Kot pravi Rečnik, Afganistanci v svoji državi ne vidijo nobene perspektive in bi najraje pobegnili v tujini, če bi bilo to le mogoče. Foto: Gorazd Rečnik
Kot pravi Rečnik, Afganistanci v svoji državi ne vidijo nobene perspektive in bi najraje pobegnili v tujini, če bi bilo to le mogoče. Foto: Gorazd Rečnik
Afganistan
Večina ljudi je brez dela, zato številnim ne preostane drugega kot življenje na cesti. Foto: Gorazd Rečnik
Herat
Ženske v Afganistanu so drugorazredne državljanke, čeprav so jim z zakoni priznane pravice, pa so pogosto zatirane in žrtve nasilja. Foto: Gorazd Rečnik
Odvisniki v Kabulu
Število odvisnikov sega čez milijon in še več. V Kabulu se najpogosteje zbirajo pod mostovi in ob večerih je tam kot mravljišče. Foto: Gorazd Rečnik

Če živiš v skorumpiranem sistemu, moraš tudi sam privoliti v korupcijo.

Zapor
Zapori so prenatrpani in pri gradnji novih zaporniških poslopij je pomagala tudi Evropa. Foto: Gorazd Rečnik
Afganistan
Afganistanci si najbolj želijo varnosti. Foto: Gorazd Rečnik
Afganistan
Afganistan je etnično zelo raznolika država in za kakršen koli napredek bo potreben dialog med vsemi etničnimi skupinami. Foto: Gorazd Rečnik

Vprašanje je tudi, koliko ima posameznik v neki skupnosti možnosti izbire, komu se bo pridružil. V določenem okolju posameznik nima informacij, na podlagi katerih bi lahko sprejemal razumne odločitve.

Afganistan
Po desetletjih vojne je razdejanje veliko. Foto: Gorazd Rečnik
Afganistan
Vojna je za seboj pustila številne travme. Foto: Gorazd Rečnik
Herat
Prizor iz muzeja džihada v Heratu. Foto: Gorazd Rečnik
Fakulteta za umetnost v Afganistanu.
Pri vzpostavljanju fakultete za umetnosti v Heratu je pomagala tudi Slovenija. Foto: Gorazd Rečnik

Afganistanci se pripravljajo na umik skoraj večine tujih sil, ki so državo zasedale od padca talibanskega režima pred 13 leti in negotovost je čutiti povsod po državi. Za domačine je še vedno najpomembnejši dejavnik varnost, brez katere ne vidijo prihodnosti in možnosti za napredek. Gorazd Rečnik je državo obiskal v napetem obdobju, ko so še preštevali glasove s spornih predsedniških volitev in se ni vedelo, kdo bo prevzel vodenje države pod Hindukušem.

Poleg varnostnih razmer je pred novo oblastjo še mnogo drugih težav. Ena izmed njih je zagotoviti šolanje, veliko ljudi je namreč še vedno nepismenih, poleg tega pa je treba priskrbeti delovna mesta za množico brezposelnih. Brez virov prihodkov so namreč posamezniki lahka tarča skrajnih ideologij in tradicije, ki je še posebej krivična do žensk.

Novi predsednik si je za eno izmed prednostnih nalog postavil boj proti korupciji, ki je pomemben zaviralec napredka. Treba je začeti od zgoraj navzdol, če se hoče spremeniti razmišljanje ljudi, pravi Rečnik, ki sicer ni preveč optimističen glede razmer v Afganistanu. Več o njegovih pogledih vtisih z obiska si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Gorazd Rečnik je med svojim potovanjem po Afganistanu pisal tudi dnevnik, ki si ga lahko ogledate tukaj.

S kakšnimi pričakovanji ste prišli v Afganistan in s kakšnimi občutki ste ga zapustili?
Po desetletjih vojn sem pričakoval travmatizirano državo, kar se je potrdilo. Je pa seveda drugače, če imaš neko mentalno sliko tega, kar boš videl, in ko to dejansko vidiš. So določene dimenzije, ki jih ne moreš predvideti, vsekakor pa je slika tam grozljiva.

Kako varnega ste se počutili? Ste se lahko prosto sprehajali po ulicah, vas je bilo kaj strah, ali je to samo naša podoba države, kjer pričakujemo, da se bo vsak hip nekdo nekje razstrelil?
Varnost je tam najpomembnejše vprašanje, varni se ne počutijo niti Afganistanci, tujci pa še toliko manj. V Heratu sem si dovolil kakšen sprehod sam do trgovine, drugače pa je pametno imeti nekoga s seboj, ki ti pomaga ali navezuje stike namesto tebe. Znano je, da lahko dobiš nekaj denarja, če ubiješ tujca. V taki situaciji si je zato nespametno delati iluzije o varnosti. Kabul je po drugi strani multikulturno mesto, kjer je veliko tujcev, imaš področja, kjer si varen in kjer nisi. Sprehajati se sam ni ravno najpametneje, predvsem zaradi nepoznavanja jezika, še posebej če se znajdeš v kakšnem kočljivem položaju. Ker je bil čas pričakovanja dokončnih izidov volitev, je bila nevarnost napadov še večja. Nekaj dni po mojem odhodu je tako odjeknila eksplozija na avtobusu. Ljudje v Afganistanu jemljejo vprašanje varnosti za zelo pomembno, saj se ne počutijo varne. Če tako prideš v družbo posameznikov, ki se ne počutijo varne, se tudi sam ne moreš počutiti varnega. Moj prevajalec iz Herata mi je povedal, da si do Kabula ne upa več po cesti in se v prestolnico odpravi le z letalom. Okoli tisoč dolarjev je nagrada za umor prevajalca, za tujca pa še več.

Kako so vas kot tujca in kot novinarja sprejeli Afganistanci?
Ko sem prišel v Herat, je bilo tam malo tujcev, ker varnostne razmere po volitvah do razglasitve izidov niso bile najboljše. V tem času je bolj ali manj v Afganistanu vse zastalo. Tudi tujci so se z odhodom tujih sil bolj umikali kot prihajali v državo. Tujca sicer povsod sprejmejo z odprtimi rokami, Afganistanci so znani kot gostoljubni, kar se je tudi potrdilo, je pa res, da nikoli ne veš, kakšni interesi so v ozadju. Vsak Afganistanec si želi pobegniti iz države, zato stik s tujci pomeni upanje, da bi jim to odprlo možnosti za odhod v tujino. Dejstvo, da sem novinar, je pri nekaterih pomenilo težave, še posebej pri predstavnikih uradnih institucij, medtem ko je za druge to pomenilo možnost, da mi zaupajo svoje zgodbe. V stikih z domačini je bilo povsem drugače, ker sem do njih prišel neoborožen, v nasprotju s tujci, ki imajo oboroženo spremstvo, njihov odnos pa je iz pripovedovanj dostikrat vzvišen in pokroviteljski.

Afganistan ste obiskali v negotovem času, v pričakovanju odhoda tujih sil in ko je država po spornih volitvah dobila novega predsednika. Kako Afganistanci gledajo na odhod tujih sil - z naklonjenostjo ali z bojaznijo?
Kot kaže, bodo tuje sile na neki način ostale v Afganistanu, se pa njihovega odhoda domačini zelo bojijo. Po eni strani so bili kritični do namestitve tujih sil, zdaj pa se odhoda bojijo, ker varnostno vprašanje ni rešeno. Znani so tudi podatki iz primerov drugih držav s podobno situacijo, kjer so se z umikom tujih sil umikale tudi nevladne in razvojne organizacije. Afganistanske sile niso pripravljene, da bi same zagotavljale varnost, zato jih je strah, kljub veliko negativnim izkušnjam s tujimi silami. V afganistanskih varnostnih silah je ogromno nepismenosti, odvisnosti od mamil. Na odhod tujih sil tako ne gledajo z odobravanjem, čeprav v veliki meri v njih vidijo okupacijske sile, ki so bile tam sicer pretežno zato, da varujejo same sebe. Določena raven varnosti pa je bila z vsemi temi zapravljenimi milijardami vseeno vzpostavljena.

V svojem dnevniku omenjate tveganja, ki so jih domačini prevzeli nase, ko so se udeležili nedavnih volitev. Kako prebivalci spremljajo politiko in kakšno zaupanje imajo v politike? Je politika še vedno začrtana po etničnih in klanskih linijah?
Politiko spremljajo. To, kar se je na primer dogajalo v povezavi z volitvami, je vplivalo na vsakogar. Ljudje so bili tarča napadov, ko so odšli na volišča, umirali so za to. Na volitvah so se pojavljale prevare. Ljudje niso zadovoljni z demokracijo, ki jo imajo. Pričakovali so več, tudi od volitev. Niso pričakovali pol leta agonije. Glede volitev je pomembno vprašanje nepismenosti, pri plemenih so se najprej sešli vodje, ki so potem skupno sprejeli odločitev, za koga bodo volili. To ni primerljivo z volitvami, ki jih imamo pri nas. Plemenske razmejitve so v Afganistanu izredno pomembne. Mislim, da ima Afganistan v sebi velik potencial za državljansko vojno.

Kako gledajo na odhod Hamida Karzaja in koliko upajo v novega predsednika Ašrafa Ganija?
Karzaj je skorumpiran, o tem ni dvoma. Iz afganistanske banke je neraziskano izginila milijarda dolarjev, prejemal je podkupnine, ljudje na položajih so morali biti tako ali drugače povezani z njim, a Karzajeve podobe so povsod. Če živiš v skorumpiranem sistemu, moraš tudi sam privoliti v korupcijo. Če želiš zgraditi hišo, ne gre brez korupcije. Če želiš kaj doseči na sodišču, ne gre brez korupcije. Marsikdo je pristal v zaporu, ker si je lahko nekdo privoščil in podkupil za to, da nekoga spravi v zapor. Ljudje se zavedajo tega in bi radi to spremenili, ampak vprašanje je, koliko se to upajo povedati. Ne moreš obtoževati posameznikov, če je celoten sistem skorumpiran. Ena izmed prednostnih nalog Ganija je boj proti korupciji, vendar to lahko naredi le od zgoraj navzdol, da se sam ne bo skorumpiral. Pri tej starosti za seboj nima skorumpirane kariere. Če se bo država začela bojevati proti korupciji od vrha navzdol, se bo to poznalo tudi drugod. Dokler pa sam vrh države deluje koruptivno, pa tudi sami državljani delujejo koruptivno. Gre za veliko državo z velikim aparatom, ki prejema veliko denarja. Če je do zdaj proračun znašal 20 milijard dolarjev, je od tega sedem milijard izginilo v neznane žepe. Verjetno gre za ustaljene tokove, kjer je težko naenkrat spremeniti zadeve. Prihajata dva človeka, ki sta bila nasprotnika Karzaja. Delitev oblasti med Ganijem in njegovim nasprotnikom Abdulahom Abdulahom je bila nujna, da se ne bi prelivala kri. Vprašanje je, koliko lahko pri medsebojnem nadzoru pomaga ta delitev. Če imaš ti svoj teritorij, ki ga obvladuješ, se vedno najde način za korupcijo. Tudi sam sem prvič dal podkupnino v Afganistanu, ko so me na nadzorni točki začeli spraševati, kaj sem počel kot novinar v Afganistanu in od mene zahtevali denar.

Kako domačini vidijo talibane?
Talibani pripadajo Paštunom, ki so večinsko prebivalstvo v državi. Druge etnične skupine imajo zelo negativen pogled na njih, v nekaterih primerih tudi diskriminatoren. A ni vsak Paštun taliban, kot tudi ni vsak Afganistanec taliban. Ljudje imajo za seboj grenko izkušnjo talibanskega režima, zaradi česar marsikdo v tujih silah prepozna tudi pozitivno vlogo. Toda ljudje pravijo, da so lahko šli v času talibanov varno po ulici, zdaj tega ne morejo. Govoril sem z umetniki, glasbeniki, slikarji, ki so imeli slabe izkušnje s talibanskim režimom, zato so se ob okupaciji paradoksalno počutili osvobojene, ko so lahko začeli svojo dejavnost izvajati ali poučevati javno. Vprašanje je tudi, koliko ima posameznik v neki skupnosti možnosti izbire, komu se bo pridružil. V določenem okolju posameznik nima informacij, na podlagi katerih bi lahko sprejemal razumne odločitve. Pomembno je vprašanje vzpostavitve dialoga med etničnimi skupinami. Če bodo primerno vključeni tako Paštuni, Tadžiki, Hazari in drugi, potem je mogoč napredek, dokler pa so prisotna medetnična sovraštva, tega ni. Ta medetnična sovraštva je pogosto spodbujal tudi zahod in te napetosti so kar velike.

Mednarodna misija je številnim Afganistancem omogočila zaposlitev in s tem preživljanje svojih družin. Kaj bo s temi ljudmi zdaj, kakšne so njihove perspektive, bodo oblasti izkoristile njihovo znanje in izkušnje?
Gre za tisoče ljudi, ki bodo ostali brez prihodkov. Vsi si želijo v tujino. Zahod je izkoristil te ljudi, zdaj jih pušča prepuščene na milost in nemilost nasprotnikov okupacije, ki jih je zelo veliko. Zato da bi oblasti izkoristile njihovo znanje in izkušnje je treba najprej vzpostaviti infrastrukturo, ki bo omogočala delovna mesta. Ne morejo vsi postati politiki, sodniki. Slovenija ne razmišlja o tem, da bi podelila vizum prevajalcem, ki so delali za Slovensko vojsko. Večina držav ne razmišlja o tem, čeprav bi bilo to zelo smiselno. Gre za ljudi, ki so pokazali znanje in sposobnosti, zdaj pa so prepuščeni sami sebi in naši restriktivni politiki do beguncev, azilantov.

Sami slikate zelo črno sliko prihodnosti za naslednje generacije. Kakšne so pravzaprav možnosti za delovanje in zaposlitev mladih?
Več kot polovica mladih je brezposelnih. Ogromne so razlike med podeželjem in urbanimi središči. Obstajajo izobraženi ljudje, ki delajo za 200 dolarjev na mesec. Perspektive ni. Po drugi strani je veliko pomanjkanje ljudi z izobrazbo, a vzpostaviti je treba infrastrukturo, za kar je potreben tuji kapital, ki bo premišljeno usmerjen, šel v prave projekte. Spomnim se prireditve v Heratu, kjer je bila častna gostja predstavnica ameriškega konzulata. Dogodek je potekal na univerzi, govorila je prek Skypa, čeprav je bila oddaljena le nekaj kilometrov, vendar si ni uredila spremstva in se ji ni zdelo vredno, da bi med študente in profesorje prišla osebno. Govorila je o gradnji mostov, o pomembnosti seznanjanja o ameriški kulturi, znanju angleščine. Omenjala je možnosti za štipendije za izobraževanje v tujini, da bi se nato lahko vrnili v Afganistan in s pridobljenim znanjem prispevali pri napredku v domovini. Eden izmed študentov si je drznil vprašati, kakšne so možnosti za štipendije, ki pa so takšne, da lahko uspe le najboljši izmed najboljših - ne le v Afganistanu, ampak mednarodnem okolju. Vsi mladi si želijo v tujino. Afganistan je država, kjer ni upanja, kjer ni možnosti, vsaj za zdaj še ne in še dolgo časa ne bo, do takrat pa bodo generacije šle mimo. Verjetno bo neki delež ljudi našel perspektivo, večina pa bo ostala izgubljenih, čeprav imajo znanje in izkušnje.

V nekem dokumentarnem filmu sogovornik omeni, da Afganistan potrebuje tri stvari: izobraževanje, izobraževanje in izobraževanje. Se tega oblasti zavedajo in tudi prebivalci, saj so pri šolanju poleg stroškov tudi kulturne ovire, povezane s tradicijo, kar je še posebej opaziti pri ženskah?
Predpogoj za izobraževanje je varnost, ki si je ljudje najbolj želijo, saj vedo, da bodo le tako imeli možnosti za vse drugo. Tradicionalne in kulturne ovire seveda obstajajo. Šole z mešano populacijo so imele velikokrat težave, bile so tarča napadov. Deklice imajo veliko manjše možnosti za šolanje. Afganistanska vlada, tujci, skušajo delati na tem področju. Tudi vojska je gradila šole, a postavlja se vprašanje, na kakšen način se lotiš tega. Zgradiš šolo, ki je lokalna skupnost ne sprejme, ker jo vidi kot neki tujek, vsiljen od zunaj. Kot drugo je treba najti učitelje za poučevanje na teh šolah, kar ni lahko. Vprašanje je, kako se sploh lahko izobražuješ v Afganistanu, kjer je veliko otrok, ki delajo na cesti in ne hodijo v šolo. Kako se lahko izobražuješ ob 12-urnem delovniku, kar je pri njih nekaj normalnega. Tu je tudi vprašanje, kakšna izobrazba. Ni mogoče kopirati naših konceptov izobrazbe v afganistansko družbo, gre za travmatizirano družbo, s svojimi kulturnimi specifikami. Pogovarjal sem se s psihologi v Afganistanu, ki še niso slišali za Freuda ali Junga, pa imajo univerzitetne diplome iz psihologije. Vojska je utemeljeno tarča številnih kritik, med drugim je kot orožje svojih interesov opredelila tudi razvojne projekte. Če gledamo zgolj parcialno, so bili določeni projekti vojske tudi pozitivni. Eden izmed takih je bila pomoč Slovenske vojske pri ustanavljanju veterinarske fakultete in fakultete za umetnost v Heratu. To so naložbe, ki so smiselne, ampak je tukaj tudi vprašanje, kako naprej. Ti projekti so se končali, tam so ljudje z določenim znanjem in opremo, a kaj zdaj. Treba bi bilo graditi naprej, česar pa nihče ne počne. Izobraževanje je povezano z vsemi drugimi vidiki, če ne upoštevaš vloge, ki jo imajo ženske v družbi, si težko prizadevaš za izobraževanje žensk. Treba si je prizadevati za izobraževanje staršev, da se bodo zavedali pomembnosti šolanja otrok. Ni vse samo v tem, da zgradiš šolo.

Grozovita težava, na katero tudi sami opozarjate v svojih zapisih, so prisilne poroke, ki uničujejo življenja številnih žensk in deklet. Kdo lahko po vašem mnenju sploh ustavi to nasilje nad ženskami? Bi morala z različnimi pritiski in vzvodi več narediti mednarodna skupnost ali bi morale odgovornost za spremembe prevzeti afganistanske oblasti?
To je odgovornost obojih. Odgovor se skriva v prejšnjem vprašanju, torej v izobrazbi. Mednarodna skupnost je ogromno solirala v Afganistanu, izvajala je projekte brez afganistanske vlade, brez premisleka o prioritetah, kulturnih specifikah. V blindiranih vozilih z ogromno denarja za lastno varnost se je šla projekte velikokrat samo zaradi projektov samih. V Afganistanu so marsikatera področja na deklarativni ravni v redu urejena. Obstaja visok delež žensk v parlamentu, imajo ministrstvo za ženske zadeve, vendar v praksi stvari ne funkcionirajo. Zanimiv podatek je, da 90 odstotkov žensk v Afganistanu opravičuje nasilje nad ženskami. Zakoni stvari pogosto zadovoljivo urejajo, a nad zakonom je šeriatsko pravo. Islam je del kulture, del njihovega življenja. Vendar pravijo, da te interpretacije ne izvirajo iz Korana, takšno zatiranje žensk ni zapisano nikjer. Resničnost pa je taka, da dokler nimaš izobrazbene, zdravstvene infrastrukture, ne moreš narediti veliko pri spreminjanju ljudi. Pogovarjal sem se z deklico, ki so jo peljali h kleriku zaradi bolezni. Zdravil si niso mogli privoščiti. Ta klerik je rekel, da bo morala deklica ostati, oče je odšel, njo pa so zadrogirali in ugrabili. Uspelo ji je pobegniti, a oblasti so aretirale njo in preživela je več kot eno leto v zaporu za mladoletne. Verski dostojanstvenik je v zaporu preživel eno noč in naslednji dan odšel na prostost. Kar se tiče prisilnih porok, sem se pogovarjal z ljudmi, ki se imajo za liberalne, in so mi na vprašanje, ali bodo svoji hčeri sami določili ženina, odgovorili, da bodo, če se stvari v Afganistanu ne bodo drastično spremenile. Tudi sami so poročeni tako. Ne gre za ljubezen, ampak za način delovanja v družbi in organiziranja družin. Številne ženske si želijo znebiti teh okov, a se ne morejo, to je eno veliko koncentracijsko taborišče za ženske, sploh na podeželju, kjer so naselja z ničelno stopnjo pismenosti žensk. Edina oblika njihovega upora so samomor, samozažigi, polivanje s kislino ali pobeg. In kakšna je kazen? Kdo je kaznovan? Če ženska pobegne, je to sramota za družino. Tudi sodni sistem opravičuje nasilje nad ženskami. V določenih razvpitih primerih obsodijo posiljevalce, zagrožena je celo smrtna kazen, a to je bolj za zunanjo javnost. V afganistanskem zakonu je zapisano, da mora ženska vsaj enkrat na štiri dni nuditi spolne usluge svojemu možu, kar je legalizirano posilstvo. Gre za družbo, ki je šovinistična v svojem temelju. Šovinizmu je dala veter v krila vojna z zahodnimi interesi v ozadju. Plemenske linije so v Afganistanu zelo močne. Tam je zelo veliko slepih ljudi. Sprva sem mislil, da je to posledica vojne, da so ljudje oslepeli zaradi min. Toda slepi se rojevajo zaradi incestnih razmerij v zelo zaprtih plemenskih skupnostih. Posledica prevelike zaprtosti družbe je slepota.

O Afganistanu se v povezavi z mamili govori le kot o največjem svetovnem izvozniku heroina, veliko manj pa o domačih odvisnikih, ki jih je, kot sami omenjate v svojem dnevniku, kar od 1,3 do 1,6 milijona. Ali ima država sploh kakšno strategijo za rešitev odvisniške krize?
To so samo ocene števila odvisnikov, verjetno jih je še več. Glede mamil vsi kažemo s prstom na Afganistan in njihova makova polja, a kdo ima največ dobička od tega? Verjetno zahod. Kmetovalec dobi najmanjši delež od celotne verige, ki se vleče od Afganistana do trgov v zahodnih državah. Če bi bil interes zajeziti proizvodnjo opiatov, bi se verjetno drugače lotili problematike. Razlike med deklarativnimi in realnimi interesi so ogromne. Pod mostovi v Kabulu se zbirajo množice odvisnikov, ki ne najdejo perspektive. Velikih možnosti dejansko Afganistan ne ponuja. Ljudje imajo možnost pobega v religijo, v skrajnost, v tujino ali v mamila. V Afganistanu so zasvojene celotne družine, vključno z otroki, ki jim dajo heroin, da jih pomirijo. In ko imaš zadete družine, je težko govoriti o izobraževanju. In vprašajmo se, kako je prišel heroin v Afganistan. Tam včasih ni bilo odvisnikov. Kako se sami soočajo s to težavo? Obiskal sem center za odvajanje od mamil, kjer so odkrito priznali, da včasih uporabljajo tudi palico v času abstinenčnih kriz. Otroci se zasvajajo s heroinom tudi zato, ker je tako iz njih lažje narediti preprodajalce, saj so manj opazni od odraslih. Gre tudi za lajšanje vesti. Oče, ki je zasvojen, zasvoji celo družino, da ga ne obtožuje. Odvisnost od heroina je postala del vsakdana Afganistana.
Kako velika težava je odvisnost med afganistanskimi varnostnimi silami? Kako se bojujejo s tem? Ko sem o tem povpraševal na slovenskem obrambnem ministrstvu, so mi rekli, da o tem nimajo podatkov. Glede na moje informacije se je v času okupacije število odvisnikov v sami vojski povečevalo. Človek, ki je odvisen od heroina, je zvest heroinu. Ne moreš pričakovati zvestobe nekim tujim in vsiljenim vrednotam. Ljudje dostikrat dezertirajo.

V vašem afganistanskem dnevniku lahko vidimo tudi umetniške slike, ki so delo študentov fakultete za umetnost v Heratu. Imajo Afganistanci ob vseh težavah, ki jih tarejo, sploh čas za umetnost? Kakšno vlogo igra ta v njihovem življenju?
Umetnost ima vlogo na številnih področjih. Obstajajo skupine, ki so skrivoma gojile umetnost tudi v času talibanskega režima. Imaš nadarjene ljudi, ki pa v Afganistanu nimajo trga. Na fakulteti za umetnosti slike ostajajo, saj ni kupcev. Tudi znotraj religije ima umetnost pomembno vlogo. Težko pa govoriš o umetnosti, ko nimaš za kruh in se bojuješ za preživetje. Afganistan ima bogato kulturo in bogato umetniško dediščino. Afganistanci so ponosni na to. Američani seveda imajo velike načrte za ohranjanje te dediščine, a kaj bodo od tega imeli domačini, je vprašanje. Sami se zavedajo, da je kultura pomembna. Imajo odlično umetnost, vendar koliko je možnosti za realizacijo umetnosti v kulturi brezupa, je pa drugo vprašanje.

Kakšno je videti družabno življenje prebivalcev? Kako se ljudje zabavajo, družijo oziroma preživljajo prosti čas? Ali recimo v večjih mestih obstaja kaj takega, kot je nočno življenje?
Seveda se zabavajo. Znajo se zabavati brez alkohola, to dela velike težave zahodnjakom, ki pridejo tja in iščejo najkrajšo pot do prodaje alkohola, kar kaže na njihov odnos do domačinov. Afganistanci imajo bogato tradicijo porok, seveda s kulturnimi specifikami. Poroke so ločene, moški in ženske praznujejo po svoje. Za zahodnega človeka, ki zabavo povezuje z uživanjem alkohola, je verjetno težko razumeti njihov način zabave in preživljanja prostega časa. Sam nisem imel interesa obiskovati klubov, saj ob tem obstaja varnostno tveganje. Skrajnost dostikrat najde motiv bolj kot v veri v uporu proti zahodni dekadenci.

Ali ste na svoji poti srečali kakšnega novinarskega kolega? Kaj so poleg varnosti največje ovire v njihovem delovanju v Afganistanu? Kako razvita je sploh medijska krajina v državi?
Medijev je kar nekaj, vendar je vprašljiva njihova vsebina oziroma ozadje. Veliko je medijev, ki so jih ustanovili ljudje, ki imajo denar in interes ter si lahko to privoščijo. Biti novinar ni najvarnejši poklic v Afganistanu. Pogovarjal sem se z novinarjem v Heratu in sam se zaveda tveganja, ki ga to prinaša, vendar pravi, da ga pri delu vodi resnica. Dogajajo se tudi umori novinarjev, saj v Afganistanu ni težko umoriti koga za nekaj sto dolarjev.

Kako sami vidite poročanje o Afganistanu v medijih, še posebej v slovenskih?
Zanimanje za Afganistan se je precej zmanjšalo. Gre za 13 let vojne. Verjetno bi bilo drugače, če bi padel kakšen slovenski vojak, to, da umirajo Afganistanci, ki so jih usposabljali slovenski vojaki, za nas ni pomembno. To je odraz, da so mediji v precejšnji meri naravnani k senzacionalizmu. Koliko je civilnih žrtev, nas ne zanima, kaj se dogaja z ljudmi, ki jim kroji življenje tudi Slovenska vojska, nas ne zanima zelo. Veliko svetovnih novinarjev na izlete v Afganistan vodi vojska, zato bi težko rekli, da gre pri tem za objektivno poročanje, saj ima vojska pri tem svoj interes. V medijih se je veliko poročalo o tem, da je Slovenija namenila smuči za Bamijan, kjer naj bi razvijali turizem. Ali je to res prioriteta Slovenije v Afganistanu? Da razvijamo turizem, ko ljudje na veliko stradajo. Vendar kaj poročati o družbi, ki je popolnoma na psu, v kateri se ljudje počutijo ujeti in si velika večina želi samo, da bi imela možnost pobegniti iz države. Sam sem zato skeptičen do pozitivnega poročanja o takšni družbi. Treba je razčistiti negativne plati, za katere smo delno odgovorni tudi sami. Tu so projekti, o katerih ne odloča ljudstvo, ampak politiki. Menim, da imajo ljudje pravico več vedeti o teh projektih.

Če živiš v skorumpiranem sistemu, moraš tudi sam privoliti v korupcijo.

Vprašanje je tudi, koliko ima posameznik v neki skupnosti možnosti izbire, komu se bo pridružil. V določenem okolju posameznik nima informacij, na podlagi katerih bi lahko sprejemal razumne odločitve.