Slovensko politično areno, potem ko so se poslanci in vladna ekipa vrnili s počitnic, je predramila begunska kriza. Vse slovenske politične sile, vsaj kar se tiče parlamentarnih strank, so bolj ali manj enotne, da gre za humanitarno krizo, in so se nekako vsaj začasno odmaknile od bolj radikalnih stališč, ki jih gojijo nekateri njihovi kolegi v nekaterih evropskih državah.

Politično prizorišče je popestrilo tudi zastaranje zadeve Patria, Tako kot se je to zgodilo z nekaterimi drugimi slovenskimi političnimi aferami, ki so razburjale slovensko javnost, denimo afera Depala vas in poosamosvojitveno trgovanje z orožjem. Manjši premiki pa so se zgodili tudi v državnem zboru, saj je razpadla najmanjša poslanska skupina ZaAB, potem ko je po Petru Vilfanu nekdanjo premierko in nesojeno evropsko komisarko zapustil še vodja poslanske skupine Jani Möderndorfer.

Ali omenjeni dogodki lahko pomembneje vplivajo na slovensko politično dogajanje oz. ali lahko spodbudijo kakšno resno politično krizo? "Begunci lahko potencialno pomenijo sprožilec sprememb v slovenskem političnem prostoru, ki pa ne bodo takojšnje. Lahko smo opazili, da je, potem ko sta predsednik SDS-a Janez Janša in ljubljanski nadškof Stanislav Zore objavila svoje poglede in stališča glede razvijanja begunske krize, postalo jasno, da v Sloveniji ni pomembnejše družbene sile, ki bi postavila kakršno koli opozicijo ugotovitvi, da smo pred neko večjo humanitarno krizo in da se je treba odzvati s solidarnostjo do tistih, ki so v življenjski stiski. Nobena politična sila ni izrazila ostrega radikalnega nasprotovanja temu, da Slovenija prevzame svoj delež beguncev, ki ga bo predvidel EU," pravi filozof Igor Pribac.

Zlonamerni tviti kot mnenjski mejniki
V avgustu je bilo sicer v družbenih omrežjih mogoče zaznati negodovanja ljudi nad možnostjo, da bi se begunci odločili za prehod Slovenije ali da bi v njej celo ostali. Pribac to označuje kot pomemben datum, ko je prišlo do prijave sovraženega govora tviteraša Sebastjana Erlaha, saj je nato prišlo do upada besedne ostrine.

"Hkrati sem opazil, da se je zbudila civilna družba tistih, ki imajo nasprotna stališča in se zavzemajo za solidarnost, z javnimi pobudami. Zbudili so se tudi mediji in kar naenkrat je nastal močan val objav, ki opozarjajo na probleme ali promovirajo solidarnost med ljudmi. Ta val je zgolj prikril tista druga čustva med slovenskim življem, kot so strah, negotovost, zavračanje … Ne vem, čisto dobro, kako so ta čustva razporejena v slovenskem prostoru, saj raziskav javnega mnenja v tem smislu še ni bilo. Verjetno bodo kmalu opravljene in tedaj bo tudi za politike lažje sprejemati neke taktične odločitve," pravi Pribac.

Ob tem opozarja, da se bo razmerje pozitivnih in negativnih čustev lahko v prihodnosti še spreminjalo, predvsem če bo prišlo do dogodkov, ki lahko sprožijo močne čustvene reakcije. V tem primeru bi kakšna politična stranka lahko to skušala kapitalizirati. Stranka SDS, za katero bi morda lahko pričakovali, da bo to storila, pa se je po Pribčevem mnenju s stališči Janeza Janše uvrstila v krog povsem sprejemljivih predlogov, o katerih je treba razpravljati.

Pozitivne ideje Janeza Janše
"Janševe izhodiščne točke so najbolj artikulirano stališče do begunske krize, kar mi jih je uspelo zaznati med slovenskimi političnimi strankami. S tem je v resnici odrezal stranko od njenega desnega ekstremističnega krila, za katerega je bilo že nekajkrat ugotovljeno, da obstaja v SDS-u," razlaga Pribac.

Slovenija ni popolnoma avtonomna v begunski krizi
Politolog Tomaž Deželan pa meni, da je begunska kriza opozorila na to, da je Slovenija vpeta v mednarodni politični prostor in tudi, da ni popolnoma avtonomna pri svojem delovanju, čeprav je to včasih težko priznati. "V tem kontekstu si lahko razlagamo tudi precej medlo in neodločno ravnanje predstavnikov oblasti, ko gre za vprašanja sprejema beguncev ter tudi nenačelnega ravnanja Evrope v tem kontekstu. Prav v to dilemo je ujeta tudi slovenska vlada, ki mora ves čas bdeti nad konservativnimi izpadi populistov, ki apelirajo na čustva in strah manj informiranih državljanov, sočasno pa tudi braniti stališča institucij Evropske unije, ki niso najbolj skladna s programskimi izhodišči te vlade," pojasnjuje Deželan.

Patria služi za konsolidiranje SDS-a
Kar se tiče primera Patrie, Deželan pravi, da ponovno postavlja na tnalo pravosodje, ki se sicer spoprijema z nekaterimi resnimi težavami, predvsem kar se tiče pregona gospodarskega kriminala, veliko pa gre pri tem primeru tudi za "poskus rehabilitacije usihajoče osamosvojitvene zvezde slovenske politike ter preusmeritev pozornosti od drugih, precej pomembnejših tem".

"Tako je za stranko SDS, predvsem pa njenega voditelja pomemben primer zastaranja tega primera, saj odpira priložnost za ponovno konsolidacijo Janše kot nespornega voditelja znotraj same stranke ter tudi resnega pretendenta za mesto predsednika vlade. Po drugi strani je primer Patria tudi priložnost za premierja Cerarja, ki lahko gradi na svojem programu pravne države, saj je ta primer priložnost, da preusmeri agendo od manj prijetnih tem na temo, ki ga je pravzaprav lansirala na sam politični prestol. Dejstvo pa je, da se tu pojavlja problem izkazovanja rezultatov, in ne zgolj poudarjanja programskih izhodišč. Ta del bo pravzaprav odločal o prihodnji usodi Cerarja kot predsednika vlade," meni Deželan.

Resnih groženj vladi (še) ni
Primer Patria po njegovem mnenju ne pomeni resne grožnje zdajšnji vladi in ne bo povzročil resnih nestabilnosti, kljub morebitnim pritiskom na pravosodnega ministra zaradi njegove kariere na KPK-ju.

Igor Pribac prav tako meni, da epilog afere Patria za zdaj nima kakršnih koli učinkov na politiko. Janša pa se je po njegovem mnenju, potem ko je bil razbremenjen krivde glede korupcije v aferi Patria, postavil v vlogo sodnika svojih nekdanjih sodnikov oz. se je postavil v vlogo kaznovalca in jim že izrekel sodbo.

"Če bo svojo držo, da v resnici hoče obračunavanje s svojimi sodniki, gnal naprej, je to nasprotno signalu, ki ga daje do politike beguncev. Z njo se približuje sredini političnega prostora, to je delu, ki ima zmerna stališča. Obračunavanje s sodniki pa ga potiska v nasprotno smer. Ta radikalizacija mu onemogoča, da bi bil na prihodnjih volitvah kredibilen kandidat za premierja. Med svojimi privrženci zbuja zaupanje in strnjuje njihove vrste. Vendar to počne tudi pri tistih, ki mu niso naklonjeni in jih utrjuje v stališču, da gre za politika in politično opcijo, ki ji je treba nasprotovati in se ji postaviti po robu," pravi.

Pribac še poudarja, da je Janša v svoji obsodbi sodnikov uporabil bistveno nižja merila, kot jih je doživel sam v sodnem procesu. "S tem zagreši napako dvojnih meril. Ljudje to zaznavajo in s tem se delegitimira kot zmeren politik," dodaja.