomiva," je končna razsodba van Tilborgha in Meendendorpa.