Matic Žganjar: Človek se spominja, še več pa pozabi
Vsak dan igra namizni tenis in gre s kolesom v mesto
Objavljeno: 17. maj 2018 ob 15:41
Ljubljana - MMC RTV SLO

Matic Žganjar o letih sicer ne razmišlja, čeprav meni, da minevajo prehitro. Sam jih je dopolnil že 90. Foto: Radio Slovenija
       Pravzaprav sem se vse življenje veliko gibal. Visoko starost imam sicer že v genih, danes pa je za to zaslužna tudi medicina in boljše življenje.       

Matic Žganjar o letih sicer ne razmišlja, čeprav meni, da minevajo prehitro. Sam jih je dopolnil že 90. Že v osnovni šoli ga je zanimala zgodovina, še posebej obdobje 2. svetovne vojne. Če nima drugih obveznosti, pride vsako jutro na Tržaško cesto v Ljubljani v Dnevni center aktivnosti na uro namiznega tenisa.

"Namizni tenis sem začel igrati že v mladih letih. Med vojno sem preživel veliko časa pri salezijancih na gradu Lisičje nad Škofljico, kamor so pribežali iz Ljubljane. Zgodovina me je zanimala že v gimnaziji. Imel sem tudi simpatičnega profesorja, zato nisem veliko razmišljal, kaj bom študiral," je povedal Žganjar.

Najprej je delal v klasični gimnaziji, nato se je po služenju vojaškega roka zaposlil v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Tam je zbiral zgodovinsko gradivo in pisal o drugi svetovi vojni. Veliko je potoval po svetu in postavljal razstave po Sloveniji. V povojnem obdobju so zbirali gradivo tudi med ljudmi in v partizanskih postojankah (bolnišnice, partizanske tiskarne) ter na ta način bogatili zbirke.

Specializiral se je za obdobje 2. svetovne vojne. "Ta del zgodovine in narodnoosvobodilni boj me je zelo zanimal, ker sem ga sam tudi neposredno doživljal. V okolici Ljubljane se je veliko dogajalo, bili so domobranci, belogardisti, partizani, Nemci. Poleg tega sem hodil tudi v Ljubljano v šolo, zato na to obdobje gledam z veliko osebnimi čustvi. Zadnje leto vojne sem bil rudar, tako da se spominjam ne samo kmečkega, ampak tudi delavskega življenja," čeprav je bilo slednje le za kratek čas, je dodal v smehu.

Na gimnazijo je hodil od doma, nekaj časa pa je stanoval v Ljubljani. Spominja se, da se je veliko prevozil z vlakom in kolesom, nekaj časa pa je v šolo jezdil tudi s konjem, ki ga je pustil pri enem izmed kmetov. Človek se veliko spominja, še več pa pozabi, pravi Matic.

"Jaz sem si pisal dnevnike in ko jih zdaj pregledujem, ugotavljam,da sem veliko stvari pozabil, po drugi strani pa imam nekatere še čisto pred očmi. Najbolj se spominjam vojnih in povojnih let." V oddaji je spregovoril tudi o prebegu iz nemške vojske k partizanom in evforije ob zmagi ter sprejemu partizanov v Ljubljani.

Še vedno se vsak dan tudi po dvakrat pelje s kolesom v mesto, saj se je vedno rad gibal. Včasih je bilo običajno, da so kolesarili iz Ljubljane v Maribor in druga slovenska mesta ter kraje. Rad je hodil v hribe, v gimnaziji se je ukvarjal z atletiko in se enkrat kar bos udeležil krosa v Ljubljani.

Oddajo Storž: Dan začenjam z namiznim tenisom, ki jo je pripravila Lucija Fatur, lahko poslušate tukaj.

B. L.
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.