"Ženske ostajajo na delu vse dlje in imajo več služb hkrati, da lahko preživijo sebe in otroke," je opozorila Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Foto: BoBo
Okrogla miza na ZSSS za 8. marec
Okrogla miza odbora za enake možnosti pri ZSSS z naslovom Kako ženske uresničujemo pravico do usklajevanja dela in družine? Foto: MMC RTV SLO/Larisa Daugul

"Če bomo čakali na naravni tok in stanje zavesti, potem do sprememb ne bo nikoli prišlo."

Martina Vuk, Ministrstvo za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti

Na žensko v življenju sistemsko odpade večji del skrbi: najprej za otroke, nato za vnuke in starše ter zaradi njihove daljše povprečne življenjske dobe po večini še skrb za moža. »Mnoge ženske so celo življenje ujete v krog skrbi,« je poudarila Majda Hrženjak z Mirovnega inštituta na okrogli mizi, ki jo je ob 8. marcu organiziral odbor za enake možnosti na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije.

Hrženjakova je pri tem merila predvsem na sistemsko popolnoma neurejeno področje dolgotrajne oskrbe, ki v Slovenji še nima svojega zakona, kljub pospešenemu staranju prebivalstva. Ker je oskrba starejših precej draga, iz javnih virov pa ni pomoči, družine zelo pogosto same prevzamejo oskrbo starejših, kar v praksi pomeni, da so prav ženske prisiljene v dodatno delo. Oskrbe si ne upajo zavrniti, ker družini nočejo povzročiti dodatnih stroškov. »Neformalne skrbnice razbremenjujejo javno blagajno,« je dejala Hrženjakova in dodala, da je zaradi preobilice dela v družini več stresa in konfliktov, preobremenjene ženske pa tudi pogosto zbolevajo.

Kar 76 odstotkov neformalnih oskrbnic je po podatkih Evropske unije žensk, njihova povprečna starost je 55 let, povprečno porabljen

čas za oskrbo pa 46 ur na teden. Med neformalnimi oskrbnicami jih je 41 odstotkov zaposlenih, kar pomeni, da nekatere skupaj s službo opravijo več kot 80 ur dela tedensko, na drugi strani pa jih veliko zaradi potrebe po oskrbovanju družinskih članov opusti zaposlitev, kar privede do izrazito poslabšanega finančnega položaja neformalnih oskrbnic, ki za svoje domače delo niso plačane.

Sociologinja Maca Jogan je poudarila, da usklajevanje dela in družine ni le žensko, temveč družbeno vprašanje, ki bi moralo postati tudi moško vprašanje. V Jugoslaviji se je v 70. letih začela usklajevati delitev družinskega dela med moškim in žensko, ko se je z vzpostavitvijo starševskega dopusta odprla možnost, da skrb za otroka tri mesece po rojstvu prevzame moški, ženska pa se lahko vrne na delo. V 80. in 90. letih, ko pride do govora o evropeizaciji, pa naj bi se ženska začela vračati k svoji naravni vlogi. »Ženska je naravno okolje, ki se lahko izkorišča za pridobivanje dobička,« je bila kritična Joganova do obravnave ženske v kapitalistični družbi in dodala, da sistem želi ženske ohraniti v vlogi "blažilcev napetosti in varuhinj reda".

Svoboda sta dopust in bolniška
Tudi Teja Jarc s sindikata Mladi plus je bila kritična do družbenoekonomske ureditve, ki hoče "delavca, ki je ves čas na razpolago, ženske to niso. Za trg dela smo manj zanimive." Opozorila je na položaj mladih prekark, ki delajo prek avtorskih, podjemnih pogodb ali po sili razmer odpirajo s. p.-je in živijo v iluziji svobode: "tu ne gre za svobodo, ampak delaš doma, ob koncu tedna, ob vsaki uri. Svoboda pa je to, da ko sem bolna, ostanem doma, in grem na dopust, ki je plačan."

Dodala je, da prekarnost na ženske vpliva drugače kot na moške, saj jih delodajalci na razgovorih še vedno sprašujejo o načrtovanju družine, čeprav je to protizakonito. "Seveda bi jim želela svetovati, naj se postavijo zase," a dejstvo je, da potem ne bodo dobile službe, položaj opisuje Jarčeva, ki pravi, da ženske z delodajalci še vedno podpisujejo dogovore o nezanositvi, o inšpekcij, ki bi to preganjala pa ni ne duha ne sluha. Kar 80 odstotkov žensk v Sloveniji, starih od 15 do 24 let, ki so v delovnem razmerju, je zaposlenih za določen čas, kar pomeni, da so plačne slabše, po porodniškem dopustu pa jim pogodbe pogosto ne podaljšajo: "Razlika med spoloma se poglablja, prekarizacija pa omogoča diskriminacijo žensk," je še dodala Jarčeva.

Ne smemo se sramovati aktivizma
Že v uvodnem nagovoru je Martina Vuk z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dejala, da so se spremembe v vsakem trenutku zgodovine zdele nemogoče, a so si jih ženske vseeno izborile. "Če bomo čakali na naravni tok in stanje zavesti, potem do sprememb ne bo nikoli prišlo," je dejala in dodala, "ne smemo se sramovati aktivizma, brez njega ni napredka." Četudi se zdi, da je včasih lažje plavati s tokom, 90 odstotkov dela opraviti sama in biti vesela, če partner odnese smeti.

"Če bomo čakali na naravni tok in stanje zavesti, potem do sprememb ne bo nikoli prišlo."

Martina Vuk, Ministrstvo za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti