Potem ko so pred tremi leti krajani Lokev preprečili shod pri jami Golobivnici, so člani Unije Istranov tokrat prišli v Borovnico. V tej slovenski občini je med letoma 1945 in 1946 delovalo jugoslovansko taborišče za italijanske in nemške vojne ujetnike ter civiliste. Dogajanje, o katerem v Borovnici uradno niso bili obveščeni in zanj tudi niso izdali dovoljenja, je spremljala tudi ekipa TV Dnevnika na čelu z Mirjam Muženič.

Tokratnega romanja se je udeležilo za en avtobus ljudi. Pred križ na borovniškem pokopališču so položili venec in molili v spomin na italijanske zapornike in vse umrle.
"Mojo staro mamo so odpeljali iz Gorice maja 1945. In ker so tudi drugi šli skozi Borovnico, je mogoče, da je tudi ona končala v Borovnici," je dejala Maria Novella Paternoli. "Moj oče, ki je bil veliko močnejši od mene, je ob vrnitvi domov tehtal 45 kilogramov," je dejal drugi ezulski potomec, Dario Buresi.
Na novinarsko vprašanje, ali je ta obisk v Borovnici dejanje znak pietete ali politična poteza v želji po publiciteti, je predsednik Unije Istranov Massimo Lacota odgovoril: "To je pietetna poteza, ki pa ima in mora imeti, sicer bi bilo hudo narobe, tudi politično težo."

Taborišče v Borovnici so postavile jugoslovanske oblasti ob koncu vojne za ljudi, ki so sodelovali z italijanskimi in nemškimi okupatorji. V desetih barakah je bilo največ 3.025 ljudi, nekatere so kmalu izpustili, druge preselili, posmrtne ostanke umrlih pa sredi 60. let prepeljali v Italijo.

V Zvezi Istranov Borovnico postavljajo ob bok zloglasnim fojbam in želijo postaviti velik spomenik. Za pomoč so že zaprosili italijansko zunanje ministrstvo in vlado, ki naj bi zagotovila denar.