Anton Laščak: v Egiptu arhitekturna zvezda, v Sloveniji komaj poznan
Številna njegova dela v Aleksandriji in Kairu
Objavljeno: 18. december 2016 ob 12:27
Ljubljana - MMC RTV SLO

Anton Laščak
Anton Laščak velja za enega največjih arhitektov slovenskega rodu, vendar njegovo delo pri nas ni prav dobro znano. Italijani ga imajo - kot Antonia Lasciaca - za svojega in po njem nosi ime tudi ena goriških ulic. Foto: Wikipedia
Cerkev sv. Petra in Pavla
Cerkev sv. Petra in Pavla v Kairu, v kateri je bil pretekli teden izveden samomorilski napad, je dolga 28 metrov in široka 17 metrov ter se ponaša z dvema zvonikoma. Foto: EPA
Vila Rafut
V botaničnem parku pri Gorici stoji njegova vila Rafut z razglednim stolpom, ki jo je leta 1909 zgradil v neoislamskem slogu, vendar Vila žal že vrsto let propada. Foto: RTV SLO

Cerkev sv. Petra in Pavla v Kairu, v kateri je bil pretekli teden izveden samomorilski napad, je pravzaprav delo arhitekta slovenskega rodu Antona Laščaka. Gre za arhitekta, inženirja in pesnika, leta 1856 rojenega v Gorici, ki se ponaša z izjemnim opusom.

Čeprav velja za enega največjih arhitektov slovenskega rodu, njegovega dela ne poznamo prav dobro. Bolje so z njegovim likom in delom seznanjeni v Italiji, kjer ga imajo - kot Antonia Lasciaca - za svojega. Vendar je rodoslovna raziskava dokazala, da je bil sin slovenskih staršev, in tudi za ženo je vzel Slovenko. Pričevanja so potrdila, da je znal slovensko in se s svojimi sorodniki iz Ročinja pogovarjal v slovenskem jeziku.

Beg možganov ni nekaj novega
Anton Laščak je študiral arhitekturo na dunajski politehnični fakulteti. Po študiju se je zaradi pomanjkanja naročil na domačih tleh z ženo preselil v Aleksandrijo, kjer je kmalu po prihodu leta 1882 že zaslovel z monumentalno galerijo Menasce. To mu je odprlo pot do bogatih naročnikov egiptovskega meščanstva in plemstva in tako je poleg Aleksandrije tudi v Kairu projektiral številne prestižne palače. Laščak je deloval še v Perugii, Rimu, Torinu in Carigradu. Od egiptovskega podkralja Abasa II. je za zasluge prejel plemiški naziv beg, kar ustreza baronu. Abas II. ga je imenoval za glavnega dvornega arhitekta.

Cerkev sv. Petra in Pavla v Kairu, ki je bila 11. decembra prizorišče terorističnega napada, so po Laščakovih načrtih zgradili leta 1911 na grobu leto dni pred tem umrlega egiptovskega premierja Butrosa Galija, sicer dedka Butrosa Butrosa Galija, nekdanjega generalnega sekretarja OZN-a. Ta koptska pravoslavna cerkev je dolga 28 metrov in široka 17 metrov ter ima dva zvonika.

Edini primer neoislamskega sloga pri nas
Za občudovanje njegovega dela se nam ni treba odpraviti prav daleč, saj v botaničnem parku na pobočju Kostanjevice pri Gorici stoji vila Rafut z razglednim stolpom, ki jo je leta 1909 zgradil v neoislamskem slogu. Vila že vrsto let propada, čeprav velja za edini primer neoislamskega sloga pri nas, pa tudi za enega lepših primerov tega sloga v širšem evropskem prostoru.

Laščakovo cvetoče obdobje se je končalo s prvo svetovno vojno, ko je bil egiptovski kralj odstavljen, iz britanskega Egipta pa je kot državljan Avstro-Ogrske moral zbežati tudi Laščak. In ko v Gorici niso sprejeli nobenega njegovega projekta, se je kmalu po vojni vrnil v Kairo. Anton Laščak se je poleg arhitekture posvečal tudi poeziji, ki jo je pisal v furlanščini. Svoja zadnja leta je preživel na domačih tleh, vendar se je pri visoki starosti 90 let vrnil v Kairo, kjer je tudi umrl.

Arhitekturna zvezda na egiptovskih tleh
Današnji prebivalci tako Kaira kot Aleksandrije njegovo delo dobro poznajo. V Kairu je najpomembnejša dela ustvaril med letoma 1897 in 1939 - to so palača Suarez, palača velikega vezirja, kraljevski klub Club Lotus, sedež narodne banke Misr, stavba tržaške Assicurazioni Generali, kraljeva rezidenca Abdin ter seveda prej omenjena cerkev sv. Petra in Pavla. V Aleksandriji pa so njegova najpomembnejša dela zrasla med letoma 1882 in 1886, mednje spadajo poleg že omenjene galerije Menasce vila Mazloum paše, vila Laurens, palača Aghion in glavna železniška postaja.

Več o Antonu Laščaku in njegovem delu v Egiptu si lahko pogledate v spodnjem prispevku Sekuja M. Condeja, TV Slovenija. V fotogaleriji pa so posnetki obnovitvenih del, ki potekajo po terorističnem napadu, izvedenem 11. decembra v cerkvi sv. Petra in Pavla v Kairu.

P. G.
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Komentarji
gruzinec
# 18.12.2016 ob 13:43
Najlepša hvala avtorju, da za nas izbrska te čudovite ljudi in zgodbe in podrobnosti iz zgodovine..ti ljudje so bili elita, tako da mora oz. bi moral biti novinarjem v užitek pisati o njih...ker se morajo sicer dnevno ukvarjati z takim ološem od ljudi..(beri slovenski politiki)

Sicer pa me vedno znova osupne in očara kako kozmopolitanski so bili nekdaj kraji na Bližnjem Vzhodu in Severni Afriki kot so Kairo, Aleksandrija, Tangier, Aleppo...to je oz. bil tisti pravi zaklad in dosežek človeštva, ne pa neke železni in plastični ''donozavri''..ala 800 metrov visok nebotičnik...
penzl
# 18.12.2016 ob 15:15
Veseli me, da raziščete in nam predstavite tudi (doma) manj znane Slovence in Slovenke.
Alchemist
# 18.12.2016 ob 16:21
Kar se dogaja z vilo Rafut je nesprejemljivo. Vsi se je otepajo in ves čas iščejo neke zasebne investitorje. Edino pametno, bi bilo da bi jo prevzelo in obnovilo Ministrstvo za kulturo ter vanj umestilo Gorisko enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki je sedaj nameščena v prostorih, ki te institucije niso vredni.
velenjcan
# 18.12.2016 ob 21:00
V fotogaleriji pa so posnetki obnovitvenih del, ki potekajo po terorističnem napadu, izvedenem 11. decembra

Nam ni treba terorističnih napadov, mi spomenike, kot je vila Rafut, preprosto pustimo propasti. Ne stane nič in tudi popravilo ne stane nič, ker takrat, ko se postavi vprašanje obnove, ni več kaj popravljati.
Bivši uporabnik
# 18.12.2016 ob 22:49
skoda, da drzava macehovsko ravna z arhitekturno kulturno dediscino.
prenovljena vila bi bila lahko reprezentancen kulturni center ali pisateljska rezidenca s knjiznico,
kakrsne premorejo drugod. ce je vipavski zupan nasel moznost za obnovo lanthierijevega
dvorca z evropsko pomocjo, bi se gotovo dalo kaj storiti tudi tu.
zanima me, kaj je posredi, da za to nihce ne poskrbi. se bo zgodilo tako kot na Bledu,
kjer so vilo prodali podjetniku dvomljivega slovesa z dobrimi zvezami, obnovljena pa je bila z
evropskim denarjem za kulturno dediscino...
Lupo
# 19.12.2016 ob 09:25
Popravek:

1856 je bila Gorica v Avstrijskem cesarstvu.
V AvstroOgrsko se je preoblikovalo leta 1867.
borut-blas
# 11.03.2018 ob 17:06
menda je znal slovensko in z sorodniki govoril po naše, pesmi pa je pisal v furlanščini in bil iredentist
kot kraševcu, potomcu zamejskih slovencev mi tako ljudje kljub vsemu nekako niso všeč
zakaj zanikati svoje korenine ?
plečnik je našel prostor v sloveniji in avstriji ter na češkem
zakaj on ni mogel po podobni poti ?
je pa res da slovenci ne cenimo svojih talentov in gredo po svoje
tako da smo v veliki meri sami sebi krivi
kdaj se bom začeli podpirati med seboj? samo pljuvanje obvladamo v nulo
pa bi lahko bili vrhunski ne samo kot posamezniki ampak tudi kot narod
škoda !
xxxman
# 18.12.2016 ob 15:56
Prvi in drugi odstavek podobna kot v Wikipediji . Ocenite sami.