Slovenija

Poudarki

  • "Moškim se dogaja, da so doma, a niso prisotni. Lahko so nenehno napeti, ker pričakujejo klic z delovnega mesta."
Victor Seidler
Victor Seidler je profesor družbenih teorij na oddelku za sociologijo londonske univerze Goldsmiths. Foto: Dani Modrej
       Če se danes pogovarjate z moškimi, starimi med 50 in 60 let, povedo, da so imeli občutek, da bodo lahko sprva zagotavljali ekonomsko stabilnost in bodo pozneje v življenju, ko bodo imeli več časa na voljo, vzpostavili odnose s svojimi otroki. Vendar so potem ugotovili, da se distanca, ki je nastala med njimi in njihovimi otroki, ne more popraviti.       
Victor Seidler
Seidler je Slovenijo obiskal v okviru projekta Oče in delodajalci v akciji. Foto: Dani Modrej
       Delo, ki so ga poznale starejše generacije, je bilo časovno omejeno z jasno razmejitvijo med službenim in zasebnim. Mlajše generacije pa so odrasle v drugačnih okoliščinah in so z razvojem tehnologije izgubile mejo med domom in službo. Današnji delavci so z novo tehnologijo delodajalcem vselej na voljo in morajo tudi biti vselej pripravljeni na takojšnji miselni preskok iz zasebnega v službeno. Tako se lahko denimo igraš s svojim otrokom in ti zazvoni telefon, pa si že spet v službi.       
Victor Seidler
Seidler tudi med intervjujem ni pozabil na svoje raziskovalno delo, tako da smo v določenem trenutku zamenjali vlogi spraševalca in intervjuvanca. Foto: Dani Modrej
       Mlajša generacija moških zaradi negotovih prihodkov sploh nima možnosti postati oče. To je težava po vsej Evropi in je generacijski problem, povezan s prekarnostjo. To je bistvena razlika med mlajšimi generacijami, ki jo ne nazadnje vidimo že pri stanovanjski problematiki, saj ti ljudje živijo pri starših ali pa si delijo stanovanja. Prehod v odraslost, ki vključuje delo, družino in očetovstvo, mlajšim generacijam ni več dostopen v takšnem obsegu, kot je bil starejšim.       
Victor Seidler
Med pogovori s Slovenci je ugotovil, da je druga svetovna vojna za marsikoga neprijetna tema. Foto: Dani Modrej
       Mnogo moških je v službi odtujenih in razmeroma osamljenih, četudi tega ne prepoznajo. To povzroča stres, četudi posameznik tega vselej ne prepozna. To postaja vse večji problem v Veliki Britaniji, kjer stres, depresija in čustvene motnje postajajo bistveno resnejši, kot so bili v preteklosti, kar je tudi posledica tega, da služba postaja čedalje bolj intenzivna in individualizirana izkušnja.       
Victor Seidler
Seidler je prepričan, da si moški lahko stres blažijo s pogovori znotraj pogovornih skupin. Foto: Dani Modrej
       Tudi v finančnem sektorju, ki je v Veliki Britaniji zelo obsežen, in ne glede na dobro plačo so zaposleni v tem sektorju, podobno kot tisti v prekarnih delovnih razmerjih, v negotovosti. To je postal del neoliberalnega modela. V korporativno kulturo je vgrajenih veliko več negotovosti. V takšnem okolju moški potrebujejo veliko opore, a je ne poiščejo, saj živijo v prepričanju, da morajo biti neodvisni in samozadostni.       
Victor Seidler
Socialistična izkušnja je z vidika enakosti med spoloma prinesla določene prednosti, poudarja Seidler. Foto: Dani Modrej
       Tu smo mislili, da se bodo stvari izboljšale, pa se niso, saj je jezik spolne enakosti postal jezik birokratskih institucij, zato nujno potrebujemo jezik, ki se bo predstavil tudi ljudem in skozi katerega bodo lahko izrazili, da je vsak človek upravičen do spoštovanja in da ima vsak človek svojo vrednost. Socializem je to do neke mere prepoznal, medtem ko smo v očeh neoliberalizma vsi vredni toliko, kolikor je bila vredna naša zadnja služba.       
Victor Seidler
Seidler poudarja, da o družini in tudi delovnih organizacijah največ povedo frustracije, ki se prenašajo po hierarhiji. Foto: Dani Modrej
Victor Seidler
Na preskok od tradicionalne moškosti k skrbeči moškosti je bistveno vplivala izkušnja mlajših moških s svojimi očeti, meni Seidler. Foto: Dani Modrej
       Pred rojstvom otroka živijo ljudje v prepričanju, da je sodobni svet svet spolne enakosti, a ob rojstvu otroka in vrnitvi očeta na delo se pokaže neenakost. Ženska, ki ostane sama doma z otrokom, sicer razume, da je odsotnost očeta potrebna z vidika finančne stabilnosti družine, a konflikt ostaja. Prav zato se srečujemo z visokimi deleži ločitev v prvih 18 mesecih po rojstvu otroka.       
Victor Seidler
Seidler je prepričan, da se podjetju, če se odloči za usmeritev v družini prijazno podjetje, lahko ta odločitev obrestuje z vidika učinkovitosti sodelavcev. Foto: Dani Modrej

Dodaj v

"Tradicionalni očetje so žrtve mita, da bodo imeli čas za svoje otroke na stara leta"

Intervju: Victor Seidler, profesor sociologije na londonski univerzi Goldsmiths
23. junij 2016 ob 06:20
Ljubljana - MMC RTV SLO

Tradicionalni očetje so svojo vlogo razumeli predvsem kot zagotavljanje ekonomske stabilnosti družini, kar je povzročilo nepopravljivo škodo pri odnosu z otroki, opozarja Victor Seidler z londonske univerze Goldsmiths.

Odtujenost, ki so jo mlajši moški doživeli v odnosu s svojimi očeti, je tako postal ključen razlog za premik od moškosti, kjer je oče v vlogi hranitelja, k skrbeči moškosti, kjer si očetje želijo biti tudi čustveno vključeni v družinsko življenje. To je tudi temeljna ugotovitev projekta Očetje in delodajalci v akciji, ki ga je izvedel Mirovni inštitut v sodelovanju s partnerskimi organizacijami in v okviru katerega je Seidler obiskal Slovenijo.

Toda mlajši očetje se pri svoji želji po večji vključenosti v družinsko življenje spopadajo z realnostjo spolne neenakosti, saj se od očetov pričakuje, da bodo bolj predani delu in da ne bodo odsotni zaradi bolezni otroka. Z vzponom neoliberalne ekonomije in novimi tehnologijami pa se je zabrisala tudi meja med družinskim in delovnim življenjem, kar vzpostavlja drugačno distanco do otrok.

Seidler je prepričan, da bi morale politike in organizacije slediti željam mlajših moških po večji vključenosti v družinsko življenje, saj se to pozna tudi na delovni učinkovitosti delavca. Pri tem pa je treba poznati tudi specifičnost zgodovine in posameznega kulturnega okolja, ki vpliva na moškost.

Razlike med moškostjo glede na kulturne okoliščine posamezne države ga raziskovalno tako navdušujejo, da v določenem trenutku pogovora zamenjamo vlogo in naju s fotografom Danijem temeljito izpraša o najinem otroštvu, o nekdanji državi, o drugi svetovni vojni, za katero je že prej spoznal, da je tema, ki pri marsikom povzroča nelagodje. Zanima ga, ali se je najina moškost kalila skozi igranje partizanov v otroštvu, ali pa je nanjo že vplivala popularna kultura z zahoda.

Tudi prehod iz socializma v neoliberalizem se mu zdi, potem ko naju temeljito izpraša, logičen zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin v zadnjih letih nekdanje države. Kljub temu pa poudarja, da ima socialistična izkušnja, zlasti z vidika enakosti spolov, tudi svoje prednosti.


Ena izmed ključnih ugotovitev projekta Očetje in delodajalci v akciji je, da mlajši očetje pogosteje izražajo željo po emocionalni prisotnosti v družinskem življenju, zlasti s svojimi otroki. Ali to pomeni preskok od tradicionalne oblike moškosti, kjer je vloga očeta zvedena zgolj na zagotavljanje ekonomske podpore družini?
Tu je zanimiv zgodovinski premik. Tradicionalno se je na moške gledalo kot na ekonomske hranitelje in figure avtoritete. Očetje so bili tradicionalno na robu družine, deloma so bili zunaj družine, deloma pa v njej. Videli so se pa predvsem kot tisti, ki poskrbijo za premoženje družine. Toda po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja si mlajše generacije moških želijo precej več vključenosti v življenje svojih otrok. Ti moški so pretehtali svoje odnose z očetom in se spraševali, kako so se sami počutili, ko je bil oče vselej v službi. Dejansko odkrivamo premik med generacijami, ki ni prisoten le v Evropi, ampak gre za globalni premik moških pričakovanj do očetovstva, vzporedno pa se spreminja tudi odnos do službe. Tako ni več prisotna želja, da bi bilo moško življenje vrednoteno izključno z vidika uspešnosti v službi, temveč so pomembne tudi njihove vrednote in njihova intimna razmerja. Ta projekt je pomemben, ker je omogočil mlajšim generacijam moških, zaposlenim v različnih organizacijah, premisliti in izraziti svoje želje v odnosu do družinskega življenja.

Po drugi strani pa vloga ekonomskega skrbnika družine ostaja pomembna, saj je pri večini sodelujočih v projektu prisoten tudi strah pred izgubo službe.
Vsekakor. Po letu 2008 in globalni finančni krizi z njenim vplivom na Slovenijo, je skrb za ohranjanje službe ostala zelo pomembna tako za moške kot tudi za ženske. V Sloveniji imate sicer posebnost v tem, da je zaradi socialistične preteklosti, kjer so bile ženske pomembnejši del delovne sile kot v drugih državah, prisotna bistveno višja enakost med spoloma z vidika zaposlovanja. Kljub temu pa so moški zaskrbljeni za ohranjanje služb in za svojo prihodnost v službi. To ustvarja napetosti zaradi dokazovanja v službi na eni in želje moških po vključenosti v družino na drugi strani. Tako v praksi pride do situacij, ko se moški, ki si želi prostega dne zaradi bolezni otroka, obenem tudi zamisli, kako bo to vplivalo na njegove odnose v službi. Ta vprašanja so postala pomembnejša po finančni krizi.

Ali lahko pri teh napetostih dejansko govorimo o napetostih med prisotnostjo tradicionalne oblike moškosti, kjer je ključna vloga zagotavljanja ekonomske stabilnosti in sodobno skrbečo moškostjo, ki vključuje čustveno prisotnost v življenju svojih otrok?
Seveda. Moški so sicer razmeroma uspešni pri razbijanju svojih življenj na posamezne segmente, a se obenem zavedajo tudi, da vloga ekonomskega hranitelja pomeni tudi izključenost iz družinskega življenja. Če se danes pogovarjate z moškimi, starimi med 50 in 60 let, povedo, da so imeli občutek, da bodo lahko sprva zagotavljali ekonomsko stabilnost in bodo pozneje v življenju, ko bodo imeli več časa na voljo, vzpostavili odnose s svojimi otroki. Vendar so potem ugotovili, da se distanca, ki je nastala med njimi in njihovimi otroki, ne more popraviti. Lahko bi rekli, da se jim je prodala laž oziroma mit, saj so bili polno zaposleni očetje zaradi službe tako odsotni, da so postali tujci svojim otrokom. Mlajši moški, ki niso imeli odnosa s svojimi očeti, tako niso pripravljeni zvesti svojega življenja zgolj na vlogo nekoga, ki zagotavlja ekonomsko stabilnost družine, saj je cena tega previsoka. Želijo si nekaj drugega, kar predstavlja skrbeča moškost, po kateri moški vzpostavi drugačno ravnovesje med službo in družino, kot so to počele starejše generacije.

Je pa prišlo tudi do bistvenih sprememb v samem delu. Delo, ki so ga poznale starejše generacije, je bilo časovno omejeno z jasno razmejitvijo med službenim in zasebnim. Mlajše generacije pa so odrasle v drugačnih okoliščinah in so z razvojem tehnologije izgubile mejo med domom in službo. Današnji delavci so z novo tehnologijo delodajalcem vselej na voljo in morajo tudi biti vselej pripravljeni na takojšnji miselni preskok iz zasebnega v službeno. Tako se lahko denimo igraš s svojim otrokom in ti zazvoni telefon, pa si že spet v službi. Ugotavljamo pospeševanje odnosa v službah, ki presega razmejitev med zasebnostjo in in službo, kar privede v položaj, ko si skupaj s svojimi otroki in obenem nisi prisoten. To pomeni, da so moški čedalje bolj podvrženi stresu, ki je postal velika težava v neoliberalnem modelu organizacije dela.

So moški pripravljeni o teh težavah in napetostih tudi spregovoriti ali pa to trči ob vzorec moškosti, po katerem je javno kazanje tovrstnih občutkov znak šibkosti?
Kateri koli znak čustvene potrebe pri moškem, če se interpretira kot kazalnik ranljivosti, predstavlja grožnjo moški identiteti. Prav zaradi tega je mnogo moških v službi odtujenih in razmeroma osamljenih, četudi tega ne prepoznajo. To povzroča stres, četudi posameznik tega vselej ne prepozna. To postaja vse večji problem v Veliki Britaniji, kjer stres, depresija in čustvene motnje postajajo bistveno resnejši, kot so bili v preteklosti, kar je tudi posledica tega, da služba postaja čedalje bolj intenzivna in individualizirana izkušnja. To je težava vseh, ne glede na to, koliko v službi tudi zaslužijo.

Zanimiva ugotovitev projekta je, da so napetosti med željo po vključevanju in negotovostmi v službi prisotne tako pri očetih, ki delajo v prekarnih oblikah delovnega razmerja, kot tudi pri očetih, ki so zaposleni na vodstvenih položajih. Vas je to presenetilo?
To je zelo dobro prikazano v filmu Veliki padec (Margin Call, op. a.), ki prikazuje zadnje mesece banke Lehmann brothers v New Yorku. V uvodnem prizoru moški in ženske, ki so zelo dobro plačani, hodijo po hodnikih mimo pisarn, saj so prejeli klic. To v finančnem sektorju pomeni odpoved in se dogaja nekajkrat letno. Tako se tem ljudem naenkrat z enim samim klicem življenje obrne na glavo. Ti ljudje skratka konstantno živijo v strahu pred tem, da ti bodo naenkrat izključili službeni telefon in računalnik in bodo morali oditi. Torej tudi v finančnem sektorju, ki je v Veliki Britaniji zelo obsežen, in ne glede na dobro plačo so zaposleni v tem sektorju, podobno kot tisti v prekarnih delovnih razmerjih, v negotovosti. To je postal del neoliberalnega modela. V korporativno kulturo je vgrajenih veliko več negotovosti. V takšnem okolju moški potrebujejo veliko opore, a je ne poiščejo, saj živijo v prepričanju, da morajo biti neodvisni in samozadostni.

So pa očetje v prekarnih razmerjih kljub podobnostim z vidika negotovosti vendarle v slabšem položaju od tistih na vodilnih položajih …
Seveda so razlike. Proizvodnja negotovosti je način, na katerega se neoliberalna ekonomija organizira, ampak ugotovitve projekta kažejo tudi na generacijske razlike. Mlajši moški so, deloma zaradi varčevalnih ukrepov in prepovedi zaposlovanja v javnem sektorju, pravzaprav brez priložnosti za urejanje stanovanjskega vprašanja in ne nazadnje tudi z vidika varnosti v službi. Negotovosti mlajše generacije, ki nimajo zagotovljenega zaslužka že za naslednji mesec, privedejo v situacijo, ki jo je izpostavil eden izmed očetov, vključenih v projekt, da pri tridesetih nimajo več možnosti priti nikamor. To je razlika. Mlajša generacija moških zaradi negotovih prihodkov sploh nima možnosti postati oče. To je težava po vsej Evropi in je generacijski problem povezan s prekarnostjo. To je bistvena razlika med mlajšimi generacijami, ki jo ne nazadnje vidimo že pri stanovanjski problematiki, saj ti ljudje živijo pri starših ali pa si delijo stanovanja. Prehod v odraslost, ki vključuje delo, družino in očetovstvo, mlajšim generacijam ni več dostopen v takšnem obsegu, kot je bil starejšim.

Kljub tej skupni izkušnji pa mlajše generacije ostajajo v svojih težavah individualizirane. Ali razpad kolektivnih identitet, zlasti razredne identitete, poglablja težave mladih?
To je vsekakor pomemben vidik. S spreminjanjem kapitalizma in pomikom h globalni neoliberalni ekonomiji, ki je zašla v krizo, je prišlo tudi do sprememb v vsakdanji zavesti. V Britaniji je v času varčevanja vprašanje razreda kot tudi spola znova postalo aktualno. Tako lahko vidimo, da se mlajše generacije žensk in nekaterih moških identificirajo s politiko spola starejših generacij oziroma se identificirajo kot feministke. Tudi sociologi se vračajo k vprašanju razreda. Kar opažam zlasti pri študentih, ki skušajo razmišljati, zakaj je kapitalizmu spodletelo in kako se je izneveril mlajšim generacijam, ki jim ne more zagotoviti varne zaposlitve. Razumevanje prekarnega dela je prineslo nazaj zanimanje za razred. Tudi v projektu Očetje in delodajalci v akciji so se udeleženci zavedali svojega razreda in tudi težav, ki jih prinaša vloga očetovstva, ne glede na svoj položaj v hierarhiji organizacije, kjer delajo. Tako postanejo določena vprašanja, kot je denimo čas trajanja očetovskega dopusta, ki so skupna vsem znotraj razreda, skupna vsem. Tudi vodilni se zavedajo, da so s pretirano vključenostjo v delo odstotni v družini in da bo nekoč prepozno za vzpostavljanje vezi z družino. Skratka razmišljajo o skrbeči moškosti.

Izpostavili ste že lastno izkušnjo mlajših moških z odsotnostjo očeta, ki je prispevala k vzponu skrbeče moškosti. So k temu pripomogli tudi kateri drugi dejavniki?
Menim, da je bila odsotnost njihovih očetov ključna. Je pa pomembna tudi sprememba politik, ki zadevajo rojstvo. Samo dejstvo, da so moški postali prisotni pri rojstvu in da so lahko vključeni v vse procese, povezane z rojstvom otroka, je, vsaj v Veliki Britaniji, pustilo velik vpliv. Očetje, ki so se vključevali v te procese, so spremenili svoj pogled na očetovstvo, saj so se zavedli, da imajo tudi oni odnos s svojimi otroki in da so otroci lahko tudi za očete vir ljubezni. Tudi psihološke raziskave kažejo, da je prisotnost očeta zelo pomembna v življenju dojenčkov in novorojenčkov. Tako so očetje začeli razvijati odnose z otroki in začeli razmišljati, da bodo ob vrnitvi v službo nekaj izgubili in da niso srečni zgolj v vlogi hraniteljev družine. Podobno se v težavnem položaju znajdejo tudi ženske. Pred rojstvom otroka so bile prepričane, da so v enakovrednem razmerju z vidika enakosti spolov. Kot mladi pari so živeli skupaj v razmerju, kjer so tudi moški opravljali hišna opravila, zato otroka pričakajo z mislijo, da se življenje ne bo spremenilo oziroma, da se bo vrnilo v ustaljenost. A življenje se zelo spremeni. Moški se morajo vrniti na delo, ženske pa se počutijo izdane.

Takrat se v praksi pokaže neenakost med spoloma …
Tako je. Pred tem živijo ljudje v prepričanju, da je sodobni svet svet spolne enakosti, a ob rojstvu otroka in vrnitvi očeta na delo se pokaže neenakost. Ženska, ki ostane sama doma z otrokom, sicer razume, da je odsotnost očeta potrebna z vidika finančne stabilnosti družine, a konflikt ostaja. Prav zato se srečujemo z visokimi deleži ločitev v prvih 18 mesecih po rojstvu otroka. Tudi moški, ki je bil prej v središču družine in v spolno enakopravnem okolju, kjer so bile tudi zadovoljene njihove spolne potrebe, se sooča s konfliktom. Pozornost partnerice se naenkrat preusmeri v otroka, zato se počutijo odrinjene na rob. Zato je tudi nezvestoba, ki je pomemben razlog za ločitev, v tem obdobju zelo pogosta. Prav zato je možnost očetovskega dopusta v zgodnjem obdobju otrokovega življenja zelo pomembna. Mesec dni, ki ga imate na voljo v Sloveniji, je premalo za uspešno razvijanje odnosa. Norveška ima skupen starševski dopust, ki ga partnerja lahko razporedita med seboj, pri čemer mora oče vzeti del tega dopusta, tako si lahko oba delita novo življenje. To je zelo pomembno za odnose, ne glede na to, ali gre za heteroseksualno ali istospolno partnersko zvezo tam, kjer so posvojitve dovoljene. Mislim, da se moški zaradi razmišljanja o očetovstvu z vidika obveznosti in dela nikoli niso zavedali, kako lepo je občutiti brezpogojno ljubezen svojega otroka. Ko pa so enkrat v družinskem krogu, pa sicer sprva podpirajo svoje partnerice, nato pa se po treh mesecih pozornost otroka preusmeri tudi na očeta. S prisotnostjo očeta se spreminja dinamika v družini, posledično pa se zmanjša tudi delež ločitev. Zanimivo je bilo v okviru projekta prisluhniti zaposlenemu očetu, ki je pri svojem delodajalcu prosil za prosto vselej, ko je bil njegov otrok bolan, njegov nadrejeni pa ga je vedno naslovil z: »Pa ne že spet ti.« Taka prošnja se pač ne zdi resna, zlasti ne v kulturi neoliberalnih organizacij. Ustvarja se torej položaj, kjer si moški želijo biti bolj vključeni v družino, pa tega ne morejo. Ta napetost pa povzroča stres, kar se ne nazadnje pozna tudi na delovni učinkovitosti. V projektu smo imeli tudi primer manjšega podjetja, ki je svojo politiko spremenilo v družini prijazno podjetje. Posledično se je tudi vzdušje v podjetju spremenilo. Delavci pa so postali učinkovitejši in zadovoljnejši. Konec koncev pa je na delovnem mestu pomembna kakovost tvojega dela, in ne zgolj prisotnost, zlasti če je delavec z mislimi drugje. To so bistvena vprašanja, ki presegajo osebne zadeve posameznika. Gre za strukturna vprašanja o delu v organizacijah in tudi o vlogi moškega in očeta.

Izpostavili ste tudi vpliv socialistične izkušnje Slovenije na enakost med spoloma. Kakšne so razlike med državami s socialistično preteklostjo in recimo Veliko Britanijo, ki se pogosto obravnava kot zibelka neoliberalizma?
Slovenija je zaradi svoje socialistične preteklosti bistveno boljša pri podpori ženskam z vidika njihove zaposlitve za polni delovni čas, kar je tako rekoč samoumevno. Imate tudi boljši podporni sistem države na področju skrbi za otroke, kot ga ima Velika Britanija. To predstavlja tudi močnejšo podporo enakosti spolov in to je mogoče odkriti na različnih koncih Evrope. V socialističnih okoljih je bila enakost spolov uspešna z vidika delavstva, precej manj pa z vidika premislekov o seksualnostih, željah in intimnih življenjih ljudi. Tako so recimo v Baltskih državah pozdravili potrošništvo, s katerim so lahko kupovali različna oblačila in kozmetiko, s katero so lahko poudarjali svoj videz. Ljudje so si želeli spolne enakosti, ki pa bi obenem omogočila tudi prepoznavanje razlik med spoloma, medtem ko je v socializmu bila v ospredju dominantna moškost. Veliko ljudi je zato v zahodni kulturi videlo nove možnosti za raziskovanja na področju spola in spolne identitete. Obstajajo različne vizije enakosti spola in ko obravnavate to področje, je pomembno upoštevati tudi preteklost in posamezno kulturno okolje, ne nazadnje pa tudi vprašanja spolnih razlik in užitkov.

So torej te države s sprejemom neoliberalizma in posledično intenzivnejšim delovnim mestom naredile korak nazaj na področju enakosti spolov?
Drži, da so sprejele neoliberalizem, ampak so tudi znaki odpora. V Sloveniji imate močno tradicijo sindikatov in kolektivnih pogodb. Tega v Veliki Britaniji ni in to so gotovo prednosti pri uporu neoliberalne ekonomije. V Veliki Britaniji pa se ta potencial kaže v močni tradiciji delavskega razreda, manj pa v sindikatih, ki so oslabljeni.

Izpostavili ste že, da si sodobni očetje želijo več vključenosti v družini, po drugi strani pa tehnologija in intenzivnost delovnih okolij vzpostavlja distanco do otrok tudi doma, ko zazvoni telefon. Ali potem sodobnim otrokom grozi drugačna oblika odtujenosti od očetov, kot so jo doživljali njihovi očetje?
Vsekakor. Moškim se dogaja, da so doma, a niso prisotni. Lahko so nenehno napeti, ker pričakujejo klic z delovnega mesta, kar privede v neko novo obliko napetosti. Tradicionalni očetje so bili zunaj službe lahko prisotni, mlajše generacije pa so odsotne tudi v bližini otrok, saj niso skupaj z otroki, ampak s svojimi telefoni. Tako moški kot ženske se oblikujejo skozi neoliberalizem in otroke podkupujejo z dobrinami v smislu "moram delati, ti pa bodi ta čas priden in dobiš darilo". Gre za podkupovanje in manipulacijo, ki lahko pelje v distanco. V določenih primerih lahko privede celo v situacijo, ko očetje preveč investirajo v svoje otroke, saj vedo, da lahko njihov odnos s partnerjem razpade. Prav zato so zelo pomembne skupine, kjer se očetje lahko pogovarjajo o teh temah. Obstajajo določene veščine, ki se jih očetje lahko naučijo, predvsem kako otroku ustvariti meje, in so uporabne tudi v službi. Nekateri moški so pri svojem delu zelo uspešni, a v svoji družini tako rekoč ne obstajajo. Tu se potem pojavi laganje in manipulacije, ki se odražajo na otroku. Če pogledate najmlajšega otroka v družini, lahko do neke mere vidite, kaj se v družini dogaja. Podobno je tudi v podjetjih, kjer o zdravju organizacije najzgovorneje priča položaj najnižjih uslužbencev. Tu nameravam nadaljevati svoje raziskovanje, kako se frustracije prenašajo skozi družinsko hierarhijo in hierarhijo organizacij.

Torej če je bil starejšim generacijam prodan mit o vzpostavljanju odnosa z otroki v jeseni življenja, lahko potem rečemo, da so mlajše generacije z vidika pričakovanj do družine podvržene mitu enakosti spolov?
Mlajša generacija zmotno živi v prepričanju, da enakost med spoloma obstaja, in to se kaže na različnih področjih. V Veliki Britaniji postaja nasilje med partnerji čedalje večja težava pri čedalje mlajših parih, vendar mladi zaradi predstave o tem, da enakost med spoloma že obstaja, nasilne izkušnje ne dojemajo z vidika spolne neenakosti, temveč iščejo razloge v lastnih napakah. Mladi nimajo jezika, v katerem bi lahko spregovorili o teh izkušnjah, po drugi strani pa skozi družbena omrežja postaja nasilen jezik spet aktualen in temelji na neenakosti med spoloma. Tu smo mislili, da se bodo stvari izboljšale, pa se niso, saj je jezik spolne enakosti postal jezik birokratskih institucij, zato nujno potrebujemo jezik, ki se bo predstavil tudi ljudem in skozi katerega bodo lahko izrazili, da je vsak človek upravičen do spoštovanja in da ima vsak človek svojo vrednost. Socializem je to do neke mere prepoznal, medtem ko smo v očeh neoliberalizma vsi vredni toliko, kolikor je bila vredna naša zadnja služba.

Luka Lukič, Foto: Dani Modrej
Prijavi napako
Komentarji
igor-za
# 23.06.2016 ob 07:29
Precej modrosti v enem članku.
In to nam morajo govoriti ljudje z Zahoda, ki ga eni tako dajejo za zgled "raja". Zaradi večjega standard, Ne vidimo pa, da standard ni vse, in da vse večje zahteve novih kapitalistov, da si lastijo življenja ljudi, slabo vpliva na družbo in to družbo dela ne samo bolano, pač pa slabo vpliva tudi na odnose med ljudmi, na odnose v družini, delovnem mestu in oblikujejo naše otroke v nekaj kar ne želimo. jih imamo naše otroke radi, se ob tem zamislimo.
Binder Dandet
# 23.06.2016 ob 07:47
Tako je na zahodu. Pri nas ni tako hudo. Vecina siht pusti na sihtu. Res pa tega nihce ne more razumet, dokler se ne bo sel privat posla, kjer moras skoz bit na voljo. 24/7, dopusti, bolniske, skoz.
zvit kot presta
# 23.06.2016 ob 08:53
Halo, kakšna traparija. Svet vendarle le ni samo črno-bel. Kdo pa pravi, da tradicionalni očetje ob svoji vlogi niso bili z družino tudi čustveno povezani. Sicer ne sodim med mlajšo generacijo, ampak moj oče je bil povsem tradicionalen oče. Danes se o tem govori z gnusom. Otroci pa smo mu še danes na smrt hvaležni za vse kar je naredil za nas. Bil je fizičmi delavec v industriji, naredil nam je spodobno hišo, vzgajala nas je (!!! da tudi vzgajal, to ni bilo samo delo matere) in spodbujal ter opozarjal. Bili smo tradicionalno krščansko vzgojeni in smo tudi zaradi očeta vedeli kaj je prav in kaj ne, kako se moramo v življenju vesti, da bomo pošteni in dobri ljudje. Naučil nas je spoštovanja do Boga, soljudi, narave, dela. Skratka z mamo sta bila kar enakopravna pri našo vzgoji. res je bila mama več z nami, ampak je oče to nadoknadil kadarkoli je le mogel s svojim zgledom in besedo. Pa se ga nismo bali, le zelo, zelo smo ga spoštovali. Kot mamo, seveda. Zato postanem kar malo živčen, ko berem takšne nebuloze o "tradicionalnem očetu". Danes poznam kup netradicionalnih očetov, ki pa so ene uboge pare. Brez pravih vrednot, slab zgled svojim otrokom. To, da po šihtu ne greš še naprej služit denar za družino (tradicionalni oče) ampak prideš domov, še ne pomeni, da so kul sodoben oče. Sedenje na kavču s pivom v roki, popoldasko brezdelje, ukvarjanje s samim seboj (športi, razne dejavnosti) moškega ne naredijo sodobnega očeta.
slovenkaaaa
# 23.06.2016 ob 08:14
firtoh, ne bi o tem, v kako normalne ljudi so zrastli tisti, ki so jih doma s pasom namesto uspavanke. Ti najbrž nisi kaj dosti hodil po slovenskih sodiščih, da bi videl realno sliko Slovencev. Koliko spolnih iztirjencev in drugih psihičev...
slovenkaaaa
# 23.06.2016 ob 08:13
el Cartel, se ne strinjam povsem s tabo, morda to velja za tiste s slabšimi službami, za tiste z dobrimi službami, sploh pa šefovskimi, je pa služba užitek in se družini izogibajo. Poznam veliko takih, ki so do večera v službi in so zmenjeni, da jih partnerka obvesti, ko bo dala otroke spat, da pridejo potem domov, ko je mir v hiši. Družina danes mnogim pač ni več glavna vrednota, sploh če jo lahko kompenziraš z nečim drugim fensi šmensi, to velja za moške in ženske. Če te pa v službi ves čas zaj... pa ti je družina morda prijeten izhod, dokler pač nisi tako zafrustriran od tega, ker si v službo podrejen, da si še doma neznosen.
el CARTEL
# 23.06.2016 ob 07:54
Ti ljudje skratka konstantno živijo v strahu pred tem, da ti bodo naenkrat izključili službeni telefon in računalnik in bodo morali oditi. Torej tudi v finančnem sektorju, ki je v Veliki Britaniji zelo obsežen in ne glede na dobro plačo so zaposleni v tem sektorju, podobno kot tisti v prekarnih delovnih razmerjih, v negotovosti

negotovost je očitno način, da se kontrolira ljudi.
predvsem zato je pomembno preprečiti da se uvede neoliberalna dogma o "lažjem odpuščanju". to naj bi baje izboljšalo situacijo za vse... vsi boste imeli delo, če vas delodajalec lahko odpusti ko njemu paše... a kdo verjame tem nebulozam? (in da ni ideolog neoliberalizma)
hepan
# 23.06.2016 ob 08:14
Danes si ockoti zmisljajo razno razna nepotrebna opravila zato, da se resijo mulcev in imajo mir. So polni energije, ko pa pridejo do otrok pa na smrt utrujeni. Poznam vec takih primerov. Pol pa se bodo cudli, ko bodo mulci na drogah
jureimacure
# 23.06.2016 ob 06:30
Pravilno jaz ne grem danes delat.
Sonda
# 23.06.2016 ob 09:19
Med drugim so to posledice ponorelega feminizma, ki je je oravil svojo razdiralno vlogo!

Žal še le-ta še vedno traja!
Lovec
# 23.06.2016 ob 08:20
To pa je pihanje na dušo našim mirovnim inštitutom. Prav bi bilo, da se predstavi gospoda bolj celovito, tako pa imam občutek, da se na silo vleče neke ljudi, ki bi našim neodvisnim organitzavijam, ki so financerani s strani države, dajale verodostojnost.

Kakšno ima vlogo Oče v družini in kakšno Mama se je izoblikovalo skozi vso človeško zgodovino, tako, da kakšno veliko umotvorjenje tu ne pride v poštev. Življenje, ki ga živimo zadnji 100 let izbruha tehnične revolucije je tako majhen del zgodovine človeških odnosov, da težko razumem zagovornike nekaterih idej ali pa tiste, ki nas poskušajo prepričati drugače.

Že sam naslov kaže na to, da nekdo ve več v nekaj letih, kot vse skupnosti skupaj, ki so se raazvijela več tisoč let.

Zelo napačno pa je posploševanje in slikanje tradicionalne družine tako, da je oče odsoten. mama pa s kupom otrok za štedilnikom. Takšno šamponiranje si privpščijo raznen skupnosti, da lažje vzburijo pozornost ljudi za svoje ideje.
KanoN
# 23.06.2016 ob 10:13
Bolje je lepo biti, kot vse imeti.
yoda
# 23.06.2016 ob 09:27
Telefon se je tako ali tako vrinil med osebne ( družinske in partnerske) odnose. Vidiš par na romantični večerji, pa vsak na svojem telefonu. Ali ko oče ali mati vozickata in namesto, da bi komunicirala ( verbalno in neverbalno) s svojim otrokom, raje bulita v telefon.
Mislim da je komentar nepotreben in da bomo kmalu ugotovili, da je odvisnost od telefona večji razdiralec družin kot alkohol ali droge.
RJSlo
# 23.06.2016 ob 09:23
firtoh
# 23.06.2016 ob 08:03
Včasih so s palico ali pasom zvečer delili svojo ljubezen
-------------------------------------
No ja. Kar se mene tiče s pasom. Do mojega 13. leta starosti. Potem pa ni več upal.

a so otroci odrasli v ''normalne'' ljudi.
--------------------------------------
No ja. Kar se mene tiče ne. Res pa leži velik del krivde tudi na mojih plečih.
juk
# 23.06.2016 ob 08:29
to, da delaš vedno, si res sam kriv.
to, da bi rad bil več z otroci, pa vseeno ne moreš biti vsaj 40 ur na teden, pa je kriv sistem.


Ob 40 urnem delavniku imaš več kot dovolj časa za otroke.
el CARTEL
# 23.06.2016 ob 08:26
juk @ Butasto je sistem obtožiti da nisi ti več z otroki. ČE pa hočeš delati cele dneve, na praznike, sobote in nedelje pa si za odtujenost kriv popolnoma sam.

to, da delaš vedno, si res sam kriv.
to, da bi rad bil več z otroci, pa vseeno ne moreš biti vsaj 40 ur na teden, pa je kriv sistem.

bluppo @ Po eni strani, ker so službe boljše, več jih je in so bolje plačane, po drugi strani pa tudi, ker so se žene vključile v aktivno delo in ne več le skrbijo za otroke doma.

povprečna ameriška družina sredi 20. stoletja je lahko kupila hišo, avto, TV in normalno preživela, brez da je žena delala.

sedaj to vse lahko stori le pod pogojem, če oba delata.
tako da tvoja hipoteza ne drži.

prej je bilo plačano delo v domeni moških. in je bilo plačano tako da si lahko preživel. z eno plačo.
bluppo
# 23.06.2016 ob 08:21
Očetom pač ni treba več garati po 12 ur in več na dan, da ima družina za preživetje. Po eni strani, ker so službe boljše, več jih je in so bolje plačane, po drugi strani pa tudi, ker so se žene vključile v aktivno delo in ne več le skrbijo za otroke doma.

Posledično imajo očetje več časa za ukvarjanje z otroki oz. sodelovati pri njihovi vzgoji.

Treba pa je upoštevati tudi, da imajo današnje družine veliko manj otrok kot so jih imele včasih in zato niti ni potrebe, da bi žena bila doma.

Skratka spremembe je bilo precej.
el CARTEL
# 23.06.2016 ob 08:00
V veliki večini primerov so očetje sami krivi, ker preprosto nočejo imeti stikov z otroki. Kakšen kapitalizem neki. Če hočeš bit v dobrih odnosih z otroki si boš čas vzel. Pa tudi če boš zaslužil 100 evrov manj. Najlažje pa je kapitalizem obtožiti

ti trdiš, da bi pvprečen oče, raje kot recimo leto dni vzgajal svojega otroka, in s tem razbremenil matero (oz bi ga vzgajala skupaj), veliko raje po 15 dneš šel nazaj v službo?
resno?

vzemimo primer da imaš dovolj denarja (da ti ni potrebno hoditi v službo, vsaj ta en let ne), tvoja teza je, da bi oče šel raje na enoletno potovanje samo da ne bi bil s svojim otrokom?

ne vem iz kake disfunkcionalne družine ti prihajaš,
ampak jasno je,d a očetje gredo že po 15. dnes nazaj v službo, ker bi brez prihodka najprej gledali kako jim izklopijo elektriko, kako jim zarubijo hišo in predvsem svojega otroka kako strada.

dal ti bom še en primer,
poskuno uvedimo 4 urni delavnik z isto plačo za očete. ali menim da bi 90% očetov ga izkoristilo, ali pa meniš da bi raje delalo 8 ur?
juk
# 23.06.2016 ob 07:35
V veliki večini primerov so očetje sami krivi, ker preprosto nočejo imeti stikov z otroki. Kakšen kapitalizem neki. Če hočeš bit v dobrih odnosih z otroki si boš čas vzel. Pa tudi če boš zaslužil 100 evrov manj. Najlažje pa je kapitalizem obtožiti
Nisem Robot
# 23.06.2016 ob 07:34
#igor-za

oni o sandersu, mi o trumpu...
juk
# 23.06.2016 ob 10:37
juk @ menim, da prva dva tri mesece (mogoče celo do pol leta), bi moral biti z otrokom čimveč, ne pa da ga vidiš ko se zbudi po poldanskem spancu in imaš 3-4 ure časa preden gre spet spat.

ampak kot rečeno,
ali misliš da bi očteje - če tvoja teza drži - raje delali 8 ur kot pa recimo le 4, ob pogoju da jim daš enako plačo za delo.
ker če tvoja teza drži, da sami hočejo iti čimbolj stran, potem bi se jim 8 urni delavnik zdel bolj privlačen...


40 urni delavnik je več kot dovolj z normalen stik z otrokom. Moja teza je bila namenjena tistim ki delajo veliko več kot 30 ur. V prvih mesecih otrokovega razvoja pa itak le ta potrebuje mamo, ki pa jo tudi ima. Torej stik z otrokom brez težav ustvariš če to hočeš. Če pa tega nočeš, pa se zgovarjaš na kapitalizem
mrblack
# 23.06.2016 ob 10:05
@igor-za

Tega se hitro zavedajo vsi, ki iz nekih revnih ekonomij migrirajo na Zahod in hitro dojamejo da ni zlato, vse kar se sveti.
josio13
# 23.06.2016 ob 08:31
No naj še jaz dodam moj komentar...dejstvo je da je zakonodaja za svojim časom....ženska z otrokom ima odprta vsa vrata v socialnih ustanovah..dokler moški z otrokom pa niti ne......verjetno je nekaj resnice v filmu V iskanju sreče....
el CARTEL
# 23.06.2016 ob 08:22
slovenkaaaa @ a so šefi v večini ali so mogoče delavci v večini? katera je najpogostejša vrednost plače v sloveniji?

očitno je da sem sam govoril o bolj univerzalnem primeru kot ti.
osebno ne poznam nobenega deloholika.
hepimen
# 23.06.2016 ob 07:40
Prav otroci kapitalistov so najbolj odtujeni od svojih staršev. Ne otroci tistih, od katerih kapitalisti zahtevajo vse več...
ishgilliath
# 23.06.2016 ob 15:12
Elite so se odločile, da zmanjšajo število ljudi na zemlji na 500 milijonov. Vse kar se dogaja je posledica tega. Ljudi je treba zaposliti, da se ne bodo imeli časa ukvarjati z družino. Imajo pa še druge pripomočke kot so gospodarske krize, kaos, državljanske in medverske vojne, cepiva in razni virusi.

Pa na podražitve alufolije si pozabil!
ginza
# 23.06.2016 ob 11:19
No, sem že od marsikaterega očeta majhnih otrok slišala, da so raje v službi kot doma, ker je v službi manj naporno...
Chopin
# 23.06.2016 ob 10:03
Zanimiv intervju. Sam menim, da se marsikateri moski, sploh iz bolj konservativnih okolj se vedno niso custveno emancipiral. Taki lahko potencialno delajo skodo druzini. Niso pa 100% sami krivi za to, saj obstajajo v tradicionalnih okoljih precej mocni druzbeni pritiski do moskih ze od ranih let, marsikdaj ne smejo pokazati custev ter morajo dajati vtis neranljivosti. To je po mojem mnenju eden izmed glavnih razlogov, da je med moskimi vec samomorov, zavrte agresivnosti in raznih fobij (med katerimi prevladujeta ksenofobija in homofobija). Navzven taki kazejo imidž moci in vsemogocnosti, navznoter pa so ranljivi in prestraseni. Posledica je zavrta agresija in jeza, posledicno slabo okolje za otroke.
el CARTEL
# 23.06.2016 ob 09:56
juk @ menim, da prva dva tri mesece (mogoče celo do pol leta), bi moral biti z otrokom čimveč, ne pa da ga vidiš ko se zbudi po poldanskem spancu in imaš 3-4 ure časa preden gre spet spat.

ampak kot rečeno,
ali misliš da bi očteje - če tvoja teza drži - raje delali 8 ur kot pa recimo le 4, ob pogoju da jim daš enako plačo za delo.
ker če tvoja teza drži, da sami hočejo iti čimbolj stran, potem bi se jim 8 urni delavnik zdel bolj privlačen...
juk
# 23.06.2016 ob 08:16
Danes si ockoti zmisljajo razno razna nepotrebna opravila zato, da se resijo mulcev in imajo mir. So polni energije, ko pa pridejo do otrok pa na smrt utrujeni. Poznam vec takih primerov. Pol pa se bodo cudli, ko bodo mulci na drogah

Tudi sam, raje gre na rekreacijo kot da bi bil doma z družino. Kot da je žena kriva za to da imata otroke. Pač če si egoist jih ne imej.
juk
# 23.06.2016 ob 08:15
vzemimo primer da imaš dovolj denarja (da ti ni potrebno hoditi v službo, vsaj ta en let ne), tvoja teza je, da bi oče šel raje na enoletno potovanje samo da ne bi bil s svojim otrokom?

Ne govorim o tistih ki imajo dovolj denarja in jim ni potrebno hoditi v službo. Izogibam se temu da iščem izgovore v drugih stvareh zato da sam nisem nečesa storil. Pač tako sem bil vzgojen. Butasto je sistem obtožiti da nisi ti več z otroki. ČE pa hočeš delati cele dneve, na praznike, sobote in nedelje pa si za odtujenost kriv popolnoma sam.
Nisem Robot
# 23.06.2016 ob 07:00
Proizvodnja negotovosti...

Povečaj svoj penis za 6,4 cm s tem čudnim trikom:

*ebi se.
amigo
# 23.06.2016 ob 11:21
Elite so se odločile, da zmanjšajo število ljudi na zemlji na 500 milijonov. Vse kar se dogaja je posledica tega. Ljudi je treba zaposliti, da se ne bodo imeli časa ukvarjati z družino. Imajo pa še druge pripomočke kot so gospodarske krize, kaos, državljanske in medverske vojne, cepiva in razni virusi.
Ribiič
# 23.06.2016 ob 09:34
Človek je homofob, očetovstvo ne obstaja, to je po ideologiji teorije spola ideološki konstrukt in ta ideologija je pri nas sveta, vsaj na ministrstvu za socialo.
SamoRes
# 23.06.2016 ob 08:28
Kapitalizem je novodobno suženjstvo, le da tu dobiš plačilo za hrano in stanovanje, včasih pa ti je to nudil sužnjelastnik.
Nisem Robot
# 23.06.2016 ob 07:04
...pa rasti.
Bivši uporabnik
# 23.06.2016 ob 08:13
Kar se tega tiče, je bilo v socializmu vse pošlihtano. Potem pa je prišel neoliberalizem, ostalo je zgodovina. Žal.
firtoh
# 23.06.2016 ob 08:03
Včasih so s palico ali pasom zvečer delili svojo ljubezen a so otroci odrasli v ''normalne'' ljudi.Danes tega ne morem trditi.
Kazalo