Otroci so se hitro odprli in bili pripravljeni na zabavo, starejši pa so bili bolj sramežljivi. Na fotografiji deček Moussa v družbi Boštjana Nachbarja. Foto: UNICEF Slovenija
Otroci so se hitro odprli in bili pripravljeni na zabavo, starejši pa so bili bolj sramežljivi. Na fotografiji deček Moussa v družbi Boštjana Nachbarja. Foto: UNICEF Slovenija
Odgovor na vprašanje, kako v Čadu gledajo na Evropo
Tako kot otroci po vsem svetu tudi v Čadu poznajo Barcelono - seveda bolj nogometni kot košarkarski klub. Foto: UNICEF Slovenija

Vročina je bila neznosna. Od 40 do 45 stopinj. Ponoči 35 stopinj. 32, če smo imeli srečo. Sence ni nikjer. Dnevno smo bili po šest ur na soncu in to te res zdela.

Boštjan Nachbar
Nachbar pravi, da bi še kdaj rad odšel v Čad, če bi bilo to mogoče, kar za en mesec. Foto: MMC RTV SLO

Moja naloga je predvsem odpreti oči ljudem. Upam, da so v Sloveniji spoznali, kakšna kriza je tam. Sam do zdaj nisem imel te predstave, kako resno je. Kako visoka je umrljivost zaradi podhranjenosti, pomanjkanja vode, malarije ...

Čad
Vodne črpalke močno izboljšajo položaj prebivalcev Čada in na tem področju lahko mednarodna javnost najbolj pomaga. Foto: UNICEF Slovenija

Po svojih izkušnjah lahko zagotovim, da denar v obliki pomoči res pride tja.

Čad
Zdravstveni center za podhranjene otroke, eden od 87 centrov v regiji Kanem. Foto: UNICEF Slovenija

Francoz, visoki funkcionar, je bil vidno pretresen, ko je govoril s tamkajšnjim ministrom za zdravje in izvedel, da povprečno 17 mater umre dnevno pri porodih.

Čad
Razdeljevanje daril, ki so jih prispevala slovenska podjetja. Foto: UNICEF Slovenija
Nachbar posodil glas otrokom iz kriznih žarišč

34-letni košarkar Barcelone je v Sloveniji glavni obraz kampanje Glasovi otrok iz kriznih žarišč, ki jo skupaj izvajata Evropska unija in Unicef. Namen kampanje je opozoriti na položaj milijonov otrok po svetu, ki so se zaradi naravnih nesreč, oboroženih spopadov in drugih razlogov znašli v kriznih žariščih. Po vrnitvi v domovino je Boštjan Nachbar za MMC povedal, kaj vse je doživel v tej državi v osrednji Afriki, kako kritične so razmere in kaj bi bilo treba narediti, da se vse skupaj premakne z mrtve točke.


Koliko ste pred odhodom v Afriko vedeli o Čadu?
Zelo malo. Vedel sem le, kje Čad je in da gre za zelo revno državo. Nisem pa si predstavljal, da je tam tako kritično.

Ste bili prvič v Afriki?
Da. Nekoč sem imel v okviru NBA-programa možnost iti v Južno Afriko, ampak nisem šel, sem pa zdaj doživel najbolj "hard" različico Afrike.

Ste se bali kakšnih bolezni?
Pred odhodom sem se cepil proti rumeni mrzlici in malariji. Zavedal sem se tveganj. Tam je še kar nekaj bolezni, ki jih lahko dobiš od komarjev ali umazanije - tudi hepatitis A. Tudi tam je treba biti previden. Vsi smo imeli že drugi dan težave s prebavo. Ampak zavedali smo se, da tja ne gremo na turizem.

Kako so vas sprejeli prebivalci?
Otroci so bili zelo odprti in pripravljeni na hec. Starejši so bili na začetku malce sramežljivi, zaprti, ampak so se potem znali odpreti. Težava je komunikacija. Mi smo angleško govorili s prevajalcem, on francosko z enim izmed domačinov, ki je nato v dialektu prevedel naprej.

Kako gledajo na Evropo?
Kot na znanstveno fantastiko, ki je tam nekje daleč in kjer je lepo, njim nedosegljivo življenje.

Kako se sploh preživljajo?
Očetje so večinoma na delu, lahko tudi daleč od doma v regijah, kjer uspeva poljedelstvo. Zgodi se, da sta oba starša daleč nekje na delu in za otroke potem skrbi babica.

S kakšnimi težavami se tam pri svojem delu srečujejo človekoljubne organizacije?
Največja težava je dostopnost. Ko prideš iz mesta, se kmalu cesta konča. Voziš po pesku, po brezpotju. Ponekod so sledi avtomobila, ki je vozil pred teboj, sicer pa voziš na pamet. Unicef ima k sreči izurjene voznike, domačine, ki se znajdejo. Je pa poseben občutek voziti se nekje, kjer ni ceste. Šest ur se z zalogami vode za ves teden voziš nekje bogu za hrbtom.

Kakšna je pokrajina?
Izjemno lepa. Drevesa, oaze, palme, sončni vzhodi in zahodi, peščeni vihar, ki prihaja. Prizori, ki jih v Evropi nisi vajen.

Nevarnih živali niste videli?
Ko smo se peljali v Mao, so mi svetovali, naj ne nosim natikačev, ker lahko naletimo na škorpijone in kače. Sicer pa kamele, koze, mule. Tu in tam kakšen konj. Konj je že luksus.

Kakšne težave ste še imeli?
Vročina je bila neznosna. Od 40 do 45 stopinj. Ponoči 35 stopinj. 32, če smo imeli srečo. Sence ni nikjer. Dnevno smo bili po šest ur na soncu in to te res zdela. Ne moreš si predstavljati, da tam živiš in moraš dnevno hoditi nekaj kilometrov stran po vodo, da lahko preživiš.

Je država vsaj politično stabilna?
Trenutno je, čeprav vsi pričakujejo, da bo ob smrti zdajšnjega predsednika državni udar. On je tisti, ki vodi državo. Ko smo prišli, so nas opozorili, da če morebiti predsednik med našim bivanjem v Čadu umre, nas bodo morali hitro evakuirati. Vseeno je za tujce to za zdaj varna država.

Čeprav, prav veliko tujcev najbrž tam ni ...
Čad se seveda ne more iti turizma. Preprosto ni infrastrukture, hotelov, restavracij ... V N’Djameneju morda še najdeš kaj, ven iz mesta pa ne.

Kaj počnejo otroci? Kako jim mine dan?
Od jutra do večera se igrajo pri vseh tistih smeteh. Vse je umazano. Seveda ni tovornjakov, ki bi praznili smetnjake. Smeti je ogromno. Ni luči, ni elektrike, ni tekoče vode. Vidiš pa neverjetno število otrok in izredno malo starih ljudi. Pričakovana življenjska doba je namreč 51 let.

Bi lahko rekli, da so otroci kljub bednim razmeram srečni?
Občasno, ko se zatopijo v svojo igro, so, sicer pa so žalostni. Dobijo po en obrok na dan, če ga dobijo. Saj sploh nimaš energije, da bi bil srečen.

Koliko ste sploh lahko pomagali s svojim obiskom?
Moja naloga je predvsem odpreti oči ljudem. Upam, da so v Sloveniji spoznali, kakšna kriza je tam. Sam do zdaj nisem imel te predstave, kako resno je. Kako visoka je umrljivost zaradi podhranjenosti, pomanjkanja vode, malarije ... Otrok, ki je že tako ves koščen in ga potem piči še komar z malarijo, nima možnosti.

Ste videli tudi najbolj šokantne prizore umiranja?
Enkrat smo prišli do bolnišnice, kjer so hujši primeri. A bili smo že prepozni in nismo imeli dostopa. Morda se sliši sebično, ampak sem srečen, da tega nisem videl. To je bilo tretji dan. Ne vem, ali bi se lahko sestavili po teh prizorih. Rekli so nam, da bi tam res videli otroke, ki umirajo.

Kako lahko pomagamo Slovenci?
Želim predvsem, da se o tem začne govoriti in da začnemo dojemati, kakšen je tam položaj. Zavedam se tudi, kakšna kriza je v Sloveniji, zato naj se vsak sam odloči, ali lahko pomaga. Po svojih izkušnjah in vseh skeptičnih debatah, kam gre denar, pa lahko zagotovim, da denar v obliki pomoči res pride tja. Ko pridejo hrana, zdravila in voda oz. vodne črpalke, je to neverjetna sprememba. Na terenu so ljudje, ki neverjetno trdo delajo, da lahko pomagajo. Sami so že povsem izčrpani, na obrazu vidiš, da so utrujeni, ampak pomagajo.

Torej, predvsem potrebujejo vodo.
Samo vodo. So ponosni in pravijo: se bomo že sami postavili na noge in pomagali otrokom. Ampak potrebujejo pa vodo.

Ali je bilo tudi včasih tam pomanjkanje vode?
Ne. Podnebne spremembe so jih prizadele. Ta regija je imela pred 30 ali 40 leti menda več vode in je bila pokrajina bolj zelena. Bile so posamezne lokacije, kjer so se lahko ukvarjali s poljedelstvom.

Kaj pa zdaj?
Le kakšen vrt vidiš ob oazi, ampak seveda s tem ne moreš nahraniti množice ljudi.

Ali je voda vsaj globoko pod zemljo?
Je. Unicef je zvrtal 65 metrov globok jašek, po katerem pride prečiščena in pitna voda. Voda spodaj je, ampak ljudje nimajo znanja in sredstev, da bi jo črpali, zato potrebujejo tujo pomoč.

Če bi bili predsednik te države, kaj bi spremenili?
Potrebne so res korenite spremembe. Predvsem je treba omejiti visoko umrljivost, zlasti pri rojstvih. Francoz, visoki funkcionar, je bil vidno pretresen, ko je govoril s tamkajšnjim ministrom za zdravje in izvedel, da povprečno 17 mater umre dnevno pri porodih. Zdravstvo je na ničli. Potrebujejo pomoč, ne znajo si pomagati, nimajo kadra. Najprej bi bilo treba to urediti.

Ste bili prvi športnik, ki je v okviru dobrodelne misije obiskal Čad?
Pred leti je bil tam Pau Gasol (španski košarkarski reprezentant), ampak mislim, da na kratko.

Se je s tem obiskom vaša misija končala?
Ne, zelo rad bi se vrnil - prav v Čad. Zdi se mi, da sem kar dolžan, da se vrnem in pomagam. Rad bi tam preživel kar ves mesec, čeprav - teh šest dni je bilo zelo napornih. Vsi smo prišli zdelani domov. Izgubil sem nekaj kilogramov, vodja odprave Irena je že nekaj dni v postelji zaradi bolezni. Takšna misija te zdela. Govorim seveda za to regijo, kjer ni hrane, ni vode, temperatura pa 45 stopinj. Če greš tja delat, je težko zdržati. Težava je tudi, če se ti kaj zgodi in potrebuješ nujno pomoč, morda operacijo. Lahko si šest ur vožnje stran od najbližje bolnišnice. Vsi smo postavili svoje življenje na kocko. Ta regija terja svoj davek.

Že kaj pogrešate košarko?
Teh osem dni niti enkrat nisem pomislil na košarko. Bil sem tako noter v tem, da sem bil prvič v karieri zavestno ali nezavestno odrezan od košarke. Včeraj (v četrtek) mi je brat (Grega Nachbar, strokovni komentator TV SLO) rekel, da bo komentiral tekmo, in sem se začudil: kakšno tekmo? Nisem vedel, da reprezentanca že začenja pripravljalne tekme. Je pa res, da ko primem žogo, me takoj potegne.

So pri vašem klubu Barceloni vedeli, da greste v Čad?
So in so me podprli.

Vemo, da je vaša reprezentančna zgodba končana. Ste bili o tem trdno odločeni že po lanskem evropskem prvenstvu?
Da. Ni mi žal. Zdi se mi, da sem ji dal vse, kar sem lahko. Želel sem že tam povedati, ampak je tudi KZS želel, da še malo počakam in premislim. Tudi Božo (nekdanji selektor Slovenije Božidar Maljković) mi je rekel, da se je kdaj zgodilo, da si igralci premislijo, in naj zato počakam. A bil sem trdno odločen.

Vas je novi selektor Jure Zdovc vseeno poklical in povabil v izbrano vrsto?
Sva govorila, bil je v Barceloni, ko je bil žreb skupin za SP. Poklical me je tudi po koncu sezone in mi čestital za naslov španskega prvaka. Nikoli ni bilo kakšnega pregovarjanja. Vprašal me je, kaj mislim, in povedal sem mu, da sem odločen o koncu kariere. Sicer pa nima smisla, da sem zraven na silo. Razumel me je, me podprl in vesel sem, da imava tako korekten odnos.

Odgovor na vprašanje, kako v Čadu gledajo na Evropo

Vročina je bila neznosna. Od 40 do 45 stopinj. Ponoči 35 stopinj. 32, če smo imeli srečo. Sence ni nikjer. Dnevno smo bili po šest ur na soncu in to te res zdela.

Moja naloga je predvsem odpreti oči ljudem. Upam, da so v Sloveniji spoznali, kakšna kriza je tam. Sam do zdaj nisem imel te predstave, kako resno je. Kako visoka je umrljivost zaradi podhranjenosti, pomanjkanja vode, malarije ...

Po svojih izkušnjah lahko zagotovim, da denar v obliki pomoči res pride tja.

Francoz, visoki funkcionar, je bil vidno pretresen, ko je govoril s tamkajšnjim ministrom za zdravje in izvedel, da povprečno 17 mater umre dnevno pri porodih.

Nachbar posodil glas otrokom iz kriznih žarišč