Samo Fakin, direktor ZZZS-ja, je na začetku izjavil, da je prepričan, da v slovenskem zdravstvu ni mafije, saj ta pomeni izsiljevanje. So pa posamezne interesne skupine in odpor proti spremembam, izpostavil pa je tudi, da so vodstva dostikrat postavljena pred zid, kamor jih postavijo predstojniki oddelkov - češ, "tole boste kupili, ali pa bo hudo".
Janez Lavre, direktor splošne bolnišnice Slovenj Gradec, pa je ob tem povedal, da je v preteklosti že imel izkušnje, ko mu je poslovni partner dal možnost - posel ali pištola. Dogodek je prijavil, a se ni zgodilo nič konkretnega, razen dveh zaslišanj.

Agencija in odločanje na podlagi podatkov
Glede zdravil je Fakin pojasnil, da so marže in cene zdravil za Kemofarmacijo in Salus fiksno določene, imata pa seveda družbi možnost, da ponudita nižje cene. Lavre pa je pojasnil, kako so zbili cene zdravil in opreme: pristopili so k skupnemu javnemu naročanju, uvedli terapevtske skupine, zmanjšali zaloge in dosegli nižje cene. To bi lahko storile tudi druge bolnišnice, je prepričan.
Predstojnik pediatrične klinike UKCL-ja Rajko Kenda pa je izpostavil, da bi morale vse bolnišnice videti, po kakšni ceni druge bolnišnice nakupujejo material in zdravila. Kirurg Erik Brecelj je ob tem predlagal agencijo s strokovno podkovanimi ljudmi, ki bi iskala najnižje cene materiala, standarde pa bi postavili zdravniki.
Priznal pa je, da so zdravniki nagnjeni k temu, da bi radi imeli najnovejše in najdražje pripomočke in da bi se morali bolj naslanjati na podatke študij, kateri pripomočki so še dobri in dosegajo zahtevane standarde. Kenda se na tej točki strinja z Brecljem, da bi zdravniki lahko prihranili tudi tukaj.
Premalo znanja o ekonomiki
Predsednica združenja proizvajalcev Mojca Šimnic Šolnic je poudarila, da od proizvajalcev ni zadržkov proti centralnemu naročanju opreme in zdravil. Izpostavila je, da javna naročila v zadnjem času težijo k najnižji ceni in so osredotočena na posamezne izdelke in ne več na skupine.
Državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Nina Pirnat pa meni, da so zdravniki premalo izobraženi o zdravstveni ekonomiki in da bi morali znati povedati bolnikom, koliko lahko dobijo za svoj denar. Izpostavila je, da imamo primere dobre prakse poslovanja tudi pri nas, a se bomo morali močno potruditi, da bomo to prenesli tudi drugam.