Ime: Roman Vodeb
Spol: moški
Rojstni dan: 17.10.2007
Starost: 2 let
Št. objav na forumu: 2 ( Vse objave )
Št. objav na blogu: 217 (Vse objave)
Št. objavljenih slik: 136 (Vse objave)
Št. objavljenih avdiov: 3 (Vse objave)
Št. objavljenih komentarjev: 2078 (Vse objave)
Registriran: 17.10.2007
Opis:
TOLE JE EDEN OD INTERVJUJEV (ZA "ZASAVC-a" - INTERVJUALA ME JE IRENA VOZELJ), KI ME KOREKTNO RAZGALJA, IN SKOZI ODGOVORE SE ME DA NEKAKO "ZAPOPASTI":

»Imel sem jajca, tudi takrat, ko so me po njih tokli s kladivom«
V zadnjem času ste postali že kar medijska zvezda, o kateri se piše in se pojavlja na televiziji. Sami ste že večkrat dvigovali prah za seboj, tako na znanstveno teoretski ravni, v medijih, na lokalno politični ravni.
V današnjem intervju bova pustila ob strani lokalne zdrahe, in se posvetila predvsem temu, kako se vidite sami.
Najprej se nam na kratko predstavite.
Rodil sem se pred 44 leti. Nekoč sem delal vratolomije s telesom (v gimnastiki), danes jih z mislimi oz. teorijami. Pravijo, da sem bolj freudovski od Freuda samega. Nekoč sem bil – vsaj tako pravijo – motorični fenomen, danes sem menda dober v »mislenju (modre) misli«. Vmes sem bil tudi (menda) dober trener v ženski športni gimnastiki. Zagotovo pa sem bil vselej drugačen od drugih. No, tudi v kakšni obrobni službi sem bil odmeven.

Kaj najraje počnete?
Povedal bom, kaj delam skoraj najraje. Rad mislim (in pišem) težko mislive misli. Rad modrujem in teoretiziram – bolj sam pri sebi, na samem. Skratka, rad se delam pametnega in drugim solim pamet, posebej tistim, ki zase mislijo, da so pametni. Kakšnemu tudi rad »pribijem cvek v glavo« – na simbolni ravni seveda. Rad igram košarko, plešem (v parih), rišem, gledam dobre filme, jem… Kaj delam resnično najraje pač ne bom povedal…

Vaše najljubše branje?Sigmund Freud, kaj pa drugega. Brez Freuda bi bil zombij. No, tudi kakšne revije z dobrimi intervjuji preletim. Rad namreč študiram ljudi, njihove »norosti«… Ker sem pozabljiv grem včasih prebrat tudi kaj svojega, kar sem nekoč napisal. Tu in tam seveda preberem še kakšnega filozofa.

Kako vidite svoj jutri?
Vseskozi se mi odvija scenarij, da bom nekoč dobil Nobelovo nagrado, vendar ne vem točno za kaj, saj se mi ves čas zdi, da me bodo nekoč le zapopadli – seveda, če bo usoda hotela oz. če bo »Bog dal«. Realnejši scenarij bo sicer verjetno bolj krut. Ne vem točno, ali se mi bo odprlo, ali ne. Lahko, da bom vegetiral še naprej. V vsakem primeru bo pot trnova. Preživeti bo treba. Če se bo komu zahotelo mojega znanja, nasvetov, se bom pustil nagovoriti. Mislim pa, da si mnogo ljudi ne zasluži, da bi si opomogli s kakšno mojo modrostjo, teorijo ali nasvetom.

Vaše misli in komentarji so resnično nekaj posebnega, drugačnega od drugih. Od kje vam takšen način razmišljanja?
Predvsem, da se nisem uklonil izobraževalnim torturam in da sem imel »jajca« tudi takrat, ko so me po njih tolkli s kladivom. Nisem se vdal, pokončno in etično držo intelektualca sem držal vse do danes. Nekajkrat sem plačal, in še plačujem ceno, a udarci me niso strli, ampak naredili močnejšega. Če bi klonil, bi utonil v sivem povprečju. To ne bi bil jaz.

Kaj konkretnega imate v mislih?
Mislim predvsem na to, da nikoli ne popuščam, rinem z glavo skozi zid. Predvsem zato, ker tam ni vrat, kjer sam mislim, da bi morala biti. Zelo zgodaj, že kot najstnik, sem razmišljal s svojo glavo. V svojih mišljenjskih oz. miselnih strategijah sem popolnoma drugačen. Nikoli ne brskam po spominu, da bi rešil kakšen problem, vselej si pomagam z atipičnim logičnim sklepanjem, z razmišljanjem – dislektično. Zato sem vselej inovativen in popolnoma drugačen od drugih – skratka revolucionarnost. V nekaterih teorijah oziroma drugačnih interpretacijah ter kritikah sem resnično prelomen, zato imam kopico sovražnikov. Rastejo kot gobe po dežju. Očitno sem ogrožajoč za mnoge bleferje in lažne avtoritete, ki brez prave samozavesti in znanja vegetirajo na umetnih lovorikah.

V tem primeru verjetno ne mislite …
Moj problem je v tem, da »ogrožam« najvišje strokovne avtoritete na kar nekaterih področjih, od katerih nekatera sploh niso moja matična. Kot človek iz »druge zgodbe« imam kar nekaj perspektiv, ker pač nisem »nor in slep«, kot tiste strokovne avtoritete, ki so »podedovale« tudi mnoge znanstvene oz. teoretske in strokovne zmote, a tega ne vedo. Moj adut je v tem, da nimam opranih možganov in nisem v kalupih, ker nisem prehodil vseh izobraževalnih tortur. Res je, da imam nekatere slabosti oz. pomanjkljivosti. Te sodijo v kontekst mojega uveljavljanja, zato jih moram vzeti v zakup.

Katera področja imate v mislih. Verjetno govorite predvsem o psihoanalizi, filozofiji in seveda športu.No, tu je še teoretska sociologija. Zagotovo je ortodoksna foreudova psihoanaliza tista, ki mi kot miselni koncept služi pri seciranju mnogih družbenih fenomenov, med katere seveda sodi tudi šport zraven njega tudi umetnost oz. vsa kultura. Vselej je v njihovem ozadju provokativna seksualnost. Skozi seksualnost je mogoče razumeti skorajda vse, od samega človeka do celotne družbe. Teoretski skalpel, s katerim je mogoče zarezati v seksualnost je najbolj boleč za vse. Ravno v teh interpretativnih kontekstih in komentarjih ne popuščam, in sem včasih iz principa neizprosen. Delujem kot božji bič oz. kazen. Ošvrknem lahko vse in vsakega, če sem izzvan. Sicer je moj osnovni iskren namen vedeti in spoznati, in ne »dražiti« in »bičati«. Vendar se včasih čutim moralno dolžnega in odgovornega, da koga »ošvrknem« – četudi zgolj skozi teorijo. Nekateri ljudje, lahko jim rečem tudi »psihotiki« ali kakšno noro početje pač mora biti razkrinkano v dobro vseh nas. In ker vem, da sem v osnovi dober, moralen in etičen, da sočustvujem s trpečimi ljudmi, si dajem duška z »dobrimi« dejanji, kamor prištevam svoje teorije, interpretacije in komentarje pa tudi celoten moj družbeni angažma.

Zdi se, da je vaš domet uspeha še višji. Kaj pa tujina? Menda bi nekatere vaše teorije lahko bile uspešne tudi tam.
Moja angleščina ni briljantna. Ne bom se pričkal z raznimi uredniki eminentnih revij ali se vabil na ta ali oni mednarodni kongres, ki je vselej povezan z velikimi stroški. Za seboj nimam nobene institucije, ki bi me finančno podpirala. Ocenjujem, da sem že do sedaj dal od sebe več uporabnega in prelomnega kot mnogi, ki so danes uveljavljeni v svetu. Če mi ni usojeno, da bi uspel v tujini, tega ne bom objokoval. Moje razmišljanje je drugačno od marsikoga: če me svet ne usliši, situacija pač ni zrela za moje teorije oz. moja kontraverzna znanja. Poleg tega imam nekaj slabih izkušenj.

Kakšnih?
Nekaj uredništev eminentnih mednarodnih revij ali organizacijskih odborov mednarodnih kongresov mi je zavrnilo odlične prispevke oz. referate. Če je njihova misel prešibka, da bi razumela moje teorije ali če mislijo, da moram sam tekst lektorirati v neoporečno angleščino, jih moram pač kaznovati – s tem, da pišem le v Slovenščini in za Slovence. Če pa me še ti ne razumejo, pa očitno nisem »zrel« za »obiranje«.

Rekli ste, da za seboj nimate nobene institucije. Ali ne obstaja nobena možnost, da bi pristali na kakšni fakulteti?
Obstaja. Sam imam celo interes pristati na kakšnem fakultetnem institutu. Toda moje razmišljanje je obupno samovšečno. Mislim namreč, da drugi rabijo mene precej bolj kot jaz njih. Zato do sodelovanja doslej še ni prišlo. Neuradno pa se ve, da je Fakulteta za šport ustanovila Katedro za filozofijo športa zaradi mojih teorij.

Kako pa je z doktoratom? Menda ga še niste uspeli zagovarjati. Ali ne bi bilo pametno dokončati doktorata?
To, da sem dokončal dva magisterija, je zame povsem dovolj. V štirih knjiga in obilni publicistični dejavnosti bi bilo mogoča najti gradivo za vsaj dva doktorata. Moj adut je znanje in ne doktorska titula. Mogoče bo usoda hotela, da bom nekoč tudi doktoriral toda nekaj ljudi se mi bo moralo opravičiti… Malce neumno razmišljanje – ali ne? A to sem jaz. Če ne bi bil tak, bi moja teoretska odličnost in predrznost zvodenela.

Koliko se še rekreirate s športom?
Nekaj športa mi je ostalo v krvi. S športom se ukvarjam zaradi užitka in da obdržim vitalnost – ne zaradi zdravja. Zdrav sem kot riba. Najbolj me privlači košarkaška žoga. No, občasno tudi kolesarim, smučam, plavam in še kaj – tudi kakšno salto še zavrtim…

Kaj bi najraje počeli, če ne bi bilo omejitev?
No, tudi tega ne morem povedati – je preveč intimno. Avtoanalitično sem namreč seznanjen tudi s svojo nezavedno željo. Sicer bi mi bilo tudi v veliko veselje, če bi kakšnemu butalcu lahko nataknil oslovska ušesa in razgalil njegov blef oz. patos in se mu nato smejal na vsa usta. Tudi kakšnega, sedaj še neodkritega, kriminalca bi vtaknil v ječo. A, ker je tukaj »če«, nima smisla, razglabljati, kaj bi bilo, »če bi bila čebula bula«…

Imate dva sinova – hodita po vaših stopinjah?
Starejši mi je zelo podoben, v vsem, tudi v »norosti«. Zdi pa se mi, da sem bil jaz v njegovih letih zrelejši in bolj preudaren, odgovornejši. Mlajši je bolj po mamici. Oba sta zasvojena s športom, kot jaz v njunih letih. Imata obilico različnih talentov, nekaj po meni, nekaj po mamici. Če jih bo zgrabila psihoanaliza in filozofija, tako kot je mene, bodo moji občutki mešani. Nič jima posebej ne vsiljujem, le skozi šolo naj se prebijata. Ko bosta enkrat razmišljala trezno, in ne več pubertetniško, se bo njuno pravo življenje šele začelo.

Kaj bi rekli za konec?Če bi klonil, bi utonil v sivem povprečju – to pa ne bi bil jaz.