Sodobni človek pa je, čeprav se z različnimi prevoznimi sredstvi giblje vse hitreje, hojo zamenjal za sedenje: sedimo v avtomobilu, večina delovnih mest je sedečih, sedimo, ko čas preživljamo pred zasloni.

Strokovnjaki nas že dolgo opozarjajo, da sedenje negativno vpliva na našo držo in s tem hrbtenico. Dolgotrajno sedenje upočasni naš metabolizem, kar vpliva tudi na našo presnovo in prebavo. Ker med sedenjem porabimo manj energije, kot če se gibljemo, imajo ljudje s pretežno sedečim življenjskim slogom navadno težave s čezmerno telesno težo in zmanjšano mišično maso. Sedenje slabo vpliva na naš krvni obtok in povzroča skupek težav, ki jih imenujemo metabolni sindrom (povišan krvni tlak, sladkor in holesterol). Zato dolgotrajno sedenje pomeni veliko tveganje za naše zdravje.

Kako lahko izničimo negativne učinke dolgotrajnega sedenja? S hojo!

Redna polurna naravna hoja, kar pomeni, da hodimo s hitrostjo 5 km/h ali 100 korakov na minuto zmerne do visoke intenzivnosti – tako da se nam ob hoji poviša srčni utrip in da se zadihamo, a ob tem še vedno lahko govorimo –, znižuje raven krvnega sladkorja in zmanjšuje tveganje za nastanek srčno-žilnih bolezni, preprečuje nastanek krčnih žil, pospeši metabolizem, vpliva na raven življenjske energije in na boljši spanec ter zmanjšuje bolečine v spodnjem delu hrbta. Nedavno so znanstveniki ugotovili, da prav hoja vpliva na tvorbo osteoblastov, celic, ki tvorijo kostnino, kar pomeni, da zmanjšuje tveganje za osteoporozo.

Hoja je ritmična, dinamična, aerobna aktivnost, ki skoraj nima negativnih posledic na telo. Seveda to velja za tiste, ki redno hodijo, vsi drugi morajo dolžino sprehoda in čas ter hitrost hoje prilagoditi svojim sposobnostim, da se izognejo bolečim mišicam in utrujenosti. Učinki bodo vidni, če bo hoja postala vaša redna dejavnost.

Prednost hoje je tudi, da zanjo ne potrebujete posebne in drage športne opreme. Vedran Hadžić s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani opozarja tudi na številne psihosocialne učinke hoje v naravi, bodisi da smo z družbo bodisi hodimo sami. Že po pol ure zmerne hoje se v naših možganih začne tvoriti nevrotransmiter oziroma nevromodulator serotonin, "hormon sreče", ki povzroči občutek ugodja, zadovoljstva in prežene napetost, živčnost, tudi anksioznost. Hoja deluje tudi protivnetno, saj se med njo začnejo sproščati citokin interlevkin in tudi druge beljakovine iz skupine citokinov, ki spodbujajo delovanje našega imunskega sistema.

Hadžić poudarja, da je hoja tudi oblika počitka, vendar ni vseeno, kje hodimo: deset tisoč korakov v nakupovalnem središču nikakor nima enakega učinka kot enako število korakov v naravi. Obenem je za naša stopala in celotno telo bolje, da ne hodimo pretirano po trdi podlagi, kot so tla v stavbah ali asfalt. Veliko bolje je hoditi po mehki, malce razgibani površini, kakršna so naravna tla na travniku ali v gozdu.

Blagodejnost hoje bomo odkrili, ko jo bomo ponotranjili in bo postala del nas, naš ritual, meditacija, in ne prisila. Prav tako hojo sta odkrili Eva Remškar in Andreja Zupančič Razpet, ki sta se že večkrat odpravili na Jakobovo pot ali camino (špansko: hoja). Andreji je pot predstavila prijateljica Brigita, ki pa na Jakobovo pot ni šla nikoli, saj je prej zbolela in umrla, zato je Andreja hodila tudi zanjo: "Ne samo, da sem tam pustila Brigito, pustila sem tudi del svoje žalosti ob smrti staršev in sestre. In pustila sem vsa vprašanja, zakaj se mi je takrat zgodilo nekaj stvari."

Evi pa je Jakobovo pot predstavila hči Sanja, s katero že šest let zaporedoma dvakrat na leto prehodi del te s školjkami jakobovimi pokrovačami označene poti, ki poteka po več državah, tudi Sloveniji. Obe jo jemljeta kot pot zaupanja, ki jima zbistri misli in poglede na življenje. Eva dodaja, da je camino "super za odnose, še posebej med otroki in starši. Moj pogled na Sanjo se je čisto preobrazil".

Vse pohodnice ugotavljajo, da za hojo po Jakobovi poti in tudi za življenje sploh res ne potrebuješ veliko: dobro uhojene čevlje in nahrbtnik, ki ne sme presegati deset odstotkov tvoje telesne mase. V njem pa hitro sušeča se oblačila za vse letne čase, nekaj za pod zob in tekočino.

Hadžić poudarja, da je še posebej v visoki starosti vsaj en korak na dan bolje kot celodnevno sedenje ali ležanje. Temu pritrjuje tudi fizioterapevtka Doma starejših občanov Fužine v Ljubljani, ki pravi, da en preležan dan zaradi bolezni ali poškodbe terja kar sedem dni njenega dela. Pot od negibnosti do ponovne hoje je res dolga in naporna, a 92-letna Milena Veber, ki okreva po zlomu kolka, pravi, da se je vredno potruditi, biti malo trmast in vztrajen. Ves trud je poplačan, ko lahko spet sam vstaneš iz postelje in se odpraviš na kratek sprehod, četudi z uporabo hojice ali palic.

Prav nordijska hoja s palicami je priporočljiva za starejše, saj poleg opore pri slabšem ravnotežju poskrbi, da se gibamo z vsem telesom. Tehnika nordijske hoje ni zapletena, je pa priporočljivo, da vam jo kdo pokaže. In ker je hoja v družbi prijetnejša, predlagamo, da preverite pri lokalnih društvih upokojencev, centru za krepitev zdravja v vašem zdravstvenem domu, dnevnih centrih aktivnosti za starejše in drugih društvih, kako se lahko pridružite programu organizirane hoje.