Slovenija
false
Projekt Pod črto, ki ga vodita Taja Topolovec in Anže Voh Boštic, je medijska platforma, ki se financira z donacijami in dokazuje, da so tudi v Sloveniji bralci pripravljeni plačati za kakovostno novinarstvo. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
false
Anže Voh Boštic: "Dokumenti, ki jih pridobiš z zahtevo po dostopu do informacij javnega značaja, imajo vedno neko večjo objektivnost. Težava z dokumenti pod roko pa je, da moraš zelo dobro vedeti, kdo ta vir je, ki ti jih preda, da nima nekih skritih motivov." Foto: MMC/Miloš Ojdanić
       Medijski modeli, podobni našemu, so nastali, ker so posamezniki zapustili velike časopisne hiše, kjer so delali, in so začeli razvijati model preiskovalnega novinarstva, ki ga podpirajo bralci in donatorji. To je najdražje novinarstvo.       
 Taja Topolovec
false
Taja Topolovec: "Naše poglavitno delo je ravno delo z odpiranjem javnih podatkov, neko standardiziranje tega dostopa. Da bi postalo normalno, da lahko zaprosiš za te podatke, jih pridobiš in potem tudi novinarsko obdelaš." Foto: MMC/Miloš Ojdanić
false
Anže Voh Boštic: "Težava je predvsem v tisku. Tiskani dnevniki, deloma tudi elektronski, izgubljajo bralce, gledalce in sredstva." Foto: MMC/Miloš Ojdanić
       Ne gre za vir, ki ti izroči dokument "pod roko". Ti dokumenti so vsi javni. Treba je samo vedeti, da obstajajo, in prav zanje zaprositi.       
 Anže Voh Boštic
false
Taja Topolovec: Pri podatkovnem novinarstvu potrebujemo digitalizirane, strojno berljive baze, da se lahko obdelujejo res velike količine podatkov. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Dodaj v

Pod črto: Podpirajo nas, ker vedo, da bodo zgodbe prebrali odgovorni za odpravo nepravilnosti

Intervju z ustanoviteljema neodvisnega medija za preiskovalno novinarstvo Pod črto
24. november 2015 ob 06:22,
zadnji poseg: 24. november 2015 ob 08:09
Ljubljana - MMC RTV SLO

Projekt Pod črto se zavzema za kakovostno novinarstvo in predstavlja popolnoma nov model delovanja in tudi financiranja medijskega projekta v Sloveniji. Osredotočajo se na poglobljene analize in pisanje zgodb, ki povzročajo spremembe. Njihovo delovanje podpirajo bralci in donatorji.

Glede na ne preveč dobro stanje slovenskih tradicionalnih medijev je ideja precej drzna in tvegana, tudi zato, ker za slovensko bralstvo nekako velja, da ni preveč naklonjeno plačevanju za novinarske članke. Anže Voh Boštic in Taja Topolovec, ustanovitelja tega medijskega projekta, poudarjata, da je njihov poglavitni namen novinarsko preiskovanje, razkrivanje ter posledično povzročanje učinkov v družbi.

Do zdaj so bile njihove najodmevnejše zgodbe o primeru Tetra, ki so ga razkrili na Pod črto, o stanju slovenskih pekarn in nepravilni porabi evropskih sredstev pri nas, kjer smo s soobjavami odmevnih člankov sodelovali tudi na našem portalu. Ravno v preteklem tednu so začeli javno zbirati donacije za prvo polovico prihodnjega leta, za katero potrebujejo 15 tisoč evrov donacij.


Dobivate tudi kakšne predloge od vaših podpornikov, katere tematike ali zgodbe bi bilo smiselno obravnavati, razkrivati?
AVB:
Dobivamo namige, dosti idej je tudi takih, ki jih, žal, zaradi omejenega časa potem ne moremo razviti dalje. Viri so pri našem delu zelo pomembni. Predvsem zato, ker veliko ljudi ve, kje se lahko informacija "legalno" dobi, ampak je skrita javnosti, ker je zakopana tam v nekem "javnem organu". In takšni namigi so dejansko zelo uporabni. Ljudje, ki nas podpirajo, nas podpirajo zato, ker vedo, da bodo našo zgodbo prebrali tisti, ki jo morajo prebrati, ki so odgovorni za odpravo neke nepravilnosti, s tem se v javnosti ustvarja neki pritisk. In ti posamezniki, ki bi morali neko nepravilnost odpraviti, bodisi javni uslužbenci, politiki ali kdor koli, se potem, ker je to bilo javno objavljeno, ne morejo več izgovarjati, češ da niso vedeli.

Kako širite svoje zgodbe med bralce?
AVB:
Zgodbe objavimo na svoji spletni strani, na družbenih medijih, ob tem pa naše vsebine ponujamo tudi v soobjavo drugim medijem, ker vemo, da so te vsebine zanimive za širše bralstvo, ki si vzame čas in prebere članek. Zaradi tega so na primer sobotne priloge primeren format za objavo, ker so v tiskani obliki, ker si takrat ljudje lahko vzamejo čas in lahko preberejo bolj kompleksne zgodbe. Zato poskušamo izoblikovati partnerstva, kot imamo z Dnevnikom, kot ga imamo, denimo, z vami zdaj pri določenih zgodbah.

Na MMC-ju smo objavili serijo člankov o nepravilni porabi evropskih sredstev, ki ste jih pripravili v okviru svojega projekta. Ste prišli do kakšne konkretne ugotovitve ali vzorca glede nepravilnosti pri porabi teh sredstev?
AVB:
Da, težavi sta predvsem dve. Prva je ta, da tisti, ki dobijo evropska sredstva, pogosto mislijo, da jih bodo nekako že porabili in prikazali v smislu, saj nekako pa je šlo za to, za kar smo se prijavili. Ampak dostikrat ni čisto tako. Zato se mi zdi, da so evropska sredstva ena najboljših stvari, ki so se Sloveniji lahko zgodile. Ko je v preteklosti šlo samo za državne institucije, državni denar, ne evropski, se je to delalo tako malo po domače, zdaj pri evropskih sredstvih pa to ne gre več tako. Če je nepravilnost, se sredstva vrnejo. Druga težava je tudi sistemska, ki pa je spet vezana na državne institucije. Preden so bila na voljo evropska sredstva, so nekatere institucije površno funkcionirale, razpisi so bili kdaj slabo formulirani in podobno. Zdaj pa težava lahko tako nastane, ko npr. ministrstvo, ki je dalo sredstva podjetju, ugotovi, da ni nič narobe, saj mora že v času izvajanja projekta stalno preverjati, ali se ta sredstva pravilno uporabljajo. Potem pa pride, na primer, revizija Urada za nadzor proračuna ali SVRK, ki je zdaj tudi za to deloma zadolžen, ali pa celo Evropska komisija, in se ugotovi cel kup nepravilnosti. Tudi to, da ministrstvo, ki bi v prvi fazi moralo to nadzirati, teh nepravilnosti ni odkrilo zaradi, recimo temu, lastne nesposobnosti. In to sta ta dva sistemska problema, ki se zdaj izkazujeta pri projektih z evropskimi sredstvi. Kar je dobro, je ta neposredni učinek, ko je treba evropska sredstva zaradi nepravilnosti vračati, in to vodi v reforme.

Ste imeli velike težave s pridobivanjem dokumentov za serijo člankov o nepravilni porabi evropskih sredstev?
AVB:
Ne, to je nekakšen trik, ki je tudi največji izziv: kako izvedeti, kateri dokumenti obstajajo. Zelo težko kot novinar pišeš na ministrstvo, zdaj mi pa, prosim, dajte iz vašega arhiva vse dokumente o vseh nepravilnostih, ki ste jih odkrili med letoma 2005 in 2015. Nihče namreč ne bo šel tega iskat v arhive. Če pa imaš številke spisov ali pa primere, potem je to že lažje. Zato smo morali iti po daljši poti, tako da smo najprej vprašali ministrstvo za finance, katera podjetja ali pa prejemniki morajo vračati evropska sredstva, potem smo preverili, kateri so tisti, ki jih morajo vrniti zelo veliko, in šele potem s temi primeri šli do posameznih ministrstev in zahtevali od njih dokumente glede teh primerov. Tukaj ne gre za vir, ki ti izroči dokument "pod roko". Ti dokumenti so vsi javni. Treba je samo vedeti, da obstajajo, in prav zanje zaprositi.

V Sloveniji je sicer veliko novinarskih zgodb, ki nastanejo s pomočjo dokumentov, ki jih novinarji dobijo "pod roko".
AVB:
Dokumenti, ki jih pridobiš z zahtevo po dostopu do informacij javnega značaja, imajo vedno neko večjo objektivnost. Težava z dokumenti "pod roko" je, da moraš zelo dobro vedeti, kdo je ta vir, ki ti jih izroči, da nima nekih skritih motivov. Ko dobiš te dokumente "pod roko", nikoli ne veš, ali je to cela zgodba. Vsi vemo, da lahko iz enega kupa dokumentov odberem tiste, ki so zate obremenjujoči, tiste, ki kažejo, da ni nič narobe, pa lepo skrijem. V Sloveniji smo imeli že dosti takih primerov.
Težava nekaterih medijev, ki zelo veliko "razkrivajo" določene zgodbe, je, da imajo dva, tri vire, oziroma so z njimi povezani, ki jim dostavljajo dokumente. Ampak tukaj je odnos "daj–dam". Tako si ti posamezniki oziroma "viri" zagotovijo neko imuniteto pred medijskim poročanjem o njih. Pri informacijah javnega značaja ti nekdo samo pove, namigne, da ta dokument obstaja in da ga lahko pridobiš po zakoniti poti, ker gre za dokument javnega značaja.

TT: Pomemben del našega dela je prav odpiranje javnih podatkov, neko standardiziranje tega dostopa. Da je "normalno", da lahko kot novinar ali posameznik zaprosiš za te podatke, jih pridobiš in potem tudi obdelaš. Zato tudi, na primer, vse te podatkovne baze, ki jih uporabljamo kot osnovo za t. i. podatkovno novinarstvo (t. i. data journalism), potem tudi javno objavimo, ker so to javni podatki že v osnovi. In to je področje, o katerem se je šele pred kratkim začelo širše govoriti, med sicer zelo specifičnimi skupinami ljudi, ki se s tem ukvarjajo v Sloveniji.

Govorimo o t. i. podatkovnem novinarstvu. Je to res v Sloveniji nekakšna nova panoga v novinarstvu?
TT:
Pri podatkovnem novinarstvu potrebujemo digitalizirane, strojno berljive baze, da se lahko obdelujejo res velike količine podatkov. Dokler podatki niso digitalizirani, jih je zelo težko prenašati iz enega arhiva v drugi arhiv oziroma jih pridobiti. Mislim, da je to eden izmed pomembnejših razlogov, zakaj se podatkovno novinarstvo ravno znotraj procesa digitalizacije sploh razvije. Gre za logično posledico. Digitalizirane podatke je lažje pregledovati, analizirati in povezovati.

AVB: Včasih je bilo to v omarah, v spisih, zdaj pa je na računalniku in se hitreje lahko dobi. Ampak to je samo en del. Drugi razlog je ekonomske narave. Mediji so začeli zmanjševati sredstva za novinarje, da bi prikazali čim večji dobiček, posledično niso bili več zanimivi za bralce in tudi oglaševalski del je začel padati. Zdaj so predvsem mediji v tujini spet dojeli, da je prihodnost v poglobljenih zgodbah.

TT: Tu je treba vzeti v obzir več stvari. Ekonomski razlogi niso povezani samo neposredno s kakovostjo vsebin. V zadnjem desetletju so se zaradi digitalizacije in načina življenja pomembno spremenile tudi bralne navade bralcev, mediji niso več ekskluzivni vir vsebin in aktualnih informacij, ob tem pa so se tako bralci kot oglaševalci preselili v spletno okolje.

Ob tem je preiskovalno novinarstvo, ki temelji na obdelavah velikih količin podatkov in dokumentacije, dolgotrajno, kompleksno, zahtevno novinarstvo, kjer potrebuješ ljudi z različnimi znanji, povezane skupaj, da sploh lahko delajo. Ta "reforma newsrooma", ki naj bi šel v strategijo "digital first" oz. najprej digitalno, kjer se vsebine pripravljajo specificirano za različne spletne in digitalne platforme, se je v slovenskih medijih začela dogajati z vsaj 10-letnim zamikom glede na težnje v svetu. Mi smo začeli kopirati modele, ki so jih vmes v ostalih medijih že zavrnili kot stare, zastarele in so jih spreminjali.

Medijski modeli, ki so podobni Pod črto, pa so v tujini nastali, ker so posamezniki zaradi nezadovoljstva s stanjem v medijih zapustili velike časopisne hiše, kjer so delali, in so začeli razvijati model preiskovalnega novinarstva, ki ga podpirajo bralci in donatorji. To je najdražje novinarstvo. Medijske hiše v tujini so namreč na neki točki začele rezati stroške, to se je začelo dogajati že konec 90. let prejšnjega stoletja. Po drugi strani se je zgodila digitalizacija, doseg se je zmanjšal, ni bilo več mogoče prodati takšne naklade. Ko je bilo treba nekje porezati stroške, so v večini izločili stroške za preiskovalno novinarstvo.

Bistvo podatkovnega novinarstva je predvsem v tem, da novinar zna iz vseh pridobljenih podatkov, številk poiskati relevantno zgodbo. Dokler je ne, je to delo precej suhoparno, ukvarja se z golimi številkami, podatki, in ne na primer s človeško zgodbo, ki naj bi bila bistvena osnovna za zanimivo novinarsko zgodbo.
AVB
: Seveda, ko dobiš predse neko Excelovo tabelo, moraš biti radoveden po naravi, kaj bi lahko našel. Ampak analiza podatkov je samo prvi del zgodbe, vse, kar se nadaljuje, je pa čisto enako novinarsko delo, kot je bilo vse do zdaj, brez teh številk. Enaka "umetnost" je narediti iz nekega dokumenta zgodbo, ki je zanimiva za ljudi kot zgodbo skozi obdelavo nekih številk. Morda so drugačne določene malenkosti, ampak potem praktično ni bistvene razlike.

V času krize medijev v Sloveniji se verjetno težko pogovarjamo, zakaj takšnega podatkovnega novinarstva ni v slovenskih tradicionalnih medijih?
AVB:
Težava je predvsem v tisku. Težava medijev v Sloveniji ni na ravni celotnih medijev, ampak je največji problem, da, recimo, tiskani dnevniki, deloma tudi elektronski, izgubljajo bralce, gledalce in sredstva.

V tej piramidi medijev je tako, da bi tisk moral voditi te poglobljene zgodbe, zdaj v novem svetu pa seveda tudi digitalni mediji. Televizija največkrat potem pogleda časopis, kaj se dogaja, in predstavi to gledalcem. Čeprav tudi televizija in drugi mediji to delajo, da se razumemo, ampak vseeno je primarna odgovornost na tisku.

Primere slabe prakse v javnosti zelo pogosto razlagate skozi primer časnika Delo. Zakaj?
AVB:
Zaradi dveh stvari: ker sem tam delal in imam izkušnje. Delo ima kot osrednji časopis dejansko največ sredstev od vseh drugih tiskanih medijev pri nas in bi se lahko ukvarjal s takšne vrste novinarstvom, pa se ne dovolj dobro, vsaj po mojem mnenju.

TT: Velike industrije se bodo vedno najpočasneje obrnile in v vseh industrijah, ne samo medijskih, se je zgodil ta preskok, ko je model množične proizvodnje izdelkov in vsebin v upadu. Tiskani medij, na primer, je ogromen mehanizem, tega večina ljudi ne ve, in če želimo uvajati spremembe, se potrebuje zelo veliko časa, da se dejansko vidi neki učinek na zunaj. Zaradi tega se dogaja to, da se največje spremembe zgodijo na obrobju, zunaj na satelitih v obliki majhnih, neodvisnih projektov, kjer se začnejo zaradi potreb, ki so v družbi, ustvarjati neki novi "bottom up" projekti, ki kažejo nove mogoče prakse. Ko se bo prepoznalo, na kakšen način se dajo te zadeve delati, kdo so bralci, ki jih to zanima, bodo te vsebine in ti pristopi začeli potem hoditi nazaj v klasične medijske modele, ki se bodo vmes že toliko prilagodili trgu in bralcem, da bodo te spremembe sposobni izvesti.

Vaš projekt je takšne vrste. Kakšni so odmevi na vaše članke? Kateri so bili najbolj brani, najbolje sprejeti med bralci?
AVB:
Najbolj brani so vedno članki s področja prehrane. Najbolj bran članek je bil tisti o slovenskih pekarnah in izsledkih higienske inšpekcije glede nepravilnosti. Z vidika učinka je bila zelo odmevna zgodba o primeru Tetra.

Mi sicer uspešnosti zgodb ne merimo po odmevnosti, ampak po tem, ali smo res naredili neki učinek. Na primer, napisali smo zelo dober članek o poklicnih boleznih, ampak ta članek je prebralo manj kot tisoč ljudi. Problem pri poklicnih boleznih je, da ljudje, ki so pri nas poklicno bolni, sploh ne vedo, da so poklicno bolni, oziroma ne morejo dobiti odškodnine, ker imamo tako slab sistem. Največji učinek tega članka bi po mojem mnenju bil, da se ta sistem uredi, da ministrstvo sprejme primerne zakone in akte. In če se to uredi, bo to zame in naše donatorje ter bralce veliko večji uspeh kot pa, če bi ta članek prebralo 100.000 ljudi.

Tudi s serijo člankov o nevarnih točkah v ljubljanskem prometu ste dokazali, da res obstajajo kritični predeli. Se lahko v tem primeru pričakuje kakšen učinek za izboljšanje varnosti na teh delih?
AVB:
Tu je težava, da se teh točk ne da sanirati. Nekje na primer čisto fizično ni mogoče ceste drugače speljati. Na primer v BTC-ju, tam je velika množica avtomobilov, in če je omejitev 30 km na uro in nekdo tam vozi 50 km na uro ter nato zbije pešca ali pa se zaleti v rondoju, drugega, kot postaviti znaka za omejitev 30 km na uro, ne moreš narediti. In v večini primerov se je izkazalo, da šteje dejansko samo previdnost voznika oziroma vseh udeležencev v prometu. V tem primeru lahko samo opozorimo na previdnost na teh predelih. Tako da s tega vidika, tudi v primeru objave seznama pekarn, vidiš, da morda ni najpametneje, da tja greš, in je že to dosti velik učinek.

Kaja Jakopič
Prijavi napako
Komentarji
mikitr
# 24.11.2015 ob 06:41
Zaskrbljeni smo lahko nad tem ,da je prisotno pri medijih vse večje moderiranje komentarjev ,ki berejo novinarske članke.Ne rečem.da je nekaj komentatorjev sovražno nastojenih,pa še ti izrekajo marsikaj v hecu,drugi pa povemo to kar moti in žal nas v SLO moti predvsem to ,da nismo vzpostavili pravno-pravično državo za vse.Zato predlagam ,da naredite oddajo na TV SLO,ki je skozi naročnine in lastništvo ,tako "naša", in da možnost navadnim ljudem(ne samo profesorjem,dr. ,analitikom,.......) ,da vprašajo odgovorne ,zakaj ni tako kot je treba. Zakaj se najbolj odgovornim ne sodi,oz.se jim sodi pa skoraj po pravilu sodbe padejo oz.so neizvršljive.
aristotel
# 24.11.2015 ob 06:47
Pogoji za to da bo novinarstvo spostova no:
objektivno porocanje,
strokovno komentiranje,
Raziskovanje,
postenost
netedencioznost,
apoliticnost
in morda se kaj.
Zal je tega v medijih malo, zlasti na TV. Zaradi tega bralci in gledalci negodujemo. Je pa tudi res, da poprecen porabnik medijev potrebuje ravno nasprotno od zgoraj omenjenega. Pa smo zopet pri novinarskem marketingu.
Anar Hija
# 24.11.2015 ob 07:49
Podcrto.si je novinarstvo, kot bi moralo biti. Brez mnenj, brez ocen. Zgolj izčrpni podatki, mnenja pa si lahko bralci ustvarimo sami.
Vsi veliki, kot so 24kur pa žal, tudi tukajšnji MMC se lahko skrijejo pred temi.

Kapo dol!
Nikec3
# 24.11.2015 ob 07:05
Pri nas obstajata 2 vrsti novinarjev. Taki, ki pišejo senzionalistične članke za medije tipa slovenske novice ali 24ur.com, ker se to pač najbolj bere in prinaša največ denarja. Drugi tip novinarjev je takšen ki menijo, da so na svet "poklicani" zato, da so moralna avtoriteta in jim je cilj predvsem ustvarjanje javnega mnenja in širjenje svojih ideoloških pogledov. Tipičen primer takega medija je Mladina, pa tudi kak Reporter ali Družina. Sem vedno bolj sodi tudi rtv slo.

Kateri tip novinarjev je boljši bi težko rekel, ker je oboje v nasprotju z novinarskim poslanstvom.
Ogroženi
# 24.11.2015 ob 08:07
Bral njihov članek o delovnih in socialnih sodiščih v Sloveniji - pretresljivo. Izčrpno podajanje informacij brez vsiljevanja svojega mnenja. Vrhunsko!
Steffy
# 24.11.2015 ob 08:11
hehehehh... me zanima, koliko politike je že potrkalo na vrata Pod črto.si. Zagotovo si tam še niso izmenjevali kljuk kot tu, na MMC-ju.
los-t
# 24.11.2015 ob 09:44
Novinarji so se "izkazali" v tej begunski krizi, ko so na poseben način poskrbeli za svobodo govora in strokovno obvladovanje posameznih tematik. Cenzura javnega mnenja, ki se mu zdaj sramežljivo le priznava tudi neko verodostojnost in pravilnost ter prisilno oblikovanje z lastnim mnenjem nekompatibilnega javnega mnenja so bili do leta 2015 stvar temačne preteklosti. Še enkrat več se je izkazalo, da neka skupina ljudi z neomejeno močjo prej ko slej to izkoristi (npr policija v totalitarnih režimih, nedotakljivo sodstvo v demokracijah, sedaj pa še novinarji ob humanitarnih zadevah). Kaj so se šli in kaj se gre večina novinarjev pove že nov izraz, ki so ga pogruntali: "prebežniki". Smešno, če smo 50 let govorili in pisali o beguncih, imigrantih, izseljencih in emigrantih je nova beseda samo izraz nekega postsocialističnega svetovnega nazora, ki se skuša na vsak način vsiliti kot nadomestek socialni utopiji, ki se je končala z zmago kapitalizma 1991. A ne bi raje novinarji poskrbeli za obelodanitev resničnih zgodb in problemov v Sloveniji, osebna mnenja pa podali skozi kolumne in članke, brez pritiskanja povprečne javnosti in obtoževanja vsepovprek s ksenofobijo in rasizmom!
Novinarji, od prvega članka in cenzure v zvezi z begunci niste več to kar ste bili, dolgo bo trajalo, da si operete poklic...
Oranžni
# 24.11.2015 ob 08:52
Podpiram. Nakazal bom nekaj denarja.
Janček
# 24.11.2015 ob 08:21
Sprejeti bi morali tak zakon o medijih, da lahko plačnik obveznega RTV prispevka po svoji presoji nakaže del tega zneska (recimo 20-30%) takšnim novinarskim projektom.

Zakaj bi državljani dodatno donirali za takšne projekte, kajti že ta mesečni prispevek je dovolj visok in bi nam moral zagotavljati pravico do objektivnih ter politično in kapitalsko neobremenjenih člankov. Čas je, da se spremeni shema financiranja v korist državljanov ozorima nas plačnikov. Potem bo tudi veliko manj cenzure, brisanja komentarjev in objavljanja naročenih člankov, kvalitetni novinarji pa bodo lahko končno zadihali in začeli delati tako kot je treba.
brehme
# 24.11.2015 ob 08:58
Ravno sem prebral intervju s protestantskim škofom, v prilogi Dela.
Novinarka z vprašanji vseskozi vsiljuje mnenje kako je Islam super, tudi protestantizem, potem pa prideta do vprašanja o homoseksulanosti. Škof tega nima za greh, novinarka pa tkoj udari po katoliški cerkvi. Kar naenkrat več ne omenja Islama.
Piškotek novinarka.
jebelacesta23
# 24.11.2015 ob 08:03
Rad imam, da me novinarstvo obvešča, seznanja. Ne pa, da mi vsiljuje mnenje. Ne zanima me, kaj medij o zadevi misli. Naj mi dajo podatke - mnenje si bom ustvaril sam, saj mislim s svojo glavo. Bravo Podcrto.si! Vsa čast vama!
gorcin
# 24.11.2015 ob 07:35
Podpri Pod črto: Zbiramo donacije za delovanje v 2016
gremyus
# 24.11.2015 ob 07:11
Hm, zanimiv podvig. Če jim uspe spremeniti zakonodajo, pa da barabe že enkrat zmečejo v ječe za 30 let, ker so kradli, se jim klanjam in jih pozdravljam. Vsekakor bodo imeli vajeti v rokah tudi za usmerjanje volivcev. Moj nasvet njim : pazite se raznoraznih parazitov, prisesanih v vašo novo novinarsko družbo, ki lahko izkoriščajo informacije zbrane v družbi v slabe namene. Komot se najde kak novinar, ki se izdaja da je objektiven in pravičen in ne vem kaj še vse, v resnici pa izdaja in obvešča "svojo" politično stranko o aktivnostih te novinarske družbe. Vse sorte ljudi se najde. Če boate pošteni in pošteno obveščali in oppzarjali na kritične zadeve, ste že v naprej dobro zapisani pri meni :)
ZETAC
# 24.11.2015 ob 09:56
Ne vem natančno, a nimajo tudi novinarji neka etična pravila katerim so zavezani? Pri večini naših novinarjev, predvsem, tistih, ki delajo v državnih medijih opažam naslednje stvari, ki ne se ne bi smele dogajati:

- neobjektivno poročanje
- neuravnoteženo poročanje
- pogrešam večje angažiranje, ko gre za nepravilnosti v naši družbi
- večina novinarjev je več kot očitno simpatizerjev levice in za forsiranje svojih idej izrabljajo državne medije, ki jih moramo vsi plačevati
- nedopustna se mi zdi cenzura, ki se izvaja v zadnjem času in jo novinarji očitno podpirajo oz. celo izvajajo
- na razne okrogle mize, kot komentatorje v pogovornih oddajah ipd. vedno vlačijo ene in iste ljudi, sploh v zvezi s t.i. begunsko krizo je večina komentatorjev izbrana iz raznih inštitucij, za katere se ve, da niti slučajno ne odražajo tega, kar čuti in misli večina ljudi
- zelo me moti tudi "copy" "paste" način pisanja nekaterih člankov, brez, da bi navedli vir. Takšna praksa ne le da ni etična, mislim, da bi to bilo lahko tudi kaznivo po mednarodnih normah.
no-comment
# 24.11.2015 ob 08:59
Narocnino za rtv, ki je samo in zgolj uzakonjena kraja denarja ukinit, saj iz nasega denarja promovirajo propagando politicnih mnenj(po principu kdo vec da) in nasilno uveljavljajo svoja z logiko skregana mnenja, ki nikogar ne zanimajo(razen posameznih lobistov). Za piko na i, pa sami sebe oklicejo kar za polbogove. Tudi jaz bi bil vsaj polbog, ce bi uzakonil izplacevanje za in izkljucno promoviranje "belih ovratnikov". Nikoli ne gre nihce v zapor in da se to vedno znova udejani, imamo tu prisilno placevanje prispevka(12,70). Moras ga placat, ali pa tudi interneta ne mores uporabljati. Ce pa to ni uzakonjena kraja, potem pa ne vem.
pas normal
# 24.11.2015 ob 09:56
Zakaj v Sloveniji ni mogoce nakazati del obveznega prispevka tistemu oz tisti novinarski organizaciji, ki je cloveku najblizje??

Zakaj moramo placevati RTV-ju, ce se dobro ve, da levicarsko trobilo in z objektivnim porocanjem nima nic za opravit!!

Jaz bi raje nakazoval novi24TV ali reporterju, RTV, 24ur, Mladina, Delo etc, pa si naj levicarji sami financirajo!
Pantha Rhei
# 24.11.2015 ob 09:32
Sprejeti bi morali tak zakon o medijih, da lahko plačnik obveznega RTV prispevka po svoji presoji nakaže del tega zneska (recimo 20-30%) takšnim novinarskim projektom.

Sam sem striktno za pluralnost izbire, in sicer da se teh 250 € letno nameni medijski hiši po lastni izbiri. Zakaj bi imela neka institucija vnaprejšnji privilegij, da vleče denar iz mojega žepa? To je uzakonjen reketaški monopolizem!
el CARTEL
# 24.11.2015 ob 08:52
Prevajanje in prepisovanje ter pisanje po nareku ne sodi med novinarstvo

točno to tudi mene moti.
če že prepisuješ, potem napiši VIR.
ker vsi vemo da zahodni mediji pišejo po diktatu kapitala (v lasti katerega so medijske hiše)

raziskovalnega novinarstva itak ni več (razen ko je potrebno raziskati diplomska dela poslancev - najbolj trivialno od vseh zadev, akademsko nepoštenost).
Bivši uporabnik
# 24.11.2015 ob 08:11
ja pa ja..!... to je Sizifovo delo v naši državi... Če ne boste navijaško in za drugo stran diskreditacijsko pisali ne bo službe... To velja za desno in še veliko bolj zs levo stran... saj ima že vseskozi monopol nad glavnimi mediji in se mu seveda prostovoljno ne bo nikoli odrekla.. !
Hijena
# 24.11.2015 ob 08:30
Novinarstvo v Sloveniji je umrlo že dolgo nazaj.
Prevajanje in prepisovanje ter pisanje po nareku ne sodi med novinarstvo.
Mojega denarja ne boste videli!!!
fuckwad
# 24.11.2015 ob 11:03
Cenzura, prefarbana v moderiranje, je problem št. 1 - vse ostalo je drobiž! "Moderiranje" ni nič drugega kot moč cenzorja, da de facto odloča po diskreciji. Tistim, ki smo si namreč natančneje prebrali "standarde in pravila komuniciranja", je namreč jasno, da bi t.i. moderator lahko brisal malodane vse komentarje. Moč cenzorja pa je bistveno prevelika - po moji oceni je v vlogi sodnika, a brez kakršnegakoli pravnega znanja!
Če so npr. novinarji "samo" neobjektivni, se da vsaj po forumu pljuvati po njih, če pa je tudi to onemogočeno, smo pa v svetu, ki NE POZNA svobode govora.
Mogoče si bom enkrat vzel čas in te "standarde" analiziral od točke do točke.
Lovec
# 24.11.2015 ob 09:43
Včasih je imela oblast Toneta Frornezzia Tofa in RŠ.

Če so dobri naj ustanovijo svoj portal in delujejo samostojno, tako pa je to grenak priukus, da gre, samo za dejstvo, da se bodo sklicevali na omenjene ljudi in prispevke in s tem opravičevali pluralnost.
Aeda
# 24.11.2015 ob 22:42
@mikitr, navadni ljudje bi se morali pred vpraševanjem zelo potruditi in prebrati TER RAZUMETI vsaj slovensko ustavo in temeljno zakonodajo. Tako pa je skozi komentarje jasno razbrati, da večina ne pozna niti osnovnih pojmov od omenjenega in ne pozna niti pristojnosti posameznih vej oblasti.
los-t
# 24.11.2015 ob 12:09
fuckwad

# 24.11.2015 ob 11:03
Tistim, ki smo si namreč natančneje prebrali "standarde in pravila komuniciranja", je namreč jasno, da bi t.i. moderator lahko brisal malodane vse komentarje. Moč cenzorja pa je bistveno prevelika - po moji oceni je v vlogi sodnika, a brez kakršnegakoli pravnega znanja!
Če so npr. novinarji "samo" neobjektivni, se da vsaj po forumu pljuvati po njih, če pa je tudi to onemogočeno, smo pa v svetu, ki NE POZNA svobode govora.
Mogoče si bom enkrat vzel čas in te "standarde" analiziral od točke do točke.


Mene so znervirali in sem jih predelal... Tako kot si napisal, brez pravnega znanja v vlogi sodnika in vse prevečkrat na osebnem nivoju z "neposlušnim" uporabnikom portala. Mislim, da je lahko moderator vsak povprečno izobražen in pismen človek, če se le spoštuje svobodo govora, ob trenutnih pravilih in logiki pa je moderator lahko le ustavni sodnik.
Zgodovinar_666
# 24.11.2015 ob 07:36
Mediji, ki so odkrili res kaj relevantnega so portalplus.si, pozareport.si, obcasno se kaj posreci tudi Reporterju. Tile podlupo.si so samo spin off oz. podaljsek obstojecih dominantnih medijev. Da pomagajo lansirati neke zgodbe in tako razbremeniti krivde dominantne medije.
juk
# 24.11.2015 ob 10:14
Pod črto so odlični, tukaj ni kaj dodati
samogledam
# 24.11.2015 ob 08:39
če pogledam po policah večjih trgovin je toliko tiskanih ponudb o problemih,revežih in lumparijah, da si res ne želim ob dnevnih zgodbah na TV, še dodatno kupit zgodbe o slabo opravljenem delu uradnikov...opozorila v mediji so kratkega dosega.
zozozo
# 25.11.2015 ob 07:41
"medijska platforma"? A to je kak peron, kjer prodajajo časopise?
Bivši uporabnik
# 24.11.2015 ob 14:10
Socializem 3.0 - naše ideje, vaše denar!
Bivši uporabnik
# 24.11.2015 ob 22:08
Takoj sem ZA, da neham plačevati naročnino rtvslo in da gre ta znesek za te punce in fante.
Kazalo