Včasih so na podeželju v zimskih mesecih pletli košare, koše, jerbase, zdaj gre ta obrtna dejavnost vse bolj v pozabo oziroma so vitre, iz katerih je bila včasih narejena košara, zamenjali plastični materiali. Pletenje iz vrbovih ali drugih šib sega daleč v preteklost, saj so že naši predniki za prenašanje različnih stvari uporabljali košare in koše različnih velikosti.

Včasih so uporabljali večinoma kostanjev les
Po navadi začne plesti takoj po zajtrku ob narodno-zabavni glasbi v skupnem prostoru, kjer ima svoj delovni kotiček, orodje in material. "Prijateljem naročim, da mi prinesejo les, ker sam ne zmorem več hoditi po gozdu in izbirati primernega lesa za pletenje košar. Včasih smo delali drugače kot danes. Večinoma smo uporabljali kostanj, predvsem za kolčke. Zdaj delam več z akacijo, medtem ko so kolci in ročaj še vedno iz kostanja, da se lepo ovije. Vitre naredim iz leskovih šib, ki jih obelim, pooblam in razcepim. Kolčke smo včasih delali samo s krivcem, zdaj si pomagam z obličem, da so bolj ravni. Preden se lotim dela, les namakam približno dve uri v vodi, da se ne lomi. Potem vitre posušim, ker morajo biti za pletenje košar suhe." Neolupljene šibe se ob sušenju zelo skrčijo, medtem ko olupljene ne spremenijo velikosti, kar se pozna pri izdelkih.

Nekateri pletarji šibe pred lupljenjem prekuhajo v večji posodi, saj gre tako lubje še lepše z njih. Nato jih takoj razcepijo. Šibe se lahko olupijo tudi samo z nožem, vendar to traja dalj časa. Prekuhane šibe so temnejše barve zaradi snovi, ki se izloči iz lubja med kuhanjem. Pri pletenju se lahko uporabita obe vrsti šib, saj so izdelki tako bolj pisani. Po razcepljanju svežih šib je treba vitre pooblati z nožem, da odstranimo stržen in nekaj lesa z vitre.

Med vitrami ne sme biti špranj
Jože se je naučil plesti sam, tako da je vzel za vzorec staro košaro. Na začetku ni bilo lahko, potem je šlo pa iz leta v leto hitreje od rok. "Najprej vitre opletem okrog kolčkov in pustim čez noč, da se les osuši in zjutraj stisnem skupaj, da ni med vitrami špranj, in pletem naprej." Na koncu še s smirkovim papirjem zbrusi, da zgladi ostre robove in je les gladek. Doma niso imeli smirkovega papirja, zato je vse delal z nožem.

"Včasih nismo delali s plastiko, ker je niti nismo poznali. Danes jo dam vmes, da porabim manj lesa, pa še bolj pisano je. Poleg tega je z lesom težje delati, ker moraš paziti, da ga ne zlomiš. Za večje košare še vedno uporabljam kostanj. Kolčke pa naredim tako, da večji kos lesa večkrat razpolovim in na koncu pooblam z obličem, da je les gladek in da ne poka," je razložil in dodal, da mora biti pletar pri izdelavi košar pozoren tudi na to, da kolčkov ni parno število, sicer se ne izide pri pletenju.

Pletenje zahteva natančnost in potrpežljivost, sicer izdelki niso lepi
Zdaj dela samo košare, doma pa je pletel tudi koše in peharje, ki so jih delali iz slame. Naredili so "rorček" iz usnja, ga sešili in nato v krogu opletli s slamo. Koše so delali iz kostanja, da so bili močnejši. "Za koš moraš imeti več znanja in spretnosti, vendar tudi košare ni tako enostavno narediti," nam pojasni. Ko prinesejo primeren les iz gozda, mora šest ali sedem dni mirovati, da malo ovene in se lepše kala. "Včasih sem dal v krušno peč kostanj upariti in sem lahko takoj delal. Tukaj pa krušne peči ni, zato malo počakam, da uveni, potem pa lahko delam in se lepo kala." Les mora biti star, ne mlad. Leska mora rasti na sončni legi oziroma na jutranjem soncu, sicer se rada lomi.

Jože je povedal, da je zdaj veliko lažje delati kot nekdaj, saj si je delo olajšal z več pripomočki. "Doma sem delal kolčke z bradljo (tesarska sekira, op. a.), zdaj jih pa nakalam in nato pooblam. Pa še ni končano, saj je treba robove pobrati in pošpičiti kolčke. Nato zavrtaš luknje v podlago, v katero namestiš kolčke, da je narejena osnova, potem pa pleteš. Najprej narediš spodnji del košare, potem označiš, zvrtaš luknje in daš noter kolčke. Pri tem moraš delati pravilne nagibe. Ročaje moraš dati v ogenj, da se segrejejo, sicer se zlomijo in se ne ovijejo lepo, potem jih 'prepasaš' in počakaš, da se posušijo." Jože pravi, da ima toliko naročil, da vsega niti ne more narediti. Za mlade pravi, da potrebujejo več potrpežljivosti in natančnosti, če bodo hoteli pletenje košar in košev ohraniti.

Mladost je preživel na Oštrcu, kjer so morali trdo delati, saj so zgodaj ostali brez očeta. Spominja se, da jih je mama zgodaj zjutraj zbudila, da so šli krompir ogrebat. Obljubila jim je, da se bodo že čez dan spočili, vendar je hitro našla kakšno delo, tako da o počitku ni bilo ne duha ne sluha. Pri hiši je bilo deset otrok, zato je bilo treba veliko delati in ni bilo časa za igro. Zjutraj so po navadi gnali na pašo, potem pa odšli v šolo. Danes pogreša medsosedsko pomoč, saj so včasih pomagali drug drugemu. En dan so kosili pri enem gospodarju, naslednji pri drugem, pa so imeli vsi narejeno.

Bojana Lekše, foto: Bojana Lekše in DSO Krško