"Slovenski mediji so namreč v zelo slabi koži, zlasti tiskani. Naklade drastično padajo, novinarji izgubljajo delo, državljani nimajo možnosti za uresničevanje svoje pravice do objektivne obveščenosti, na drugi strani pa je z razdrobljenostjo spleta pogosto zmanjšana tudi odmevnost, ki jo zasluži svoboda govora," opozarjajo na kulturnem ministrstvu. Foto: BoBo

Ta prispevek ne bo obremenil uporabnikov, ki prek spleta dostopajo do vsebin ali ponujajo lastne vsebine, temveč zgolj lastnike oziroma upravljavce platform, ki ponujajo medijske vsebine, torej informativne, AV, glasbene ter druge primerljive vsebine in oglase. V izogib nesporazumom bo tretja alineja Ukrepov na strani 18 objavljene verzije Strategije ustrezno preoblikovana. Slovenski mediji so namreč v zelo slabi koži, zlasti tiskani. Naklade drastično padajo, novinarji izgubljajo delo, državljani nimajo možnosti za uresničevanje svoje pravice do objektivne obveščenosti, na drugi strani pa je z razdrobljenostjo spleta pogosto zmanjšana tudi odmevnost, ki jo zasluži svoboda govora. Vse to je pojasnjeno tudi v novem predlogu Strategije. Del razlogov za to je v precejšnji meri neposrečena tranzicija na področju medijev. Drugi del je tehnološki prelom, ki je prizadel medije po vsem svetu. Tretji pa je relativna majhnost slovenskega trga, ki predstavlja zelo visok prag za uspešnost novih medijskih projektov. Vse to ne pomeni, da prebivalci Slovenije ne morejo dostopati do medijskih vsebin, so pa te vsebine v precejšnji meri omejene na eni strani z izključno komercialnim interesom izdajateljev, na drugi pa slovenski uporabniki zaradi globalizacije in še vedno zelo velike odprtosti svetovnega spleta danes zlahka dostopajo do atraktivnih mednarodnih vsebin. To le stopnjuje začarani krog, v katerem so slovenski mediji v še bolj zapostavljenem položaju. Vrsta vsebin zato iz slovenske medijske krajine izginja, in ta postaja vedno siromašnejša. To pomeni, da je medijska podoba Slovenija manj pluralna, manj državljanov v medijih prepozna svoj glas, dolgoročno pa je to lahko skrb vzbujajoče tudi za prihodnost javne rabe slovenščine, če bo zanjo zadolžena le javna RTV. Nikakor pa ne gre za napad na nevtralnost interneta, saj predlog ne predpostavlja vsebinskih ali dodatnih odgovornosti za ponudnike platform. Primerljive rešitve, denimo, predvideva tudi sprememba evropske Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki predlaga, da bi lahko države od ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ki svoje storitve pretežno ali v celoti izvajajo na njihovem ozemlju, zahtevale finančne prispevke za produkcijo ali promocijo avdiovizualnih del. In natanko za to gre v predlogu prispevka za sklad deficitarne informativne vsebine. Davek na internet je pa izmišljotina.

Pojasnilo ministrstva za kulturo glede "davka na internet"
Marko Grobelnik
Marko Grobelnik poudarja, da se kot Digitalni glasnik zavzema za ohranjanje zelo pomembne pridobitve, ki traja že od samega začetke medmrežja, in sicer, da se ohranja mrežna nevtralnost. Foto: MMC RTV SLO/Aljoša Masten

"Ministrstvo za kulturo v predlogu Strategije RS na področju medijev 2017-2025 nikakor ne predlaga obdavčenja interneta, kot je nekdo sklepal iz kdo ve kakšnih razlogov. Predlaga pa eno od možnih poti, s katerimi bi radi dosegli, da se zaustavi zmanjševanje pluralizma, zastopanosti državljanov v medijih in izginjanje slovenskega jezika. Vse to so namreč pojavi, ki jih, sodeč po raziskavi, opažajo uporabniki medijev v Sloveniji," so po ogorčenih odzivih na predlog slovenske medijske strategije za prihodnje desetletje zapisali na kulturnem ministrstvu (MK).

Druga verzija Medijske strategije 2017–2025 je bila objavljena sredi novembra, MK pa je odzive zbiral do 21. novembra. Dokument je nekako razdeljen na dva dela, saj se obsežen del posveča strategiji razvoja javnega RTV-servisa (RTV Slovenija), del pa je posvečen razvoju slovenske medijske krajine in in izboljševanju razmer, v katerih so se znašli mediji.

"Medijski strategi“ so se nekoliko neposrečeno domislili, da bi bila koristna uvedba obveznega prispevka "operaterjev, ki ponujajo dostop do svetovnega spleta za vse imetnike spletnih priključkov, v sklad za deficitarne informativne vsebine“. Ob tem naj bi se Slovenija (po zgledu in v sodelovanju z drugimi evropskimi državami, najboljše kar enotno kot EU ali celo širše) dogovorila z največjimi svetovnimi posredniki oglasov, kot sta Google in Facebook, da del dobička, ki ga ustvarijo z oglaševanjem v Sloveniji, nakazujejo v sklad za medije, iz katerega se med drugim financirajo programi medijske strategije.

Nerodna definicija
Že sama definicija "operaterji, ki ponujajo dostop do svetovnega spleta" je povzročila vsaj malce posmeha pri poznavalcih digitalnega sveta. "Slovenska sektorska zakonodaja ne določa pojmov dostop do svetovnega spleta in spletni priključek. V skladu z veljavnim Zakonom o elektronskih komunikacijah bi lahko kvečjemu govorili o izvajalcu storitve dostopa do interneta in nikakor o izvajalcu storitve dostopa do spleta. Prav tako bi lahko govorili o internetnih priključkih in nikakor ne o spletnih priključkih," so zapisali na zavodu za digitalno družbo Digitas in opozorili, da že izrazoslovje v medijski strategiji kaže na nerazumevanje področja.

"Kakršna koli dodatna obdavčitev ponudnikov dostopa do interneta, vezana na imetnike internetnih priključkov, bi bila škodljiva za vse prebivalce in gospodarstvo v Sloveniji. Dvig cen storitev do dostopa do interneta bi podražil že tako visoke cene storitev, zlasti pri hitrejših paketih. Na ta način bi se odločanje uporabnikov za hitrejše pakete še dodatno zmanjšalo. Višje cene bi prispevale tudi k večanju digitalnega razkoraka med tistimi, ki imajo ustrezen dostop do interneta, in tistimi, ki ga nimajo. To pa bi bilo v nasprotju s sprejeto vladno strategijo na področju informacijske družbe," še opozarjajo v Digitasu in dodajajo, da vsi imetniki električnih priključkov že tako ali tako plačujejo prispevek za RTV Slovenija.

Uvedba novega medijskega davka pa bi po njihovem mnenju pomenila podvajanje davčne obveznosti za izvajanje medijske politike. Komunikacijske storitve pa so tudi obdavčene po splošni 22-odstotni stopnji davka na dodano vrednost in so davčno v manj ugodnem položaju kot knjige in tiskani mediji, za katere velja znižana 9,5-odstotna stopnja davka na dodano vrednost.

Duh nerazumevanja
Forum za digitalno družbo je pozval k podaljšanju javne razprave o medijski strategiji, saj po njihovem mnenju iz dokumenta veje duh nerazumevanja vpliva novih tehnologij na ustvarjanje in konzumiranje vsebin ter želja države, da bi nadzirala vsebine na medmrežju ter poučevala ljudi o njihovi uporabi.

"Popolnoma nesprejemljive so ideje, kako bi zbrali finančna sredstva za nadzorovano hiranje — in natanko za to gre — starih medijev," poudarjajo v Forumu, in če "pripravljavci Strategije menijo, da si internet zasluži davek na razvado, kot ga imamo na alkohol in tobak, pa naj to jasno povedo."

"Prav tako nesmiselne so zahteve, da naj bi na poseben način obravnavali oglase, ki jih na spletu prikazujeta npr. Google in Facebook ali ki jih prikazujejo kabelski operaterji med tujimi programi. Država bi si rada odrezala kos njihovih dobičkov. Najprej je treba povedati, da so kabelski operaterji že obdavčeni kot vsako drugo podjetje. In dalje, če ima oglas učinek in slovenskega državljana oglas prepriča v nakup, le-ta slovenski državi plača davek na dodano vrednost, morda tudi carino. Stroški oglaševanja so všteti v ceno izdelkov, ceno izdelka plača slovenski državljan in država mu na to ceno zaračuna davek. Država bi morala biti zato zainteresirana, da je oglaševanje učinkovito. Z dodatno regulacijo tega področja k temu ne bo prispevala," so še zapisali.

Protirazvojna strategija
Medijska strategija je pomanjkljiva, nesistemska, nedoločena in protirazvojna, pa menijo tudi v Piratski stranki. "Operaterji so že glede na veliko konkurenco finančno močno obremenjeni, zato bi tak davek predstavljal le še dodatno breme. Zavedati se moramo, da je v Sloveniji približno 600 tisoč priključkov, ki so tako posamezna gospodinjstva kot tudi gospodarske družbe in bi bil ta popolnoma neprimeren "davek", prenesen izključno nanje. Namen je torej popolnoma zgrešen, tako pri ‘obdavčenju’ gospodinjstev kot tudi gospodarstva, dajatve, ki jih morajo operaterji že plačevati državi, pa uvrščajo telekomunikacijsko panogo med bolj obremenjene gospodarske panoge, ki poleg davkov in prispevkov gospodarskih družb plačujejo tudi prispevek za delovanje Agencije za komunikacijska omrežja in storitve," je za MMC pojasnil predsednik Piratske stranke Rok Deželak.

Slovenija kot edinstven primer?
Uvedba dodatnega prispevka za ponudnike dostopa do medmrežja bi skoraj zagotovo pomenila podražitev tovrstnih storitev. Vendar dostop do medmrežja v Sloveniji niti ni tako poceni v primerjavi z EU-jem. Boštjan Okorn iz Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS) pravi, da so paketi, v katere sta poleg dostopa do medmrežja vključeni tudi telefonija ter kabelska ali IP-televizija, v Sloveniji relativno cenovno ugodni. Toda če se uporabnik odloči zgolj za internetni priključek, pa ni več tako. Okorn pravi, da so se glede namer ministrstva za kulturo obrnili na krovno evropsko organizacijo BEUC, kjer za podoben primer v Evropi še niso slišali. Francija sicer že dlje časa razmišlja o najrazličnejših internetnih davkih, s katerimi želi več denarja od tehnoloških velikanov, kot sta Google in Facebook. Prav tako so pred leti z glasnimi protesti na Madžarskem preprečili uvedbo posebnega davka na dostop do medmrežja.

Več vprašanj kot odgovorov
In kaj o idejah snovalcev prihodnje slovenske medijske strategije meni Digitalni glasnik?"Generalen princip, ki ga vsi jemljemo kot samo po sebi umevnega, je "mrežna nevtralnost" (angl. "net neutrality"). Gre za to, da naj ne bi razlikovali storitev, ki prihajajo po mrežnih kanalih glede na vsebino ali od koga prihajajo. Če tega ni, potem se začne rušiti trenutni ekosistem dostopa do informacij in posledično lahko povzroči veliko problemov, ki jih dandanes nimamo. Npr., če bi kar naenkrat ugasnil v Sloveniji Google, Facebook ali kakšna storitev, na katero so ljudje vsakodnevno navajeni, bi to povzročilo precej težav. Kar malo težko si je predstavljati, kaj bi to pomenilo za večino uporabnikov. V državah, ki nimajo mrežne nevtralnosti (takih držav je več), uporabniki uporabljajo obvode (kot je npr. VPN), ki posameznikom razrešuje ta problem, posledično pa generira sivo cono pri dostopanju informacij. Kot Digitalni glasnik se v tem smislu zavzemam za ohranjanje zelo pomembne pridobitve, ki traja že od samega začetka medmrežja, in sicer da se ohranja mrežna nevtralnost," pravi Marko Grobelnik.

Digitalni glasnik meni, da ostaja vprašanje, kako pomagati deficitarnim informacijskih vsebinam, ki niso nujno konkurenčne. "Najprej se je dobro vprašati, zakaj niso konkurenčne in ali bi dodatna naložba v take vsebine kaj dosti spremenila v smislu branosti in gledanosti. Medmrežje oz. splet kot najbolj uporabljena storitev ima celo vrsto mehanizmov, ki omogoča vidnost vsakovrstnih vsebin. Ti mehanizmi so običajno povezani z razumevanjem informacijskih tokov in zahtevajo nekaj znanja in inovativnega razmišljanja. Dodatni davek na dostopanje specifičnih vsebin in storitev, ki bi se prelival po nekem mehanizmu do razporejevalcev, ki bi ta sredstva usmerjali drugam, je na hitro povedano lahko problematičen in lahko odpre več vprašanj kot odgovorov," meni Grobelnik.

Kako je po njegovem mnenju sploh mogoč oz. smiseln dogovor z največjimi svetovnimi oglaševalci, da bi delček oglaševalskega kolača prispevali Sloveniji oz. kako bi bilo to izvedljivo?

"Mehanizem, ki bi to omogočal, je konsenz med vsemi sodelujočimi v informacijskem ekosistemu — to vključuje kreatorje vsebin, oglaševalce, prenašalce vsebin (ISP) in seveda tudi končne uporabnike. Ker bi pa pri takem posegu šlo za prerazdelitev dobička in bi marsikdo bil nezadovoljen, obstaja realna nevarnost, da bi vse skupaj zavilo proti nečemu, kjer bi informacije začele postajati bolj selektivne, informacijske storitve bi bile dražje in zagotovo bi se zelo povečala nekakšna 'siva informacijska ekonomija'. Če se sprašujemo o smiselnosti takega ukrepa, se moramo vprašati, ali bi tak ukrep prinesel učinke, zaradi katerih bi bilo nekaj zares boljše … ali bi pač le neka skupina ljudi imela več denarja na račun druge skupine ljudi. Dobro se je zavedati, da je splet zelo demokratičen in da ljudje sami izbirajo, kaj jih zanima. Prerazporeditev sredstev bi morala v pozitivnem scenariju prinesti nove kakovostne vsebine, ki bi še vedno tekmovale z drugimi vsebinami. Verjetnost, da bi se nekaj nove kakovosti pojavilo, je pa vprašljivo, ali dovolj, da to odtehta možno zmanjšanje demokratičnosti interneta," je še za MMC pojasnil Digitalni glasnik.

Ta prispevek ne bo obremenil uporabnikov, ki prek spleta dostopajo do vsebin ali ponujajo lastne vsebine, temveč zgolj lastnike oziroma upravljavce platform, ki ponujajo medijske vsebine, torej informativne, AV, glasbene ter druge primerljive vsebine in oglase. V izogib nesporazumom bo tretja alineja Ukrepov na strani 18 objavljene verzije Strategije ustrezno preoblikovana. Slovenski mediji so namreč v zelo slabi koži, zlasti tiskani. Naklade drastično padajo, novinarji izgubljajo delo, državljani nimajo možnosti za uresničevanje svoje pravice do objektivne obveščenosti, na drugi strani pa je z razdrobljenostjo spleta pogosto zmanjšana tudi odmevnost, ki jo zasluži svoboda govora. Vse to je pojasnjeno tudi v novem predlogu Strategije. Del razlogov za to je v precejšnji meri neposrečena tranzicija na področju medijev. Drugi del je tehnološki prelom, ki je prizadel medije po vsem svetu. Tretji pa je relativna majhnost slovenskega trga, ki predstavlja zelo visok prag za uspešnost novih medijskih projektov. Vse to ne pomeni, da prebivalci Slovenije ne morejo dostopati do medijskih vsebin, so pa te vsebine v precejšnji meri omejene na eni strani z izključno komercialnim interesom izdajateljev, na drugi pa slovenski uporabniki zaradi globalizacije in še vedno zelo velike odprtosti svetovnega spleta danes zlahka dostopajo do atraktivnih mednarodnih vsebin. To le stopnjuje začarani krog, v katerem so slovenski mediji v še bolj zapostavljenem položaju. Vrsta vsebin zato iz slovenske medijske krajine izginja, in ta postaja vedno siromašnejša. To pomeni, da je medijska podoba Slovenija manj pluralna, manj državljanov v medijih prepozna svoj glas, dolgoročno pa je to lahko skrb vzbujajoče tudi za prihodnost javne rabe slovenščine, če bo zanjo zadolžena le javna RTV. Nikakor pa ne gre za napad na nevtralnost interneta, saj predlog ne predpostavlja vsebinskih ali dodatnih odgovornosti za ponudnike platform. Primerljive rešitve, denimo, predvideva tudi sprememba evropske Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki predlaga, da bi lahko države od ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ki svoje storitve pretežno ali v celoti izvajajo na njihovem ozemlju, zahtevale finančne prispevke za produkcijo ali promocijo avdiovizualnih del. In natanko za to gre v predlogu prispevka za sklad deficitarne informativne vsebine. Davek na internet je pa izmišljotina.

Pojasnilo ministrstva za kulturo glede "davka na internet"