Ponedeljkova smrt filmske avtoritete - v moskovski bolnišnici je Rjazanov umrl zaradi odpovedi srca - močno odmeva v ruski javnosti. Predsednik Vladimir Putin ga je opisal kot "mojstra in ustvarjalca", čigar filmi so postali "resnične klasike ruske kinematografije in narodnega izročila, del naše zgodovine".

Elder Rjazanov je bilo v Rusiji vsakomur poznano ime, njegovi filmi pa so bili morda celo najbolj prepoznavni naslovi iz sovjetske popkulture. Rad je bril norce iz sovjetske birokracije in življenjskega sloga, a je to počel tako lahkotno, da se mu je uspelo izogniti komunistični cenzuri. V resnici je bil prepovedan en sam njegov film: komedija Moški od nikoder (1961), pripoved o "plemenitem divjaku", pripadniku nekega izmišljenega plemena, ki obišče Sovjetsko zvezo in je začuden nad običaji tamkajšnjih ljudi.

"Ruski Billy Wilder"
V svoji karieri je Rjazanov, ki so ga po raznovrstnosti filmov in dolgoletnem stažu mnogi primerjali z Billyjem Wilderjem, režiral skoraj 30 filmov; večina je bila uspešnic, po katerih so nastale razne priljubljene fraze in šale. Po navadi je izhajal iz kakega neverjetnega ali kar fantastičnega pripetljaja, ki je banalnost vsakdanje eksistence povlekel v vrtinec komičnih zapletov in obratov (z obveznim srečnim koncem, seveda). Napisal je tudi scenarije za več svojih filmov in v njih sebi pogosto odredil kako stransko vlogo nesimpatičnega tujca.

Večni strah pred režimom
Dolga leta po sesutju sovjetskega režima je tudi javno spregovoril o tem, kako je strah pred oblastmi vplival na njegovo življenje in delo. "Vsakič, ko sem se lotil novega filma, sem moral zatreti sužnja v sebi in preseči svoj strah pred režimom," je leta 2008 izjavil v intervjuju za časopis Narodnaja gazeta.

Stalnica silvestrskega tv-sporeda
Največji uspeh je doživel s komedijo Ironija usode (1975), v katerem je parodiral takratni "vrhunec planiranega gospodarstva", javno arhitekturo pod oblastjo Brežnjeva: grozde identičnih stanovanjskih blokov, ki so v različnih mestih po deželi tvorili vselej enako poimenovane ulice. Naš protagonist v Ironiji usode je na smrt pijan kirurg, ki se na silvestrovo pomotoma vkrca na letalo za Leningrad, kjer na enakem naslovu, kot ga ima on v Moskvi, najde stanovanje, identično njegovemu. Resnična lastnica stanovanja, kjer smrči na kavču, je plavolasa učiteljica, zaročena z dolgočasnim birokratom ...

Predvajanje Ironije usode na državni televiziji na silvestrovo je že skoraj tako utečena tradicija kot pitje šampanjca in ruska solata pri silvestrskem obedu.