Nad kronične rane z ličinkami muhe blestivke
Celjenje takšnih ran je dolgotrajno in pogosto ne popolnoma uspešno
Objavljeno: 5. marec 2014 ob 07:00,
zadnji poseg: 5. marec 2014 ob 07:32
Ljubljana - MMC RTV SLO

Zdravljenje z ličinkami je primerno tudi za okužene pike žuželk. Foto: Reuters

Zdravljenje kroničnih ran je pogosta in zapletena težava za številne ljudi, zlasti starejše. Celjenje takšnih ran je dolgotrajno in pogosto ne popolnoma uspešno. Poleg sodobnih metod zdravljenja nam tudi mati narava ponuja rešitev v podobi ličinke muhe blestivke.

O kroničnih ranah govorimo, kadar se razjede ne zacelijo v določenem časovnem obdobju, povprečno v šestih tednih od nastanka rane. Kronična rana nastane kadar koli iz akutne rane, npr. ko se pojavi vnetje ali kadar oskrba rane ni bila ustrezna. Po navadi se razjede pojavijo na spodnjih okončinah zaradi okvare arterijske ali venske prekrvavitve, pritiska (preležanine), diabetičnega stopala, hudih poškodb, okužbe kosti in mehkih tkiv ali drugih motenj pri celjenju. V vseh primerih gre za nezadostno preskrbo s kisikom, kar se odraža v napredujočem odmrtju tkiva (nekroza).

Celjenje takšnih ran je močno zavrto zaradi zunanjih dejavnikov, kot so prisotnost mikroorganizmov, mrtvega tkiva in izločkov v rani, ponavljajoče se poškodbe, temperatura okolja in v rani ter izsušitev. Poleg tega na celjenje ran vplivajo tujki v rani, kajenje, srčno popuščanje, pljučna obolenja, sladkorna bolezen, kronične ledvične bolezni, kronične jetrne bolezni, bolezni veziva, maligna obolenja, rentgensko sevanje, starost, prehrana in različne vrste zdravil, kot so kortikosteroidi, imunosupresivi in citostatiki.

Kronične rane zdravijo operativno z odstranitvijo mrtvega tkiva ali tujkov iz rane, z encimi, VAC-om, laserjem, rastnimi faktorji ali sodobnimi oblogami za rane. Lahko pa se izognete modernim pristopom in kirurškemu nožu ter se odločite za zdravljenje z ličinkami muhe blestivke (Lucilia sericata).

Zgodovinske sledi o uporabi ličinke L. sericata v medicini
Tovrstno biokirurško terapijo so poznali že avstralski aboridžini, ljudstva v severni Burmi in Maji v Srednji Ameriki. Slednji so poznali recept za celjenje ran, pri katerem so v kri namočene krpe dali na sonce, da so nanje muhe izlegle jajčeca, in jih naslednji dan položili na prizadeto mesto. Tudi različni vojaški kirurgi so od 15. do prvih let 20. stoletja opažali zdravilno vrednost mušjih ličink pri strelnih ranah vojakov na bojnih poljih. Zahvaljujoč vojaškim opazovanjem, se je uporaba te starodavne metode množično razširila, a zamrla z odkritjem antibiotika. Danes je ličinka muhe blestivke spet pridobila veljavo, predvsem v nekaterih evropskih državah, med drugim tudi v Sloveniji.

Zdravljenje z ličinkami je primerno za te tipe kroničnih ran:

- gnojne diabetične razjede: približno 15 odstotkov bolnikov s sladkorno boleznijo trpi zaradi razjed na stopalu. Lokalni znaki vnetja se kažejo v rdečini in oteklini, vneti predel je topel in boleč. Na razjedi se pojavijo gnojne obloge, iz razjede pa izteka gnojna tekočina, ki ima neprijeten vonj;

- osteomielitis: gre za gnojno vnetje sklepov in kosti, ki se razvije pod gnojnimi ranami;

- okuženi piki žuželk;

- opekline;

- določeni tipi benignih in malignih tumorjev, zlasti kožni;

- ognojki: V tem primeru gre za okužbo kože, za katero je značilen omejen skupek gnoja. Kožni ognojki so boleči, občutljivi na dotik, trdi in včasih rdečkasti. Oteklina je sprva čvrsta, nato pa se zaradi večanja ognojka koža nad njim stanjša in takrat občutimo valovanje vsebine.

Na splošno tovrstne biološke metode uporabljajo pacienti z gnojnimi, gangrenoznimi in nekroznimi ranami, zlasti takrat ko so šibkega zdravja ali če ne prenašajo anibiotikov.

Kako terapija poteka?
Okolica rane se najprej prekrije s hidrokoloidno obvezo, ki zaščiti kožo in preprečuje ličinkam, da bi ušle iz rane. Ličinke se nato s spiranjem s fiziološko raztopino prenesejo iz stekleničke na mrežasto tkanino, ki se položi na rano. To se prekrije s tanko obvezo, ki ličinke zadrži v rani. Po treh dneh se ličinke odstranijo s spiranjem s fiziološko raztopino, nato se nanesejo nove. Postopek se v povprečju ponavlja še dvakrat ali pri zelo težavnih ranah tudi večkrat. V večini primerov pa je enkraten postopek že povsem dovolj.

Ugodni učinki delovanja ličink na ranah
Ličinke z ustnimi kavlji in površinskimi strukturami ter s samim lazenjem po razjedi dražijo živo tkivo. Tako se poveča količina izcedka v rani, kar pripomore k odstranjevanju odmrlega tkiva in izpiranju bakterij. Terapevtske lastnosti ličink imajo tudi njihovi izločki, ki vsebujejo encime za razgradnjo mrtvega tkiva. Poleg tega so odkrili, da izločki pripomorejo k nastanku zdravega granulacijskega tkiva. To je rožnato, vozličasto tkivo, sestavljeno iz mladih žil in levkocitov, ki pomagajo očistiti rano. Ličinkam pripisujejo tudi antibakterijsko delovanje, saj zavirajo rast določenih vrst bakterij (Staphylococcus aureus, Streptococcus hemolyticus, Streptococcus pyogenes, Clostridium welchii, Proteus vulgaris in MRSA).

Stranski učinki delovanja ličink na ranah
Zdravljenje kroničnih ran z žuželčjim pristopom spremljajo tudi nezaželeni učinki, ki se pokažejo kot žgečkanje ali skelenje ter rahlo pekoč občutek zaradi lazenja ličink po zdravi koži okoli rane. Marsikomu pa vzbuja neprijetne občutke že sama misel, da bi po njegovem telesu gomazila črvasta bitja.

Simona Buh
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.