Kučan je v Odmevih dodal, da je Slovenija v zadnjih letih največ izgubila na blokadah, na referendumih, na padlih reformah, na obstrukcijah, na izrednih sejah, na interpelacijah, kar je povzročilo naraščajoče nezaupanje v politiko.

S prvim predsednikom Slovenije se je v oddaji TV Slovenija pogovarjal Slavko Bobovnik.

Citat za začetek. Eden od časopisnih naslovov pravi: Zadnji obračun med Janšo in Kučanom. Podnaslov: Demokracija ali mafijska država?
Zanimiv naslov. Še bolj zanimiv avtor.

Vaš komentar tega naslova?
Jaz ne vidim tega. Se pa prodaja.

Revija ali mnenje?
Revija.

Nekako vlada prepričanje, da ste snovalec tega, kar se je zdaj zgodilo pri stranki gospoda Zorana Jankovića. Priznavate očetovstvo te stranke?
Ne. Tudi krušnega očetovstva ne.

Zakaj pa ste potem prišli podpret gospoda Jankovića na magistrat?
To sem povedal. Za g. Jankovića govori rezultat, za njega govorita socialna država in socialna pravičnost. Svoj rezultat je dosegel in pri tem pokazal veliko mero socialne občutljivosti, občutljivost za dostojanstvo človeka. Če pogledate v Ljubljani, je to seveda res. Poglejte socialna stanovanja, vrtce, naprej od Strojanovih. Njemu ni mogoče očitati socialne neobčutljivosti in brezdušnega kapitalizma.

Ampak nekatere od teh rezultatov je dosegel zelo 'trdo', pravijo nekateri dobavitelji iz Mercatorja, in o tem zelo trdo govori tudi nekajmilijonski dolg, ki je ostal, recimo, od športnega parka Stožice.
Ta argument, da je Ljubljana zadolžena, stoji, je pa zadolžena manj, kot bi to zakon dovoljeval. Ampak o tem se morate pogovarjati s tistimi, ki se na te stvari spoznajo, ki so to tudi storili in imajo obrazce in predloge, kako iz tega položaja priti. Ne vidim, zakaj bi bilo problematično, da je Ljubljana zadolžena, saj to, za kar se je zadolžila, vendarle ostane prebivalcem Ljubljane, da bodo lahko na tem gradili in seveda tudi gradijo kakovost življenja.

Problematično je zato, ker je g. Janković še pred časom trdil, da zaradi tega športnega parka Stožice Ljubljana ne bo zadolžena.
Nisem prišel, da bi bil odvetnik g. Jankovića. On je najboljši odvetnik sam sebi. Jaz sem prišel, da povem, kaj so bili moji razlogi, da sem ga podprl. To sem povedal. Ta njegov rezultat, njegova učinkovitost, sposobnost, da gradi z ekipami, ki so visoko profesionalne, ki so zavezane istemu cilju, ki so sposobne dialoga in ki bodo, to sem prepričan, sposobne, recimo, svoje nekoliko manjše izkušnje pri vodenju države nadomestiti z dialogom ali pa s pomočjo tistih, ki te izkušnje imajo in so jih seveda tudi pripravljeni dati na razpolago.

Borut Pahor pravi, da vas je razočaral zaradi premalo socialdemokracije. Lahko zdaj g. Janković zapolni to vrzel? Ali bo g. Janković – predpostavljamo – vodil vlado le do takrat, da se bo ta levica – pogojno seveda – nekako na novo pregrupirala in postala učinkovitejša?
V tem trenutku je treba pogledati, v kakšnem stanju je država. Država je v krizi, v krizi je gospodarstvo, v krizi sta perspektiva in vizija. Državo je treba najprej ozdraviti, če smem uporabiti ta izraz, da se bo seveda lahko potem gradilo naprej. To pa seveda pomeni, da je tudi v tem času treba postaviti zdrave nastavke. Ti zdravi nastavki so pa seveda ne samo ukrepi za rešitev gospodarskega in finančnega krča, ampak so tudi reforme. In tisto, kar je treba v tem trenutku, je treba razmišljati, da bodo ljudje, ki bodo vodili to državo, imeli toliko zaupanja pri volivcih – ker to je trenutno ključni problem, da je politika sleherno ali pa v veliki meri zaupanje – da bodo verjeli, da so lahko uspešni – ljudje, mi državljani, če bomo v te reforme šli. Tisto, kar je bilo pomanjkljivo, sedaj pri teh reformah in zato so po mojem mnenju tudi v veliki meri padle na referendumi - tudi če odmislim, da se je dogajala blokada, ki je to državo največ stala – če pogledate; v teh treh letih je država – in to bi bilo treba izračunati – največ izgubila na blokadah, na referendumih, na padlih reformah, na obstrukcijah, na izrednih sejah, na interpelacijah. In kdo je bil oče tega naraščajočega nezaupanja v politiko in tega naraščanja cene? Tisti, ki so v prejšnjem mandatu to državo pripeljali v tak položaj.

Govorite o vladi ali o opoziciji?
Govorim o opoziciji, saj je opozicija vlado blokirala. Saj se vlada ni blokirala sama sebe, čeprav je veliki meri dala dovolj razlogov, da se je to lahko zgodilo.

Ampak dolžnost vlade je, da vlada, da pelje to državo naprej. Težko se zgovarjamo na opozicijo, da je kriva.
Upravljanje države ni samo stvar vlade, ampak je tudi stvar opozicije. Odgovornost je skupna. Eni imajo mandat za to, da vladajo, drugi, da vlado nadzirajo, ne da jo blokirajo. Ampak blokirali niso vlade, blokirali so državo in trenutno je država blokirana.

Cel svet krči socialne pravice, tudi v Sloveniji jih bo treba po 4. decembru. Mislite, da bodo politiki – vse stranke mislim - zmogli toliko poguma, in to jasno in glasno povedali tudi v predvolilnih soočenjih in programih?
Omenjali ste svet. Res je, svet je bil v tej krizni situaciji soočen z neko novo situacijo. Prva žrtev je bila socialna država, ampak ali je bilo to res potrebno? O tem se bo treba šele pogovarjati, ker v prvem trenutku, ko je kriza udarila z vso močjo, je bil govor o tem, da kriza ni samo finančna, gospodarska, da je etična, moralna, da je socialna, okoljska. Potem ko je bil prvi šok mimo, so nenadoma prišli na površje za saniranje isti ukrepi, ki so svet, tudi Slovenijo, pripeljali v to krizo. S sredstvi, ki so državo ali svet pripeljali v krizo, pa seveda iz krize ni mogoče iziti. O etiki skoraj nihče ne govori, o okoljski ceni, o socialni ceni skoraj nihče ne govori. Torej, jasno pa je – če me to sprašujete – da več kot bomo ustvarili, tega porabiti ne moremo. Je pa vprašanje, ali se ustvarjeno bogastvo lahko deli drugače, kot se je delilo zdaj.

Ste vi kakšen tak pogovor, kot ga imava zdaj, opravili s premierjem pred letom ali dvema?
Ne, midva se o tem pogovarjala nisva. Jaz sem bil pri njem, kot sem tudi v nedavnem intervjuju povedal, povedal sem svoje mnenje in iz tega pogovora sva potegnila vsak svoj sklep.

Med gospodarstveniki ni ravno veliko optimizma.
Optimizem oz. pesimizem je najbrž povezan s položajem. Ta je resen. Optimizem bi moral biti povezan s tistimi, ki obljubljajo oz. ki pravijo, da vedo, kakšen je izhod. In tega izhoda brez socialnega dialoga, se pravi z gospodarstveniki, z menedžerji, sindikati, z vlado, in kar se mi zdi zelo pomembno, s civilno sfero ne bo mogoče. Treba je graditi na zavezništvu z ljudmi. Tega zavezništva zdaj ni bilo.

To je to pomanjkanje socialdemokracije, ki ste ga omenjali?
Pomanjkanje socialdemokracije je drugo. Mislim, da je socialdemokracije v Sloveniji še vedno veliko in ta naboj socialdemokratski je tu. Je pa po mojem mnenju napačno stranko, ki ima to ime, enačiti s socialdemokracijo. Ona ima velik potencial, nima pa socialdemokracije v lasti.

Skoraj vsi prvaki strank obljubljajo kampanjo na podlagi programov. Verjamete, da se bomo v tej predvolilni kampanji izognili letu 1945, pa letu 1990, da se bomo znali pogovarjati o tem, kako naprej?
Upam, da se bo to zgodilo. Čeprav, če sem prav razumel, vaša hiša pravzaprav ne bo omogočala soočenja tistih, ki prinašajo nove stvari, ampak bodo to soočenja tistih, ki so že pokazali ...
Ampak to ni volja te hiše, takšen je zakon.
Ne govorim o tem, čigava je volja, ampak državljani pravzaprav tega novega, kar prinaša ne samo Jankovićeva lista, tudi Virantova lista, Hanžkova stranka, Elena Pečarič je zelo zanimiva - to so skratka tiste novosti, ki omogočajo to izbiro. Če pogledate, kako je bila videti politična scena v Sloveniji pred tremi tedni; ljudje so rekli: 'Zaupanja nimamo ne v te, ki so bili, ne v te, ki so zdaj, ne bomo šli na volitve.' Potem se je politični prostor odprl, izbira zdaj tu je, odgovora 'ne gremo na volitve' ni več. Treba je pa seveda omogočiti, da bodo ljudje vedeli, kaj ta izbira pomeni. Slabo je, če se bo odločalo po ljudeh.

Ampak težko je imeti ne-izbiro in težko je imeti veliko izbiro, ki ji človek včasih ni kos.
Še vedno mislim, da je boljša večja izbira kot pa nobena izbira.