Slovenskobistričanka Veronika Ginaj je kot govornica albanščine in slovenščine nepogrešljiva pri delu v vrtcu, saj se mesto, v katerem je tudi sama odraščala, spoprijema z izzivi priseljevanja Albancev, priseljenci in ustanove pa so prepuščeni samim sebi.

Veronika Gjinaj, rojena v Sloveniji staršem priseljencem s Kosova, je v otroštvu na lastni koži začutila, kaj pomeni "biti drugačen". Danes pomaga otrokom priseljencem, da se v novem okolju počutijo čim bolj sprejeto in imajo srečno in brezskrbno otroštvo. "Ko sem prišla v osnovno šolo, je bilo zelo hudo, vsak dan med potjo sem se zjokala, sem govorila, da me otroci žalijo, sem se počutila izpostavljeno, nisem hotela več v šolo, ker je bilo to mučno," se spominja Veronika in dodaja, da so spomini na šolska leta še vedno nekoliko prežeti z grenkobo. Brez podpore staršev, ki so jo nenehno spodbujali, da hodi v šolo in se čim več izobražuje, bi njena življenjska pot morda bila drugačna.

Neizmerna ljubezen do dela z otroki
Ta izkušnja jo je utrdila in danes je močna oseba, ki se ne ustraši izzivov. Poleg albanščine in slovenščine govori še dva tuja jezika. Že v srednji šoli je vzljubila poklic vzgojiteljice, ko je albanskim otrokom prav v tem vrtcu pomagala kot prostovoljka. Že sedem let dela kot pomočnica vzgojiteljice v Vrtcu Otona Župančiča v Slovenski Bistrici – mestu, v katerem je sama odraščala v družini albanskih priseljencev s Kosova. "Rada delam z otroki, otroci so naši zaklad. To so naš svet, pravzaprav nimam besed, koliko jih imam rada," pripoveduje. Svojo ljubezen do otrok in znanje albanščine Veroniki s pridom uporablja, saj se v Slovensko Bistrico največ priseljujejo Albanci.

Dvojezična miselnost
Vstop v vrtec je za albanske otroke lahko kočljiv, posebej če ne otroci ne njihovi starši ne govorijo dobro slovensko. "Otrok je jokal, ko pa je slišal svoj jezik, je že prisluhnil, saj je v svojem maternem jeziku razumel učiteljico in je že bilo drugače," pojasnjuje izzive v svojem delovnem okolju 28-letna Veronika, ki je že od otroštva navajena dvojezične miselnosti. Če je bila zaradi nje v šolskih letih ranljiva, se danes zaveda, da je njeno poreklo njena dodana vrednost. Po tej zaslugi zdaj drugim lajša uvajanje v novo okolje: "Otroci potrebujejo bližino, razumevanje, občutek, da so sprejeti," pravi Veronika in meni, da je proces sprejemanja okolice zelo pomemben v otroštvu. "Vem, da ni lahko. Tudi meni, čeprav sem bila tu rojena, ni bilo lahko."

Albanci želijo, da njihove žene naučijo slovensko
V Vrtcu Otona Župančiča si dela brez Veronike sploh ne predstavljajo več. Vzgojiteljica Mojca Pešak, tesna sodelavka Veronike, pravi, da skupaj iščeta rešitve pri vsaki nalogi. Organizirali sta tudi srečanja s starši albanskih otrok v obliki delavnic: "Vprašali smo jih, kaj si oni želijo. Vse smo bile presenečene, da si očetje, možje želijo, da se njihove žene že končno naučijo slovenskega jezika."
S pomočjo Veronikinih potencialov, kot pravi Mojca Pešak, so v vrtcu imeli možnost pomagati pri tem: "Organiziramo preprost tečaj slovenskega jezika za albansko govoreče mamice, kjer je zopet Veronika zraven, prihaja na popoldanska srečanja s starši. Brez Veronike si svojega dela ne znam predstavljati. Vedno dam veliko poudarka na sodelovanje s starši in Veronika mi pri tem veliko pomaga, ker pozna jezik."

Starši radi sodelujejo z vrtcem
Osnovni tečaj slovenščine za albanske starše je te še bolj motiviral za vse večje sodelovanje. Pomoči vzgojiteljic, še posebej Veronike, so veseli tudi starši. Mamica Herolinda Bislimaj, ki se je v Slovenijo priselila pred nekaj leti, pravi:

"Navzočnost Veronike za nas predstavlja olajšanje, saj ne znamo dobro slovenskega jezika in ona nam zelo pomaga, tudi pri govorilnih urah. Skrbi za otroke, je zelo prijazna."

Družba polna predsodkov
Mamica Mateja Pleteršek pa meni, da njen otrok pridobiva življenjske izkušnje, ki ga bodo izoblikovale v strpnega odraslega: "Sama pri sebi žal ugotavljam, da je naša družba še vedno polna predsodkov do drugačnih otrok. Prizadevanja vzgojiteljic pozdravljam, sem vesela, da se trudijo, da naše malčke že od zgodnje dobe navajajo, da so okrog njih tudi pod narekovaji drugačni otroci, in s tem privzgajajo strpnost, ki jo bodo potrebovali do odrasle dobe."

V vrtcu vidijo rešitev vseh težav s tem, da se vsi, starši, pedagogi in otroci, povezujejo med sabo. V iskanju skupnih točk pri povezovanju staršev različnih narodnosti so v vrtcu organizirali tudi delovno akcijo urejanja vrta, v kateri so sodelovali vsi skupaj.