Mineva 30 let od njegove smrti, o pomenu njegovega delovanja, njegovi vlogi v komunistični partiji, vlogi pri organiziranju povojnih pobojev ter o njegovem sodelovanju pri pisanju jugoslovanskih ustav smo se pogovarjali z Matejo Režek, zgodovinarko in predavateljico na Fakulteti za humanistične študije v Kopru.

Kakšna je bila Kardeljeva vloga v komunistični partiji pred 2. svetovno vojno?
Začetki Kardeljevega političnega delovanja sodijo že v njegova najstniška leta. Kot šestnajstletnik se je vključil v komunistični podmladek SKOJ-a, čez slabe štiri leta pa je postal sekretar pokrajinskega komiteja SKOJ-a za Slovenijo. Malo predtem je bil prvič zaprt, znova pa se je v zaporu znašel na začetku leta 1930. Po odsluženi kazni se je z Borisom Kidričem, Francem Leskoškom, Tonetom Tomšičem in še nekaterimi lotil obnove partijske organizacije v Sloveniji, ki jo je predtem zdesetkala šestojanuarska diktatura kralja Aleksandra. V partiji je takrat prišlo do menjave generacij, vodstvo v njej pa so prevzeli mladi komunisti. S Titom se je Kardelj prvič srečal na konferenci KPJ-ja za Slovenijo v Goričanah leta 1934, še isto leto pa je odšel v Moskvo, kjer je v ozračju stalinskih čistk preživel več kot dve leti. Predaval je na Komunistični univerzi narodnih manjšin zahoda, največ časa pa je naj bi v Moskvi preživel prav s Titom. Po vrnitvi domov je aprila 1937 sodeloval na ustanovnem kongresu KPS-ja na Čebinah, bil pa je tudi glavni pisec ustanovnega manifesta, ki je postal programski akt slovenske komunistične partije, Kardelj pa njen prvi ideolog. Leta 1938 je postal član najožjega vodstva, pozneje politbiroja jugoslovanske partije s Titom na čelu. V tridesetih letih je objavil tudi nekaj razmeroma odmevnih razprav, njegovo najpomembnejše delo pa je bil Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, ki ga je izdal leta 1939 pod psevdonimom Sperans in v katerem je nacionalno vprašanje povezal z razrednim ter se zavzel za uresničitev gesla o Zedinjeni Sloveniji. Drugo svetovno vojno je torej Kardelj dočakal kot eden ključnih mož jugoslovanske in slovenske partije in hkrati tudi kot njun glavni ideolog.

Koliko je znanega o njegovi vlogi pri organiziranju povojnega obračuna z nasprotniki?
Dokumenti o Kardeljevi vlogi pri organiziranju povojnih pobojev povedo razmeroma malo. Pred časom je bilo objavljeno Kardeljevo pismo Borisu Kidriču z dne, 25. junija 1945, v katerem Kardelj predsednika slovenske vlade opozarja, da bodo sodišča narodne časti kmalu razpuščena, vojaška sodišča pa bodo sodila samo še vojnim osebam. Poleg tega bo v kratkem razglašena amnestija, zato "nimate nobenega razloga biti tako počasni v čiščenju kot doslej", kot je zapisal Kardelj. Dokument, ki ga hrani Arhiv Slovenije, je v javnosti dvignil precej prahu, zgodovinopisje pa je bilo v njegovih interpretacijah bolj zadržano. Kakor koli že, z gotovostjo lahko trdimo, da je bil Edvard Kardelj v samem vrhu jugoslovanske partije, kar pomeni, da mimo njega ni mogla nobena pomembnejša odločitev. In v tem kontekstu lahko sklepamo tudi o Kardeljevi vlogi pri povojnih obračunih z nasprotniki.

Po vojni je Kardelj sodil v najvišji vrh jugoslovanskih politikov. Pomembno je sodeloval predvsem pri pripravah jugoslovanskih ustav. Lahko pojasnite kaj več o njegovi vlogi pri ustavah – težnja po večjih pristojnostih republik, samoodločbi narodov itd.?
Tu bi vas najprej nekoliko dopolnila. Kardeljeva vloga v jugoslovanski politiki je namreč imela vsaj tri pomembne komponente. Poleg njegove ključne vloge pri pisanju ustav bi omenila še vsaj dve komponenti, in sicer njegovo vlogo v jugoslovanski zunanji politiki, tako pri vzpostavljanju državnih meja kot pri snovanju neuvrščene politike, in seveda osrednjo vlogo pri oblikovanju »jugoslovanskega eksperimenta«, kakor so samoupravni model socializma radi poimenovali na Zahodu. Kardelj je sodeloval pri pisanju vseh jugoslovanskih ustav, tako pri prvi, sprejeti leta 1946, kot pri obeh naslednjih, sprejetih v letih 1963 in 1974, omeniti pa velja tudi ustavni zakon iz leta 1953, ki je v marsičem zamenjal ustavo iz leta 1946. Kardelj je svoje zanimanje za nacionalno vprašanje izkazal že pred vojno, vendar ga je po vojni za nekaj časa odrinil na stranski tir. V prepričanju, da je bilo z oblikovanjem federacije nacionalno vprašanje dokončno rešeno, jugoslovanska partija tega vprašanja ni načela več kot deset let, svoje pa je verjetno odigrala tudi zagledanost jugoslovanskih voditeljev v delavski internacionalizem, čeprav je v njih dejansko vseskozi tlel strah pred pogrevanjem nacionalnega vprašanja, ki bi utegnil povzročiti notranje spore in morda celo razpad države. Vprašanje mednacionalnih odnosov so pravzaprav odprle šele poudarjena zožitev republiških pristojnosti v drugi polovici petdesetih let in zamisli o integraciji jugoslovanskih narodov, oblikovanju nadnacionalne jugoslovanske zavesti ter celo kulturnem poenotenju jugoslovanskih narodov – zamisli, s katerimi se je od sredine petdesetih let spogledoval tudi Tito, Kardelj pa je v njih zaznal sledi velikosrbskega hegemonizma. V konec petdesetih in začetek šestdesetih let sodijo tudi najresnejša nesoglasja med Kardeljem in Titom. V ozadju tega spora je tlel Kardeljev spor z Rankovićem, ta pa je bil sestavni del nesoglasij med zagovorniki močne osrednje oblasti na eni strani ter privrženci decentralizacije in reform na drugi strani. Ta nesoglasja bi lahko, če posplošim, opredelili kot spor med centralisti in federalisti, znotraj njega pa se je odvijal tudi spor med gospodarsko manj razvitimi in razvitejšimi jugoslovanskimi republikami. Vsekakor pa je bilo slovensko vodstvo takrat odločno na Kardeljevi strani in to ne le iz sentimentalnosti. Jugoslovansko politiko je na začetku šestdesetih let zaznamovala tudi razprava o novi ustavi, ki se je zaradi številnih nesoglasij v jugoslovanskem političnem vrhu močno zavlekla in je bila namesto leta 1961, kot je bilo prvotno načrtovano, spisana šele leta 1963, obveljala pa je za nekakšen kompromis. Kardeljev model jugoslovanske federacije je tako prišel do polnega izraza šele v ustavi leta 1974, s katero je Jugoslavija postala nekakšna federacija s pridihom konfederacije, medtem ko so pravico do samoodločbe vključno s pravico do odcepitve formalno zagotavljale tudi njene predhodnice, vendar na to možnost dejansko nihče ni resno računal.

Na začetku 60. let je Tito ugotovil, da so Kardeljeve zamisli in teoretične razprave v nasprotju z njegovimi odločitvami, zato naj bi se odnosi med njima ohladili. So ga poskušali odstraniti z vodilnih položajev in kaj je na koncu prevladalo, da Kardelj ni delil usode z nekaterimi drugimi vidnimi politiki (Djilas, Ranković …)?
V odnosih med Titom in Kardeljem je zaškripalo že nekajkrat predtem, resno pa so se zapletli konec petdesetih in na začetku šestdesetih let, ko je Kardeljeva politična usoda visela tako rekoč na nitki. Razlogov za ohladitev odnosov je bilo več, najpomembnejše pa sem omenila že v odgovoru na prejšnje vprašanje. Kardeljev položaj znotraj partije se je vseskozi gibal nekje med drugim in tretjim mestom, v nasprotju z Đilasom in Rankovićem pa se je Kardelj v političnem vrhu obdržal predvsem zaradi svojega političnega pragmatizma in taktiziranja, ki sta izhajala iz njegovega značaja in z njim povezanega pretanjenega občutka za nevarnost. V kočljivih obdobjih se je znal vedno pravočasno umakniti in prikriti, če je bilo potrebno, pa tudi odstopiti od svojih stališč. Leta 1961, ko se je zdelo, da zanj v političnem vrhu ne bo več prostora, se je denimo za nekaj časa umaknil v London, po vrnitvi pa je bil v partijskih razpravah več kot očitno zadržan. Lahko bi rekli, da je svoje, resnici na ljubo, utopične zamisli o reformah jugoslovanskega sistema za nekaj časa odrinil v kot in potrpežljivo čakal novo priložnost, ki jo je kmalu tudi dobil.

Bil je član slovenske in srbske akademije znanosti in umetnosti, po njem se je imenovala ljubljanska univerza, napisal je več razprav. Je bila njegova želja uspeti tudi v akademskem in ne le političnem okolju?
Del Kardeljevih ambicij je bila zagotovo tudi akademska kariera in tudi njegov opus je, vsaj kvantitativno, presegal opus marsikaterega akademika ali univerzitetnega profesorja. Častni član SAZU-ja je postal leta 1949, dvajset let zatem pa mu je ljubljanska univerza podelila tudi častni doktorat. Nekaj let pred smrtjo je bil Kardelj izvoljen v naziv rednega profesorja politične ekonomije na ljubljanski ekonomski fakulteti, po smrti pa so po njem poimenovali ljubljansko univerzo. Leta 1959 so ga kot »ponos družbenih ved« medse sprejeli tudi srbski akademiki, slaba tri desetletja pozneje pa so mu naprtili domala vso krivdo za domnevno neugoden položaj Srbije v Jugoslaviji, ki naj bi bil posledica jugoslovanskega ustavne ureditve oziroma kardeljanskega modela federacije.

Kako je na Kardelja gledala slovenska javnost?
Na vprašanje o pogledu slovenske javnosti na Kardelja je težko odgovoriti, ker v času, ko je zasedal enega najvišjih političnih položajev v Jugoslaviji, niso merili javnomnenjskega političnega utripa. O pogledu javnosti na posamezne politike nam ne povedo veliko niti izidi volitev, saj te niso bile demokratične. Še najmanj nam izidi volitev povedo prav o (ne)priljubljenosti najvišjih politikov. V podkrepitev te trditve naj navedem primer iz leta 1953, ko so se je na skupščinskih volitvah za isti položaj znova smelo potegovalo več kandidatov, »razen ob kandidaturi na primer tovariša Kardelja«, kot je izrecno poudaril tedanji voditelj slovenske partije Miha Marinko. Žal pa nam tudi ta izjava več pove o Marinkovi previdnosti kot pa o utemeljenosti strahu pred morebitno Kardeljevo neizvolitvijo. Kar zanesljivo vemo, je bolj ali manj le to, da je bilo Kardeljevo mnenje v Sloveniji ne le odločilno, temveč med veliko večino slovenskih komunistov tudi visoko cenjeno, čeprav je po njegovi smrti in še zlasti v drugi polovici osemdesetih let njegova podoba začela bledeti. Konec osemdesetih in še bolj na začetku devetdesetih let so precej glasnejši od Kardeljevih zagovornikov postali njegovi kritiki, ki v njem večinoma niso videli kaj več kot brezdušnega oblastnika, če že ne zločinca. Zdi se, da je ob omembi Kardeljevega imena v zadregi celo zgodovinopisje, saj se v zadnjih dveh desetletjih z njim skoraj ne ukvarja, redke zgodovinske raziskave o njem pa so izrazito parcialne. Morda bi bila stoletnica Kardeljevega rojstva prihodnje leto primerna priložnost za celovito in kritično zgodovinsko razpravo o njegovi vlogi. Edvard Kardelj je navsezadnje osebnost, ki je v naši zgodovini zapustila globoke sledi, in s tem se, čeprav imamo o njem različna mnenja, menda lahko strinjamo prav vsi.

Ana Svenšek
ana.svenšek@rtvslo.si