Slovenija

Poudarki

  • Pogovor s sociologom Craigom Calhounom o begunski krizi, posledicah finančne krize, nacionalizmu, kapitalizmu in razredni pripadnosti.
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.8 od 59 glasov Ocenite to novico!
Craig Calhoun
Craig Calhoun izpostavlja, da so težave sodobnih družb medsebojno prepletene, zato jih ne moremo obravnavati ločeno. Foto: Matej Pušnik
       Seveda so se dogajale grozote in vojne, ki jih je poganjal nacionalizem, toda nacionalizem poganja tudi skupno identiteto, demokracijo, projekte redistribucije bogastva in gradnjo učinkovite socialne države. Vse te stvari je sooblikoval nacionalizem, ki je torej lahko mobiliziran za dobro ali slabo.       
Calhoun
Calhoun opozarja, da je nacionalizem, čeprav je v preteklosti že oblikoval vojne, prinašal tudi pozitivne učinke na družbo. Foto: Matej Pušnik
       Evropsko prebivalstvo se stara, zato bo naraščalo povpraševanje po oskrbi in razmeroma majhno število mladih v evropskih državah tega povpraševanja ne bo dohajalo. Tu lahko prebežniki pomagajo, toda pomagajo lahko samo, če se naučijo jezika, če se jih ustrezno usposobi in asimilira.       
Calhoun
Calhoun meni, da se v finančnem kapitalizmu razredna identiteta težko vzpostavlja. Foto: Matej Pušnik
       Finančni kapitalizem ni tako spodbuden do oblikovanja razredne identitete, paradoksalno prav zato, ker ustvarja še večje neenakosti, obenem pa ne ustvarja skupne izkušnje, ki jo prinaša delo velikega števila ljudi, ki delajo drug ob drugem v velikem podjetju.       
Calhoun
Calhoun opozarja, da je nacionalizem pripomogel h krepitvi nacionalne identitete, družbeni solidarnosti in razvoju demokracije. Foto: Matej Pušnik
       Danes se ekonomisti večinoma strinjajo, da so varčevalni ukrepi upočasnili rast in okrevanje, v Evropi pa so ob tem še poglobili razkorak med močnejšimi in šibkejšimi gospodarstvi. Vse to je otežilo nadaljevanje evropske integracije, k temu pa je še dodatno prispevala Velika Britanija, ki se je začela spogledovati z izstopom iz EU-ja, kar daje dodatno legitimnost skepticizmu.       
Calhoun
V sodobnih družbenih gibanjih Calhoun za zdaj še ne vidi potenciala za vzpostavitev alternative obstoječemu sistemu. Foto: Matej Pušnik
       Finančni kapitalizem ni tako spodbuden do oblikovanja razredne identitete, paradoksalno prav zato, ker ustvarja še večje neenakosti, obenem pa ne ustvarja skupne izkušnje, ki jo prinaša delo velikega števila ljudi, ki delajo drug ob drugem v velikem podjetju. Industrijski kapitalizem, v katerem so razredne identitete zrasle, je proizvedel tudi skupno izkušnjo zatiranja in neenakosti, vendar tudi izkušnjo, da so prav delavci proizvajali izdelke. To je omogočilo tudi pomislek, da bi več ostalo v družbi, če ne bi toliko dali kapitalistu. Finančni kapitalizem pa je drugačen, saj deluje na razdalji.       
Calhoun
Calhoun meni, da bodo na kapitalizem najbolj vplivali podnebne spremembe in konflikti. Foto: Matej Pušnik
       Tudi identificiranje z okoljem bo postalo aktualno, veliko ljudi skrbijo podnebne spremembe, zato bi se lahko skupna identiteta razvila med okoljskimi aktivisti z različnih držav, ki jih te spremembe skrbijo. Če se bo vpliv na okolje povečeval, se bo tudi povečala skupna mobilizacija. Ne vem sicer, kako hitro se bo to zgodilo, toda podnebne spremembe si z industrijskim kapitalizmom delijo to, da ogrožajo veliko število ljudi.       
Calhoun
Krepitev razredne identitete v finančnem kapitalizmu po mnenju Calhouna ni več mogoča v takšnem obsegu, kot je bila v industrijskem kapitalizmu. Foto: Matej Pušnik
       Vsi so zgroženi nad tem, kako Islamska država uničuje antične monumente, kar pripisujejo islamu. Vendar gre tu bolj za kapitalizem kot za islam, saj te zgodovinske antikvitete prodajajo zbiralcem. Tu gre sicer za nezakonit kapitalizem, saj se tako nafta kot tudi starine prodajajo nezakonito, vendar se prav s tem financira projekt Islamske države.       
Calhoun
Calhoun je kritičen do neučinkovitosti pri mednarodni regulaciji finančnih trgov, kar bo privedlo do nove krize. Foto: Matej Pušnik
       Elite preprosto niso bile dovolj pozorne na nacionalizem, saj so ga vselej sodile le skozi negativne učinke, zato niso razumele, zakaj bo še naprej ostal privlačen tudi za vse bolj izobražene prebivalce. To se je zgodilo, ker je nacionalizem način odziva na mednarodno dogajanje. Nikoli ne gre za zrenje ene države v preteklost, temveč je odziv na svetovne razmere. Ljudje postanejo nacionalisti, da bi pomagali svoji državi pri odzivu na svetovne težave.       

Dodaj v

"Globalizacija prihaja v paketu. Če želite imeti globalni trg, ne morete odkloniti globalnih migracij"

Intervju s Craigom Calhounom; direktorjem London school of economics
14. november 2015 ob 06:12,
zadnji poseg: 14. november 2015 ob 08:50
Ljubljana - MMC RTV SLO

Težave sodobnih družb, od podnebnih sprememb do konfliktov in navsezadnje begunske krize, so medsebojno prepletene, prav ta prepletenost pa je ključna za njihovo razumevanje, opozarja sociolog in direktor šole London school of economics and political science Craig Calhoun.

Craig Calhoun, ki velja za enega izmed bolj prepoznavnih sodobnih sociologov, se zavzema za sociologijo, ki bi bila odgovorna predvsem javnosti, namesto da je od nje odtujena. Sodobna sociologija se mora po njegovem mnenju ukvarjati s številnimi sodobnimi težavami, ki vključujejo tako staranje prebivalstva, globalizacijo kot okoljske posledice kapitalizma, finančne institucije in številna druga področja, ključna pa je prepletenost vseh sodobnih vprašanj, kar je izpostavil tudi na svojem predavanju v okviru letošnjega sociološkega srečanja v organizaciji Slovenskega sociološkega društva, ki letos praznuje 50. obletnico.

V svojih delih je med drugim proučeval delovanje družbenih gibanj in njihov vpliv na spremembe v družbi. Leta 2007 je v knjigi Nations matter (Nacije so pomembne) argumentiral, da je nacionalizem prinesel tudi številne pozitivne učinke v posameznih družbah, med drugim okrepil solidarnost in pripomogel k razvoju demokracije. Prav zato je obravnavanje nacionalizma izključno skozi negativne posledice po njegovem mnenju napačno, kar danes občuti tudi Evropska unija pri svojih procesih integracije.

Pred dvema letoma so skupaj s četverico soavtorjev objavili zbirko razprav, ki je tudi prevedena v slovenščino, o prihodnosti kapitalizma z naslovom Ali ima kapitalizem prihodnost? Calhoun namreč meni, da bo kapitalizem kljub številnim izzivom preživel, vendar ga bodo drugi dejavniki, kot so okoljski vplivi in konflikti, prisilili k preoblikovanju.

V intervjuju za MMC smo se s Calhounom pogovarjali o begunski krizi in vplivih, ki jih bo prinesla tako v EU kot tudi v posamezne države članice, o prihodnosti kapitalizma, o neuspehu alternativ obstoječemu sistemu, nacionalizmu in izginjanju razredne identitete.


Evropska unija je trenutno pred znatnim navalom prebežnikov, ki so tudi potencialni novi državljani. Kako je po vašem mnenju EU pripravljen na integracijo novih državljanov glede na to, da ste bili že pred desetletjem tudi sami kritični do procesov integracije znotraj Unije?
Izziv beguncev moramo razumeti v kontekstu ozadja drugih težav v Uniji. Unija ni v celoti izvedla svoje širitve. Ni se v celoti spopadla z dvo- oziroma večstopenjsko ekonomijo, v kateri so nekatere države v močnejšem položaju kot druge. Ni se v celoti prebila skozi izzive finančne krize in še najpomembneje: EU se ni nikoli prebil skozi vprašanje, koliko politične integracije naj spremlja ekonomsko integracijo. Tu imajo države popolnoma različne odgovore na to vprašanje. Nekatere si močno želijo politično integrirane Evrope, medtem ko si druge želijo le skupnega trga brez večje politične integracije. Begunska kriza pa zadene vsako izmed teh področij neuspešne priprave, kjer so bili po mojem mnenju številni voditelji EU-ja preveč samozavestni glede obstoječih struktur.

Moje kritike niso bile naperjene proti zamisli evropske integracije, temveč sem izpostavljal, da integracija ni bila tako močna, kot so številni mislili, in to se je v krizi tudi pokazalo. Prvi odzivi na krizo niso bili evropski, temveč nacionalni. Tudi v begunski krizi se kaže šokanten neuspeh pri vzpostavitvi enotnega evropskega stališča. To je resna težava, da Evropska unija po vseh teh letih ni sposobna ustvariti učinkovite koordinirane politike do tega vprašanja. Tako pa begunska kriza prizadene vsako državo drugače. Slovenija občuti svojo lego med Hrvaško in Avstrijo, ki je dejansko meja med vstopom beguncev v EU in lokacijo znotraj EU-ja, kamor begunci želijo iti. Še hujša sta bila neuspeh enotne strategije in odsotnost mehanizma za finančno podporo Italiji in Grčiji, ki sta najbolj občutili begunsko krizo, EU pa se je na to večinoma odzival, kot da gre zgolj za težavo Italije in Grčije. Zdaj je jasno, da gre za težavo celotnega EU-ja. Asimilacija novih državljanov bo izziv, ki pa ni nemogoč, vendar je izvedljiv le z usklajenim delovanjem. Številke, čeprav predstavljajo šok, niso takšne, da bi govorili o valu, ki bo preplavil obstoječe kulture. So pač izziv, s katerim se je mogoče spopasti z učinkovito strategijo.

Kako bo ta odsotnost enotne evropske strategije vplivala na begunce pri vključevanju v novo okolje?
Ta neenotnost strategije vpliva na obe fazi vključevanja. Najprej je tu vprašanje, koliko ljudi in katere med njimi bodo države sploh sprejele. Ko pa enkrat pridejo v državo in postanejo dejanski priseljenci, pa pridejo na vrsto resna vprašanja, na katera posamezne države odgovarjajo drugače. Prvo vprašanje je, ali jim bo dovoljeno delati. Veliko držav, tudi tiste, ki imajo radodarno politiko dodeljevanja azilov, prepoveduje priseljencem opravljati delo, saj ščitijo nacionalni trg dela. To je slabo, saj s tem priseljence odtujimo v ločeno skupnost, kar preprečuje njihovo asimilacijo v družbo in navsezadnje njihov prispevek k nacionalnemu gospodarstvu. Tako stališče bi se moralo spremeniti, kjer koli je prisotno. A tudi potem ostaja še nekaj odprtih vprašanj, predvsem to, kako jih razporediti znotraj posamezne države. Če se jih naseli na enotno lokacijo, bo proces asimilacije otežen, saj jih bo to spodbudilo k rabi svojega jezika, in ne k učenju jezika države, v katero so se priselili, kar dolgoročno spodbuja kulturne razlike. Bolj ko bo njihova poselitev razpršena, hitreje se bodo prilagodili kulturi države gostiteljice. Drug pomemben vpliv na proces asimilacije pa so možnosti izobraževanja, ki bodo priseljencem na voljo. Več kot jih bo, hitreje se bodo naučili jezika in se prilagodili kulturi države gostiteljice in postali ekonomsko produktivni državljani. Tu morajo države razmisliti, kako priseljencem omogočiti, da postanejo produktivni člani družbe. Ena izmed posledic tega, da gre za begunsko krizo, in ne zgolj ekonomske migracije, je ta, da ne prihajajo izključno nekvalificirani delavci, ki iščejo službo, temveč so med begunci visoko kvalificirani ljudje, zdravniki, inženirji in podobno, ki lahko opravljajo različne poklice. Evropsko prebivalstvo se stara, zato bo naraščalo povpraševanje po oskrbi in razmeroma majhno število mladih v evropskih državah tega povpraševanja ne bo dohajalo. Tu lahko prebežniki pomagajo, toda pomagajo lahko samo, če se naučijo jezika, če se jih ustrezno usposobi in asimilira.

Vaša kritika do procesov politične integracije v EU-ju je nastala že pred finančno krizo. Po finančni krizi se zdi, da je ta izziv za Evropo postal še večji, saj je med drugim znatno vplivala na vzpon evroskepticizma in odsotnost skupne evropske identitete. Kako bo po vašem mnenju evropska integracija občutila posledice finančne krize?
Mogoča sta dva nasprotujoča si učinka. Po eni strani je mogoče, da bodo posledice krize še otežile procese integracije, lahko pa bo kriza ljudi prepričala o tem, da je integracija pomembna in se je zanjo treba bolj potruditi. Prvi neposredni učinek finančne krize je vzpon populističnih gibanj v posameznih državah, ki so skeptična do EU-ja in osredotočena na zahteve po boljših pogojih za njihove države. Ne glede na to, ali vzamete za primer grški Sirizo na levici ali pa Zlato zoro na desnici, gre za gibanja, ki so usmerjena v izboljšanje pogojev v lastni državi. To je za Evropo težava, saj so nacionalne politike v številnih državah postale manj naklonjene projektu evropske integracije. Drugi neposredni učinek krize je bil v tem, da je razkrila vse težave vodenja v Evropski centralni banki in drugih institucijah, kjer je bila moč porazdeljena med države članice in centralne evropske oblasti, zaradi česar je bilo težko kakor koli ukrepati. Tretja težava pa je v tem, da so številne države sprejele, tudi pod pritiskom, varčevalne ukrepe. Temu bi se lahko izognili, če bi Evropa delovala kot celota. Tako je pa Nemčija kot najmočnejša država to ocenila kot najboljšo možnost za države, ki jim ni želela posojati sredstev za izvedbo drugačnih ukrepov. Zaradi tega pa je bil izhod iz krize bistveno težji kot v ZDA ali pa Veliki Britaniji, čeprav je ta prav tako privolila v varčevalne ukrepe. Danes se ekonomisti večinoma strinjajo, da so varčevalni ukrepi upočasnili rast in okrevanje, v Evropi pa so ob tem še poglobili razkorak med močnejšimi in šibkejšimi gospodarstvi. Vse to je otežilo nadaljevanje evropske integracije, k temu pa je še dodatno prispevala Velika Britanija, ki se je začela spogledovati z izstopom iz EU-ja, kar daje dodatno legitimnost skepticizmu. Kljub temu pa večji del evropskih političnih elit močno podpira Evropsko unijo. Menim, da so spoznali, da bo za evropsko integracijo treba sprejeti kompromise in kdaj tudi popustiti. Tu je čutiti odločnost za nadaljevanje projekta, z Veliko Britanijo ali brez nje. Čeprav to ostaja odprto vprašanje in sam upam, da bo Velika Britanija ostala del EU-ja, pa menim, da danes politični voditelji v Evropi niso več pripravljeni storiti prav vsega za zadrževanje Velike Britanije v Uniji, deloma tudi zato, ker se zavedajo, da je potrebna močnejša integracija, ki pa bo z Veliko Britanijo bistveno težja.

Kritični ste bili tudi do demonizacije nacionalizma in v svojem delu Nations matter (Nacije so pomembne) tako poudarjate, da ima nacionalizem, čeprav lahko v ekstremnih oblikah privede do usodnih posledic, tudi svoje prednosti, med drugim večjo solidarnost na podlagi pripadnosti skupni identiteti. Je morda prav nacionalizem odgovor na pomanjkanje skupne evropske identitete?

Moj argument je, da je lahko nacionalizem dober ali slab, zato ne smemo vedno razmišljati le o slabih primerih. Seveda so se dogajale grozote in vojne, ki jih je poganjal nacionalizem, toda nacionalizem poganja tudi skupno identiteto, demokracijo, projekte redistribucije bogastva in gradnjo učinkovite socialne države. Vse te stvari je sooblikoval nacionalizem, ki je torej lahko mobiliziran za dobro ali slabo. Po mojem mnenju sta prav ignoriranje nacionalizma in želja, da bi ga lahko preprosto odmislili, spodbudila evropske voditelje, da so zgradili integracijo na ravni svetovnih trgov in velikih podjetij, ki pa se ni razširila do običajnih ljudi. S tem se je ustvarila vrsta težav, ki so posledica razlikovanja med integrirano Evropo elit in splošnih javnih mnenj v številnih državah. Elite preprosto niso bile dovolj pozorne na nacionalizem, saj so ga vselej sodile le skozi negativne učinke, zato niso razumele, zakaj bo še naprej ostal privlačen tudi za vse bolj izobražene prebivalce. To se je zgodilo, ker je nacionalizem način odziva na mednarodno dogajanje. Nikoli ne gre za zrenje ene države v preteklost, temveč je odziv na svetovne razmere. Ljudje postanejo nacionalisti, da bi pomagali svoji državi pri odzivu na svetovne težave. Ne pravim, da imajo vedno dobre rešitve, gre samo za to, da to pripomore k upravljanju odnosov svoje države do drugih držav, kar pa pomeni tudi do EU-ja. Evropa z državami, ki negujejo močan občutek nacionalne identitete znotraj posamezne države, bi bila pri integraciji omejena. Projekt močne integracije v Evropi bi verjetno pomenil tudi poskus grajenja skupne evropske identitete, podobne nacionalnim identitetam, se pravi federacije z močnim občutkom skupne identitete. Izkušnje s takšnimi projekti pa so mešane. Slovenci ob tem verjetno pomislite na Jugoslavijo, ki se ni izkazala kot popoln uspeh, čeprav so znotraj nje imeli različni narodi nekaj skupnega. Po drugi strani pa je večina evropskih držav nastala prav z integracijo med seboj različnih regij. V Franciji na primer, ki je danes močna nacionalna država, šele 150 let večina državljanov govori francosko, pred tem so bile na tem območju različne regije z močnimi političnimi kulturami in verskimi razlikami. Skratka, možnost za nacionalno integracijo v nekakšni obliki združenih držav Evrope obstaja, drugo vprašanje pa je, ali si ljudje tega sploh želijo, tudi zaradi vplivov finančne krize. Rešitev poleg močne evropske identitete v okviru Združenih držav Evrope je na drugi strani tudi lahko v cvetočih nacionalnih identitetah s praktično zavezo k Evropi v okviru določenih politik in strategij. Se pravi, da ne bi bili tako osredotočeni na skupno identiteto kot nadomestek nacionalnim, temveč da bi nacionalne opredelili tako, da bi vključili vanje evropsko. Sicer nisem strokovnjak za Slovenijo, a dejal bi, da Slovenci sami sebe dojemajo tudi kot Evropejce, a tega obenem ne dojemajo kot nadomestek za slovensko identiteto. Navsezadnje je bila ta zavest močna že v Jugoslaviji, kjer so si Slovenci želeli več povezanosti z Avstrijo in Italijo, pa zaradi tega ni bilo treba opustiti slovenske identitete. Zato tudi sam vidim prihodnost v tem, da se države osredotočijo na nacionalno identiteto, ki vključuje tudi evropsko, in na tej podlagi vstopajo v medsebojne odnose s preostalimi državami. Menim tudi, da bo trenutna begunska kriza to okrepila. Če bodo novi državljani razvili novo identiteto, menim, da bo ta bolj nacionalna kot pa nekakšna skupna evropska. Morali se bodo naučiti jezika države gostiteljice. Če se bodo naučili le angleščine, ki je, čeprav Francozi to neradi slišijo, postala svetovni jezik, ne bodo enaki državljanom države gostiteljice. To bi bila šibkejša oblika integracije, asimilacija bo verjetno še vedno pomenila učenje nacionalnega jezika in s tem krepitev državne identitete.

Po drugi strani pa je do beguncev zaznati tudi številne zadržke. Kje je po vašem mnenju meja med nacionalizmom, ki družbi še prinaša pozitivne učinke, in med nacionalizmom, ki povzroča negativne posledice?
Asimilacija v pozitivno nacionalno identiteto mora biti cilj za nove državljane. Menim, da bi bili tisti ljudje, ki jih danes begunci skrbijo, presenečeni nad tem, kako lahko ti okrepijo pozitivno nacionalno identiteto, če se jih usmeri v institucije izobraževanja in tudi v nacionalno kulturo. Bodo pa priseljenci lahko vplivali tudi na spremembe nacionalne kulture, saj asimilacija ni nikoli enosmeren proces. Če ne kaj drugega, bodo mesta imela bolj raznolike restavracije. (smeh) Šala, ki pa je resnična, saj bodo priseljenci prinesli nekaj novega, in družba se mora odločiti, ali ji je to všeč in ali si tega želi. Trenutno je veliko strahu pred islamom in tudi ekstremni nacionalizem je osredotočen na izpostavljanje teh ljudi kot grožnjo in islam kot nekaj neevropskega, ki bo Evropo vrnil v 15. stoletje. Toda vsa Evropa ne odraža konflikta med Srbijo in Albanijo, zato ni potrebe, da se osredotoča na razmerje med Evropejci in islamom. Navsezadnje veliko muslimanov že živi mirno v osrčju Evrope, med begunci pa so tudi ljudje katoliške ali protestantske veroizpovedi. Pozitivna kulturna asimilacija je iskanje ravnovesja med odprtostjo do nove ali kozmopolitske kulture in močnim občutkom pripadnosti, ki vselej pomeni pripadnost nacionalni državi skozi jezik in njene institucije. Kar ljudi potiska k ekstremno nacionalističnemu položaju, niso zgolj priseljenci, temveč vse težave, ki jih ti krepijo, kot je denimo zaposlovanje, prihodnost za otroke in položaj posamezne države. Ekstremna nacionalistična gibanja, ki so povzročala težave, so vselej slonela na več razlogih, čeprav so se osredotočila le na določeno skupino ljudi, ki so postali grešni kozli. Tudi najbolj ekstremen primer nacistične Nemčije ni nastal zgolj zaradi Judov, temveč ga je oblikovala velika gospodarska kriza in politična kriza Weimarske republike, nato pa se je osredotočil na Jude, Rome in druge, ki niso bili Nemci. Na populistične desničarske in včasih tudi levičarske nacionaliste v Evropi vpliva to, da v obdobju rasti bogastvo ni bilo enakomerno porazdeljeno, zato so se nekateri ljudje počutili izključene. Med finančno krizo se je to še poglobilo, nato pa je nastopila še begunska kriza.

V knjigi Ali ima kapitalizem prihodnost? s soavtorji razmišljate o tem, ali bo kapitalizem preživel in v kakšni obliki bo preživel. Vi med drugim izpostavljate padec levice, ki ji od sedemdesetih let ni uspelo ponuditi sistemske alternative. Ali se bo ta kriza levice nadaljevala ali pa vendarle vidite kakšne zametke novih idej na levici?
Trenutno je veliko gibanj, vendar se ne povezujejo v veliko protisistemsko gibanje, kot je to storil socializem v preteklosti. Današnji socializem je postal zmeren in ostaja znotraj sistema, ne da bi ga izzval. V širšem smislu so vključena tudi anarhistična razmišljanja, a to niso več radikalni anarhisti izpred dvajsetih let. Na lokalni ravni sicer nastajajo kooperative in alternativne ekonomije. V Španiji tako ljudje ne bi preživeli finančne krize, če ne bi obstajala solidarnost v lokalnih ekonomijah, kjer ljudje izmenjujejo storitve in se organizirajo na lokalni ravni. Torej obstajajo zanimiva in vznemirljiva lokalna organiziranja, vendar ne prerastejo z lokalne ravni navzgor. Kapitalizem je učinkovit svetovni sistem organiziranja ekonomske in drugih moči, te alternative pa so majhni otočki drugačnega delovanja, ki ne predstavljajo izziva svetovnemu redu. To ne pomeni, da so nepomembne, vendar niso protisistemske, če si izposodim izraz italijanskega marskističnega misleca Giovannija Arrighija. V nasprotju z utopističnimi socialisti te alternativne oblike ne ponujajo velikih idej, ki bi lahko delovale na višji ravni in predstavljale alternativo sistemu, tako da sam še vedno vidim pomanjkanje idej. Levico pesti, kot bi rekel Habermas, izčrpanost utopistične imaginacije in ne bo uspešna, če bo le skušala ponovno vpeljati ideje levice izpred štiridesetih let. Levica potrebuje nove ideje za novo obdobje. Kaj je danes ideja levice na področju globalnega kapitalizma in vzpona Kitajske, česar ni bilo pred štiridesetimi leti? Katere ideje ima levica za integracijo novih državljanov Evrope - drži, da je bolj sočutna, toda sočutje ni ideja za organiziranje teh procesov? Kaj so ideje levice na področju staranja prebivalstva? Potrebujemo veliko novih idej, ki jih levici ni uspelo prinesti. To ne pomeni, da takšne ideje ne morejo nastati, mogoče jih mladi imajo, vendar sam zanje ne vem. To po eni strani tudi opozarja na težavo, kako pridobiti pozornost. Družbena omrežja povezujejo ljudi, vendar mogoče niso najboljša za prenašanje globljih, močnejših idej v ospredje. Danes vidimo, da je lahko prek družbenih omrežij mogoče mobilizirati veliko število ljudi s povabilom na protest, kjer nato na določeni lokaciji dobite množico, vendar pa je takšna mobilizacija razmeroma kratkotrajna in ne omogoča možnosti za razvoj učinkovitih gibanj, ki bi delovala dolgoročno. Če pogledate razvoj socialnodemokratske stranke v Nemčiji, ni nastala po dveh večjih protestih, temveč so delovali leta, ustanavljali delavske šole in podobne institucije, skozi katere so zgradili določen vzorec delovanja. Tudi gibanja za pravice žensk niso svojih ciljev dosegla v šestih mesecih, temveč z dolgoročnim delovanjem. Potrebujemo torej ideje in ljudi, ki bodo lahko oblikovali zakoreninjeno gibanje, ki bo delovalo dolgoročno skozi različna obdobja protestov. To pa se ne bo ustanovilo zgolj prek novih medijev. Sam menim, da je prav padec tradicionalnih medijev prizadel gibanja, saj je osredotočenost na vsebino pri novih medijih razmeroma kratkotrajna.

Pa vendar je po finančni krizi nastala vrsta različnih gibanj. Jih lahko dojemamo kot začetek nekega dolgoročnega procesa?
Seveda. Pripravljenost za vključevanje v nova gibanja vselej temelji na sodelovanju pri prejšnjih gibanjih. Ta gibanja so prebudila veliko ljudi, zlasti mlade, k razmišljanju o možnostih za spremembe. Če bodo na teh temeljih nastale globlje analize, večje ideje in močnejši napori za ustvarjanje novih gibanj, so tu že ljudje, ki so pripravljeni postati del tega.

Je pa gibanjem uspelo pod vprašaj postaviti ideologije tako imenovanega neoliberalizma. Je to že določen dosežek?
Uspelo jim je postaviti ideologije pod vprašaj in tudi zgraditi nekaj praktičnih lokalnih alternativ, kot recimo v Barceloni. Tako da temelji, na katerih se lahko gradi, so postavljeni, tega ne zanikam. Zgolj izpostavljam, da gre večinoma za bolj protestna gibanja, uperjena proti lokalnim oblastem, kot pa gibanja za alternative. To pa bi lahko bil naslednji korak, da bi zrasla v sistemsko gibanje. To je mogoče, vendar bo potrebno veliko razmišljanja, saj so za to potrebne številne in bogate ideje in sam upam, da se bo to tudi zgodilo. Mogoče ne bodo prišle v okvirih levice in desnice. Lahko da nove ideje ne bodo ne leve ne desne, kot je denimo libertarizem, ki ni nujno lev ali desen. Lahko ste močan libertarec iz tako imenovane neoliberalne perspektive ali pa iz levičarske perspektive z zagovarjanjem svobode. Lahko da bodo nove ideje vključevale zagovarjanje drugačnega družbenega organiziranja znotraj kapitalizma. Mogoče je zgraditi drugačne oblike podjetništva in delovnih praks. Sam menim, da sta lahko močna dejavnika pri tem socialno podjetništvo in filantropija, ta prav tako ni del levice ali desnice, temveč pripomore k prerazporeditvi bogastva, ki se je nakopičilo v tem neenakomernem kapitalističnem sistemu skozi različne dejavnosti in projekte. Kakšne bodo politične posledice tega, še ni jasno, odvisno je, kako se bodo ljudje odzvali. Če danes govorite s študenti na London school of economicsu in jih vprašate, kaj si želijo početi, večinoma odgovarjajo, da želijo nekaj narediti ali pa najti način, s katerim bi pripomogli k spremembam bodisi z ustanovitvijo podjetja ali pa aplikacijami za dobrodelnost. Ne želijo zgolj biti zaposleni v bankah. Zanimivo bo opazovati, kako bo takšno razmišljanje vplivalo na družbene spremembe.

Med krizo se je pogosto izpostavilo tudi pomanjkanje razredne identitete, kjer so delavci, čeprav imajo skupne težave, manj povezani, navsezadnje je upadlo tudi zanašanje na sindikate v številnih poklicih. Na lanskem sociološkem srečanju je tudi potekala razprava o tem, ali sindikati še lahko povežejo nepovezani delavski razred. Kakšen je vaš pogled na razredno identiteto? Bi si morali prizadevati za njeno rekonstrukcijo?
Tu ni vprašanje, ali bi morali, temveč ali je to sploh mogoče. Razredna identiteta je cvetela v industrijskih družbah, ki so k temu pripomogle s svojimi specifičnimi značilnostmi. Tako niso zgolj ustvarjale neenakosti, temveč so zajemale tudi veliko število ljudi, ki je bilo zgoščeno v velikih podjetjih z bolj ali manj enotnim položajem delavca. Sindikati so bili tu učinkoviti, saj se je razredna identiteta krepila. Vendar vzrok ni bil zgolj v kapitalizmu samem po sebi, temveč je k temu pripomogel industrijski kapitalizem, kar je bil specifičen pojav. Finančni kapitalizem ni tako spodbuden do oblikovanja razredne identitete, paradoksalno prav zato, ker ustvarja še večje neenakosti, obenem pa ne ustvarja skupne izkušnje, ki jo prinaša delo velikega števila ljudi, ki delajo drug ob drugem v velikem podjetju. Industrijski kapitalizem, v katerem so razredne identitete zrasle, je proizvedel tudi skupno izkušnjo zatiranja in neenakosti, vendar tudi izkušnjo, da so prav delavci proizvajali izdelke. To je omogočilo tudi pomislek, da bi več ostalo v družbi, če ne bi toliko dali kapitalistu. Finančni kapitalizem pa je drugačen, saj deluje na razdalji. Ljudje nimajo enakih izkušenj na delovnem mestu, saj ni služb, kjer bi recimo deset tisoč medicinskih sester delalo druga ob drugi v tovarni medicinskih storitev, temveč so razpršene in imajo tudi različne osebne izkušnje. Če delaš v oskrbi, imaš osebno izkušnjo s svojim pacientom in to je nekaj popolnoma drugega, kot če delaš za tekočim trakom in si v konfliktu s svojim nadrejenim. Današnja osredotočenost na neenakost ni osredotočena na družbeni razred. Sam ne pravim, da je to dobro ali slabo, saj je razred v številnih primerih še vedno pravilna analiza stanja, vendar je izkušnja ljudi drugačna. Prav raznolikost izkušenj otežuje mobilizacijo ljudi, a kljub temu je neenakost zdaj prišla v ospredje. Danes se o njej pogovarjajo tudi bankirji in kapitalisti, saj jih skrbi, kdo bo sploh kupoval njihove izdelke. Želja po pogovoru o tem je prisotna, vendar po mojem mnenju sindikati ne bodo več gonilna sila pri tem, čeprav mislim, da bodo postavljene nove zahteve tako do države kot tudi do delavcev in delodajalcev.

V svojem prispevku ste kot glavni razlog za finančno krizo navedli čezmerno financializacijo, v kateri je obseg naložb v finančne instrumente s 25 odstotkov v sedemdesetih letih poskočil na 75 odstotkov leta 2008. A videti je, da se iz krize nismo veliko naučili, saj financializacija tudi po krizi ni zamrla, zato ste tudi sami napovedali nove krize. Zakaj se nismo naučili iz svojih napak?
V kapitalizmu vedno obstajajo finance, toda v financializaciji se je zgodilo, da so postale dominanten sektor kapitalizma. Zaradi rasti količine bogastva v finančnem imetju pa so tudi trgovanja in naložbe osredotočeni na finančno imetje, in ne več v tovarne, vlake ali ladje. To bi se lahko spremenilo, pa se ni. Spomnim se, da smo leta 2009 na neki okrogli mizi skupaj z nekdanjim avstrijskim kanclerjem Alfredom Gusenbauerjem ter gostoma iz Rusije in Francije samozavestno napovedovali, da bo kriza prisilila svet v razvoj novih sistemov za nadzorovanje svetovnih financ. Danes vemo, da smo se motili, saj kriza ni prinesla dovolj volje za mednarodno sodelovanje pri regulaciji svetovnih financ, ki tako ostajajo skoraj enako tvegane kot pred krizo. Sicer so ljudje v finančni industriji našli različne načine za upravljanje tveganj. Kitajska je obupala nad delovanjem v starih svetovnih institucijah, kot je Mednarodni denarni sklad (IMF), tudi zato, ker se IMF ni želel prilagoditi, da bi Kitajsko približal sebi. Kitajska je tako razvila svojo novo infrastrukturo naložbenih bank, potem je tu še banka držav BRICS, vendar vse te institucije nadaljujejo financializacijo, spreminja se le razmerje moči. Tu smo spregledali neuspeh mednarodnega sodelovanja, pa tudi nobenih gibanj ni, ki bi se s tem spopadla. Obstajajo sicer gibanja, ki so kritična do določenih institucij, vendar ne ponujajo novega sistema. Menim, da bo to privedlo do nove krize, ki bo lahko večja ali manjša, saj je način, na katerega delujejo finančni trgi, nagnjen h krizam. Sicer lahko zagotavljajo pet ali deset let nenehne rasti, vendar je izogibanje tem nihanjem težko, če ni močnih regulacij pri upravljanju trgov. Če se bo na tem področju kar koli spremenilo, bo to zaradi Kitajske. Ta pritisk z vzhoda lahko privede do poskusov uvedbe kapitalizma, ki ga upravlja država. Ta sprememba pa je lahko dobra ali slaba. Kitajska skuša zadržati državno upravljanje, znotraj katerega dopušča delno svobodo podjetjem, tudi na področju financ. To ni stara oblika komunizma, kjer ni bilo ločenih finančnih institucij. Te so dovoljene, vendar jih država tesno nadzoruje. Del tega nadzora je na voljo tudi Zahodu, vendar ga ne izvaja učinkovito.

Bo morda nova kriza s svojimi posledicami okrepila skupno identiteto?
Na podlagi izkušnje lahko nastane skupna identiteta, vendar bo najverjetneje nacionalna, in ne razredna. Finančni kapitalizem spodjeda razredno identiteto, toda ostajajo druge, kot je recimo nacionalna, ali pa identiteta na podlagi religije. Tudi identificiranje z okoljem bo postalo aktualno, veliko ljudi skrbijo podnebne spremembe, zato bi se lahko skupna identiteta razvila med okoljskimi aktivisti z različnih držav, ki jih te spremembe skrbijo. Če se bo vpliv na okolje povečeval, se bo tudi povečala skupna mobilizacija. Ne vem sicer, kako hitro se bo to zgodilo, toda podnebne spremembe si z industrijskim kapitalizmom delijo to, da ogrožajo veliko število ljudi. Vsak, ki živi ob obali, je zdaj v nevarnosti pred višanjem gladine oceanov. Tu je potencial za organiziranje, čerpav ga do zdaj še nismo videli veliko. Tu zdaj obstaja le velika skrb, ki pa ni politično učinkovita.

Med soavtorji razprav o prihodnosti kapitalizma ste najbolj pesimistični glede podnebnih sprememb, saj zagovarjate, da bodo prav kmalu privedle do tega, da se bo kapitalizem preoblikoval. Kako lahko podnebne spremembe preoblikujejo kapitalizem, kot ga poznamo?
V knjigi Ali ima kapitalizem prihodnost sem med soavtorji najbolj optimističen glede obstoja kapitalizma in najbolj pesimističen glede okolja. Skupaj z Michaelom Mannom pa sva tudi najbolj pesimistična glede vojne. Oba namreč meniva, da se bo kapitalizem nadaljeval in ne bo propadel, toda okoljske težave in konflikti lahko spremenijo svet brez propada kapitalizma. Če povem naravnost, nas lahko podnebne spremembe vse ubijejo, preden kapitalizem propade. Oblike podnebnih sprememb postajajo čedalje bolj ekstremne skozi poplave, orkane in podobno in navsezadnje tudi vplivajo na begunsko in humanitarno krizo, saj so na nekaterih območjih prav podnebne spremembe razlog za migracije. Vsi smo slišali za Darfur zaradi etničnega konflikta med sudanskimi oblastmi in ljudmi v Darfurju. Veliko je bilo govora o islamu, čeprav so na obeh straneh muslimani. Toda konflikt je bil povezan s svetovnim naftnim trgom, ker je Sudan odkril nafto, tako da je šlo tudi za konflikt zaradi virov. Potem so bili razlogi za konflikt tudi dolgoročne podnebne spremembe, saj so vodnjaki v Darfurju začeli presihati in s tem povzročali trpljenje tamkajšnjim prebivalcem. Povedati hočem, da grožnjo predstavlja medsebojna povezanost podnebnih sprememb in konfliktov zaradi virov. Če se jezera sušijo, potem postane voda omejen vir. Če narastejo temperature in talijo ledenike, potem narastejo oceani, ki poplavljajo otoke. Teh učinkov je čedalje več. Vzemimo za primer nafto, ki ni bila popolnoma nepomembna pri invaziji na Irak, pa tudi ni popolnoma nepomembna v bojevanju Islamske države. Večina Evropejcev Islamsko državo obravnava zgolj skozi islam, delno to drži, vendar gre tudi za nafto. Islamska država se lahko z Zahodom spopada, ker prodaja nafto na svetovnem trgu in s tem služi milijone, saj svet nafto potrebuje. Podobno je tudi s starinami. Vsi so zgroženi nad tem, kako Islamska država uničuje antične monumente, kar pripisujejo islamu. Vendar gre tu bolj za kapitalizem kot za islam, saj te zgodovinske antikvitete prodajajo zbirateljem. Tu gre sicer za nelegalni kapitalizem, saj se tako nafta kot tudi starine prodajajo nezakonito, vendar se prav s tem financira projekt Islamske države. Skratka, vsi smo na neki način s tem povezani. Podnebne spremembe, verski konflikti, konflikti zaradi virov so povezani drug z drugim in s kapitalizmom, čeprav nezakonitim. Tu vidim grožnjo. Podnebne spremembe, ko se zgodijo, te težave le še poglobijo.

Torej smo vsi na neki način povezani s svetovnimi težavami?
Vse te težave so medsebojno povezane in vsi smo povezani z njimi. Če to ignoriramo, ne moremo v celoti razumeti dogajanj. Če se vrneva na begunsko krizo. Ta dokazuje, da države ne morejo izbirati, katere sestavne dele globalizacije si želijo. Ne morete se odločiti za globalne trge in odkloniti globalnih migracij. Globalizacija prihaja v paketu, in če želite imeti od nje koristi, morate v paketu vzeti tudi težave.

Luka Lukič
Prijavi napako
Komentarji
samogledam
# 14.11.2015 ob 06:53
da masa ljudi potuje 4.000 km, to zame ni več begunska kriza, to je podcenjevanje resnih problemov, ki so z namenom. Ni vse globalizacija kriva...je posredi tudi človeška naivnost.
paver
# 14.11.2015 ob 06:51
To je začetek konca Evrope kot smo jo poznali do sedaj.
dajno
# 14.11.2015 ob 07:25
Zaradi takih je konec z Evropo! Paris se utaplja v krvi! Ilegalci wilkomen!!!
Angela
# 14.11.2015 ob 07:55
Tako se dela, mmc. Takoj udariti s kontra člankom na teroristične napade v FRA, da ne bi morda kdo za hip pomislil, da si Evropejci nismo sami krivi za to kar se nam dogaja.
Morpheus2
# 14.11.2015 ob 08:32
''Evropsko prebivalstvo se stara, zato bo naraščalo povpraševanje po oskrbi in razmeroma majhno število mladih v evropskih državah tega povpraševanja ne bo dohajalo. Tu lahko prebežniki pomagajo''

Dr. znanosti bodo po novem delali v domovih za ostarele???
RJSlo
# 14.11.2015 ob 07:23
Calhoun opozarja, da je nacionalizem pripomogel h krepitvi nacionalne identitete, družbeni solidarnosti in razvoju demokracije.
----------------------------------------------------------
No ja. In to gre nekaterim mimo ušes! Toda za boljše razumevanje dogajanja po svetu in v Evropi bi mogoče lahko kdo napisal članek o dojemanju nacionalne zavesti v Evropi in drugje po svetu.
bleeeee
# 14.11.2015 ob 11:05
@angela: Tako se dela, mmc. Takoj udariti s kontra člankom na teroristične napade v FRA, da ne bi morda kdo za hip pomislil, da si Evropejci nismo sami krivi za to kar se nam dogaja.

Jep. Džihadisti udarijo v Parizu v petek nekaj po 21. uri. MMC - ne bodi len - takoj odšiba do Craiga Calhouna z London School of Economis, izvede intervju in objavi članek do 6.12 zjutraj, vse v nameri, da bi Slovencem dopovedal, da so si krivi sami.
Ramus
# 14.11.2015 ob 09:11
"Globalizacija prihaja v paketu. Če želite imeti globalni trg, ne morete odkloniti globalnih migracij"

Ni težave v samem globalnem trgu, pač pa njegovi ideološki osnovanosti, ki jo najbolje ponazarja izjava John D. Rockefellerja:

"The growth of a large business is merely survival of the fittest?"

Tudi zato je včeraj v Franciji umrlo več kot 100 ljudi. Dojemite že, kje je problem slepci,...
sosman
# 14.11.2015 ob 09:04
Vse se odvija po njihovem planu, zastavljenem že daleč nazaj. In v tem planu blagostanje prebivalstva ni vključeno, da se razumemo.
LosAlamos
# 14.11.2015 ob 08:01
Še preden je bila globalizacija dobro IN je postala OUT.
Kemik
# 14.11.2015 ob 11:35
Ko se na koncu v članku že omenja vse skupaj glede virov energije:

http://www.rtvslo.si/blog/kemik/energetska-neodvisnost-evrope-recept-za-mir/103512

Vsekakor je pa jasno v tem trenutku, da integracija in asimilacija priseljencev ne dohajata njihovega večanja števila, da še naprej prihaja do njihove socialne izključenosti in potem seveda radikalizacija poteka še lažje. Torej, rešitvi sta samo dve. Ali onemogočiti nova priseljevanja (kot so to storile nekatere države, med drugim Avstralija) ali pa precej izboljšati integracijske in asimilacijske postopke. Če se kaj od tega dvojega ne zgodi, potem je žal propad mirne Evrope, kot smo jo poznali, neizbežen. Če ne bo nobenih sprememb, se bodo napadi, kot smo jih videli sedaj v Parizu in dan prej v Bejrutu, začeli dogajati na dnevni ravni in ne več nekajmesečni.
Dajo
# 14.11.2015 ob 07:42
Ma dej no nehi a ne vidite da ne gre tlačit skupaj različne kulture, običaje in vere. V Jugi ni slo pa imamo podobne navade in jezike ne pa tole.
ti-ne
# 14.11.2015 ob 11:25
Odličen intervju.
Paradoks kapitalizma je, da hoče imeti poceni delovno silo in bogate potrošnike.
malibumbar
# 14.11.2015 ob 11:09
Angela
# 14.11.2015 ob 07:55

Tako se dela, mmc. Takoj udariti s kontra člankom na teroristične napade v FRA, da ne bi morda kdo za hip pomislil, da si Evropejci nismo sami krivi za to kar se nam dogaja.


Evropejci smo krivi samo toliko, da nekontrolirano spuščamo vsako sranje na naš kontinent. In s tem ne mislim samo na migrante, ampak tudi na raznorazne izdelke v duhu potrošništva.

Ampak v našem svetu se več ne razmišlja, ampak troži. Pomembno je samo, da denar kroži.

papasulc
# 14.11.2015 ob 09:21
žal smo globoko zabredli v globalizacijo in verjetno bo težko presekati ta vozel....
sicer pa se pokakam na globalizacijo, ki nam zarisuje in določa smernice, predvsem potrošniške, kar nikakor ni dobro za naše gospodarstvo, še manj pa za kmetijstvo. Samo poglejmo, kaj nam je globalizacija prinesla na naše jedilnike, v zadnjih letih... katastrofa in zelooooooo daleč od domače kvalitete, ki smo jo nekoč uživali.
Mindmaster
# 14.11.2015 ob 12:43
"Globalizacija prihaja v paketu. Če želite imeti globalni trg, ne morete odkloniti globalnih migracij"

Ne zelimo globalnega trga. Zelimo enoten evropski trg z evropskimi migracijami. Izven Evrope pa so dobrodosli samo tisti migranti z visoko izobrazbo, ki lahko evropskemu prostoru ponudijo dodano vrednost.
rubin
# 14.11.2015 ob 10:26
El cartel ,bogati ne trošijo in kvečjemu investirajo,samo svet je kapitalsko že zasičen,ni več nekih donosnih novih projektov,ki bi prinašali nek večji profit.Te vedno nove prilike donosno investirat so možne zgolj ko se gospodarstvo in prebivalstvo venomer exponencjalno širijo,kar pa je ob omejenih resursih nemogoče. Zato se denar nalaga v razne balončke in depozite ter ne kroži več,kar povzroča krize in brezposelnost. Rešitev je preprosta,namreč upalit progresivne davke na premoženje in izplen dat s univ. tem.doh. (helihopterski denar) revnim,ki bi zaživeli,trošili...polek tega pa je dejstvo,da bogati manjši delež bogastva potrošijo kot akumulirajo in pustijo preko dediščin potomcem ,revni pa ravno obratno in tako seveda se bogastvo kopiči,kar ugotavlja tudi Piketty..rešitev je enaka prejšnji plus orenk upalit velike dediščine z davki..samo ne,politiki v spregi s kapitalom obdavčujejo samo dohodek in ne samo premoženje ter tako skubijo samo srednji sloj,ki živi od dohodkov dela .sam dokler ovčke ne bodo tega videle,vključno s našim "socjalistom" mesečnikom,ki niti enkrat ni pritisnil na obdavčitev viška nepremičnin,ne bo nič.
el CARTEL
# 14.11.2015 ob 10:23
Ni težave v samem globalnem trgu, pač pa njegovi ideološki osnovanosti, ki jo najbolje ponazarja izjava John D. Rockefellerja:

"The growth of a large business is merely survival of the fittest?"

Tudi zato je včeraj v Franciji umrlo več kot 100 ljudi. Dojemite že, kje je problem slepci,...


rockefeller (in ostali bogataši) so pač notorno znani po tem,
da znajo svoja zatiranja in svoj priviligiran položaj upravičiti

rockefeller je bil t.i. robber baron
https://en.wikipedia.org/wiki/Robber_bar
on_%28industrialist%29

danes počnejo isto, le da ne uporabljajo več ideje socialnega darwinizma kot svojo argumentacijo (ker bi bili preveč podobni hitlerju), ampak uporabljajo ideologijo meritokracije ("Prav je da imamo mi milijarde, saj je sistem pošten in vsakdo je lahko milionar, če le dela." in pa "mi smo pač delali bolje")

---
to ni nov pojav,
že dolgo je poznano, da bogati poskušajo vsiliti svoje vrednote zato da jih pač nižji sloji ne spodkopavajo

ta pojav se imenuje kulturna hegemonija
(https://en.wikipedia.org/wiki/Cultural_
hegemony)

Cultural hegemony describes the domination of a culturally diverse society by the ruling class, who manipulate the culture of that society — the beliefs, explanations, perceptions, values, and mores — so that their ruling-class worldview becomes the worldview that is imposed and accepted as the cultural norm; as the universally valid dominant ideology that justifies the social, political, and economic status quo as natural, inevitable, perpetual and beneficial for everyone, rather than as artificial social constructs that benefit only the ruling class

--
skratka, to počne rockeffeler, ko je govoril o "survival of the fittest", to počnejo danes, ko govorijo o meritokraciji (čeprav ima 1% najbogatejših ljudi ima v lasti več kot najrevnejših 50%),
to počnejo vedno ko vzamejo idejo kateregakoli filozofa in poskušajo upravičiti svoj priviligiran položaj.
vedno je potrebno biti pozoren na to, kaj želijo najbogatejši.
el CARTEL
# 14.11.2015 ob 10:09
Finančni kapitalizem ni tako spodbuden do oblikovanja razredne identitete, paradoksalno prav zato, ker ustvarja še večje neenakosti, obenem pa ne ustvarja skupne izkušnje, ki jo prinaša delo velikega števila ljudi, ki delajo drug ob drugem v velikem podjetju. Industrijski kapitalizem, v katerem so razredne identitete zrasle, je proizvedel tudi skupno izkušnjo zatiranja in neenakosti, vendar tudi izkušnjo, da so prav delavci proizvajali izdelke. To je omogočilo tudi pomislek, da bi več ostalo v družbi, če ne bi toliko dali kapitalistu.

finančni kapitalizem ravno tako dela vse bolj revne (razen najbogatejših),
tako da za razredno identiteto ni skrbeti.
ker mi vsi ostali smo 99%

Prav raznolikost izkušenj otežuje mobilizacijo ljudi, a kljub temu je neenakost zdaj prišla v ospredje. Danes se o njej pogovarjajo tudi bankirji in kapitalisti, saj jih skrbi, kdo bo sploh kupoval njihove izdelke.

seveda,
prenost kapitala iz rok srednjega sloja v roke najbogatejših je uničil možnost kupovanja večine ljudi.

in sedaj je to problem tudi za kapitaliste.
radi bi imeli revne ljudi, ki pa vseeno lahko kupujejo njihove izdelke.
rubin
# 14.11.2015 ob 10:05
@samopogledam,točno tako! Na krajši rok se morda splača družbi imeti veliko nataliteto,ker je več mladih za oskrbo starejših,na malo daljši rok je pa pogubno..manj narave na prebivalca za razgradnjo strupov,manj resursov na prebivalca,manj kmetij. površin,manj prostora,dražja stanovanja..v končni fazi pa odvisnost od uvoza hrane od drugod,in ko bo še drugod zmanjkalo...pa samo poglejte peking,še dihati se ne da več..minusi ki si jih dobil so pa samo pokazatelj,kako je večina pri nas še vedno bogaboječih ovc..
rdeča tableta
# 14.11.2015 ob 09:42
Če povem naravnost, nas lahko podnebne spremembe vse ubijejo

A nas lahko prosim nehate filati s temi podnebnimi spremebami (prej globalno segrevanje)? Spremembe so bile in vedno bodo. Jaz si ne želim plačevati davek na CO2, ker nisem idiot. A geoinžinering še kar ne obstaja in spada pod rubriko "teorija zarote norih ljudi"?
SamoRes
# 14.11.2015 ob 08:10
Medtem ko Evropo preplavljajo valovi tujcev, se v ozadju plete katastrofalen scenarij globalnega totalitarizma korporacij.
http://revijazarja.si/clanek/mnenja/564073ca21694/v-ospredju-begunci-v-ozadju-globalni-totalitarizem-korporacij
akvarij1
# 14.11.2015 ob 22:30
Nakladač Calhoun.
el CARTEL
# 14.11.2015 ob 20:28
moralnosti nima niti trg, recimo. zato je ena večjih neumnosti "prosti trg".
trg mora vedno biti reguliran,
kar je nenazadnje finančna kriza tudi dokazala
pašeresje
# 14.11.2015 ob 16:13
"Globalizacija prihaja v paketu. Če želite imeti globalni trg, ne morete odkloniti globalnih migracij"

To pa ni nujno res.

Recimo, če jaz hočem od nekoga kupit eno stvar, zakaj bi se ta človek moral preseliti sem, saj imamo vendar transportne službe.

Recimo od Arabcev, mi jim damo denar, oni nam nafto, MEJE PA ZAPRETI!
Ne rabimo nič drugega od njih.
luxmundi
# 14.11.2015 ob 14:21
''Evropsko prebivalstvo se stara, zato bo naraščalo povpraševanje po oskrbi in razmeroma majhno število mladih v evropskih državah tega povpraševanja ne bo dohajalo. Tu lahko prebežniki pomagajo''

Mogoče bi se lahko zgledovali po Japoncih. Tako kot mi so stara in tehnološko zelo razvita & bogata družba in število prebivalstva se zmanjšuje, pa gredo v čisto drugačno smer, kot mi. Oni so tržno zelo globalizirani, drugače pa ostajajo po svoje zelo zaprta družba.

Namesto množičnega priseljevanja so se raje sprijaznili z dejstvom in dejansko namesto da bi spreminjali družbo in pa sebe, raje spreminjajo sam sistem in ga prilagajajo trenutni družbeni situaciji. Hkrati pa delajo na spodbudah mladim družinam in se trudijo ustaviti trend padanja prebivalstva. Kakor drugače Abeja ne maram, pa mu na tem področju lahko dam prav.
Je pa res, da Japonska sama po sebi kljub visokem standardu ni atraktivna za priseljevanje, ker sta njihova kultura in pa jezik zelo velika ovira že sama po sebi. Da njihove pregovorne hladnosti in začetne nezaupljivosti niti ne omenjam. Sam nisem proti priseljevanju, mora pa vsekakor imeti meje. Edino te meje lahko jamčijo uspešno integracijo in posledično skozi generacije tudi asimilacijo priseljencev.
REsnica
# 14.11.2015 ob 13:49
moderna demokracija kapitalizma, ki ščiti interes kapitala in njegov pohlep je največji sovražnik evropi.

Vsaka skupnost, ki temelji na dobiku in je piramidalno sestavljna, je nujno obsojena na propad. Tudi EU. Ker se lastniki kapitala tega zavedajo, se trudijo čimprej pobrati čimveč denarja.
Ceshoot
# 14.11.2015 ob 13:11
Je Rockeffelerjev stavek čisto kratek in jasen, ne rabimo podnapisov.

Ah, Ramus, mislim da jih ti še kako rabiš, ko je govora o sociologiji in ekonomiji. Če nisi opazil, komentator se je s tabo strinjal. Le dodal je še, zakaj je Rockeffeler kot pripadnik vladajočega razreda uporabil ta stavek. V neoliberalizmu je pojem meritokracije dosti bolj uporabno ideološko vezivo od socialnega darwinizma. Ne pričakujem, da boš to razumel, ker je skozi tvojo optiko to itak vse eno in isto.
ti-ne
# 14.11.2015 ob 11:56
Kapitalist:
"Posli so posli. Cilj industrije je služenje denarja. Trdno smo sklenili, da bomo služili denar. Posvečamo se samo temu cilju. /.../ Da, zavedamo se, da z ustvarjanjem gigantskih podjetij in z velikimi vsotami, ki jih namenjamo raziskovanju, izumljanju in strojem, povzročamo strašen zaposlitveni nered; vendar bi nas morali, namesto da nas zaradi vse te tehnološke brezposelnosti kritizirajo, pohvaliti, saj je to prepričljiv dokaz o našem mojstrstvu, kar zadeva znanstveno upravljanje. Kaj se zgodi z vsemi tistimi hordami delavcev, ki jih odpustimo, pač ni naša skrb. Naša odgovornost se začne in konča pri neprekosljivo učinkovitem vodenju poslov, to pa pomeni minimum človekovega dela. No, brezposelnost, do katere zaradi tega prihaja, ni prav nič povezana z našim kalkuliranjem. Naša sveta dolžnost je, da s slehernim drobcem domiselnosti, ki ga premoremo, odpravljamo zaposlitve, ne pa da bi jih ustvarjali. Naš cilj je denar, več in več denarja – in ne vedno več, marveč vedno manj delavcev."
el CARTEL
# 14.11.2015 ob 11:31
rubin @ dejstvo je da donos,realni,na kapital venomer pada

če bi bilo temu tako, ne bi tisti, ki služijo predominantno z finančnimi sredstvi (dividende, obresti, obveznice ipd.) - kar je po definicji 1% najbogatejših - povečal svoj delež v deležu t.i. national income z 8% leta 1970 na 20% leta 2010 (v ZDA). od tega ima polovico 0,1% najbogatejših.

donos na kapital pade le ob krizah, a se kasneje kar hitro poveča (nadoknadi).
ravno to je vzrok vse večje neenakosti, saj profiti od nedela rastejo hitreje kot gospodarska rast.

Čisto si pa zgrešil kar sem napisal,namreč delež potrošnje v % svojega bogastva je pri ultrabogatih zanemarljiv s njihovim dohodkom


seveda,
bogataš ne bo kupil 200 parov hlač in 22 avtomobilov.

zato pa je ekonomija v problemih. ker doktrina da nam je vsem bolje če bogataši imajo več, pač ne deluje, saj ekonomijo poganja srednji in nižji sloj.
ti pa nimajo denarja več, saj se je vse prevesilo k bogatim
drevo1
# 14.11.2015 ob 10:43
''Evropsko prebivalstvo se stara, zato bo naraščalo povpraševanje po oskrbi in razmeroma majhno število mladih v evropskih državah tega povpraševanja ne bo dohajalo. Tu lahko prebežniki pomagajo''

Prebežniki lahko pomagajo?? Meni ni jasno, a tile ljudje mislijo, da bodo te generacije, ki sedaj prihajajo v Evropo, pozabile na svoje poreklo in se nekoč razglašale za Nemce, Švede, Francoze itd? Ali bomo, ko bo priseljencev večina, še lahko govorili o Nemčiji, Švedski itd? Bruh.
nonparel
# 14.11.2015 ob 10:18
Kdaj je bil ta intervju narejen, pred ali po teh terorističnih napadih v Franciji? Verjetno prej. Naredite intervju z njim DANES.
Ramus
# 14.11.2015 ob 09:43
"V sodobnih družbenih gibanjih Calhoun za zdaj še ne vidi potenciala za vzpostavitev alternative obstoječemu sistemu"

To pa ste dobro povedali, najprej se množice sploh morajo zavedati kje živijo, da bi lahko začele iskati pot iz te gnojnice kamor so nas zabredli. Danes ljudje niti ne vedo, da so žrtve socialnega darvinizma, ki ga bo izredno težko preseči. Za vzpostavitev novega pravičnega družbenega reda bo najprej potrebno preseči miselnost, da je konkurenco treba premagati, sicer bo konkurenca premagala nas, treba bo preseči miselnost, da zmagujejo najbolje prilagojeni in najmočnejši, predvsem pa bo treba preseči miselnost, da smo samo najbolje razvite opice. Vse to bo potrebno preseči, da bomo zopet postali ljudje in ne zveri.
akvarij1
# 14.11.2015 ob 22:44
Kdo ima potrebo stalne eksponentne rasti? Privatni bankirji. :)
akvarij1
# 14.11.2015 ob 22:40
Rezultat takega sistema je jasen vsem, ki poznajo matematiko. Kolaps.



Seveda se moramo vprašati, kaj je razlog napada na Afganistan? Irak? Sirijo? Libijo? ... itd. :)

Naša eksponentna potrebo po enem ekonomsko neomejem viru. :)

akvarij1
# 14.11.2015 ob 22:36
@samogledam
O zmanjšanju natalitete


To ni ugodno v očeh ekonomista. Njim je stalna eksponentna rast ravnina. Zemlja je neomejen planet z neomejenimi viri, zato verjamejo v paradigmo o stalni eksponentni rasti.

londoner
# 14.11.2015 ob 14:20
ta pojav se imenuje kulturna hegemonija
(https://en.wikipedia.org/wiki/Cultural_
hegemony)

Cultural hegemony describes the domination of a culturally diverse society by the ruling class, who manipulate the culture of that society — the beliefs, explanations, perceptions, values, and mores — so that their ruling-class worldview becomes the worldview that is imposed and accepted as the cultural norm; as the universally valid dominant ideology that justifies the social, political, and economic status quo as natural, inevitable, perpetual and beneficial for everyone, rather than as artificial social constructs that benefit only the ruling class


GMO,Multikulti, LGBT, Geoengineering, Islamofobija - the dominant ideology.
Ramus
# 14.11.2015 ob 13:59
"V neoliberalizmu je pojem meritokracije dosti bolj uporabno ideološko vezivo od socialnega darwinizma"

Morda zate tale članek, da začneš malo bolj objektivno gledati na situacijo v kateri se nahajamo. Neusmiljen konkurenčni boj praktično na vseh področjih v "sodobnem" svetu, kot mu pravimo, namreč odraža in dokazuje, da se je neoliberalizem povsem vrnil k izvornim koreninam socialnega darvinizma, od koder je pravzaprav sploh izlegel za izrodek,....

" At the national-level, neoliberal ideas have drastically changed how states operate. By heavily promoting market-based economies that highly value competition and efficiency, neoliberalism has moved countries closer to adopting social Darwinism"

http://thesocietypages.org/sociologylens/2012/10/02/a-brief-examination-of-neoliberalism-and-its-consequences/

Tako malo na kratko o "vezivu" v neoliberalnem kapitalizmu.
Knight Kant
# 14.11.2015 ob 12:24
"Globalizacija prihaja v paketu. Če želite imeti globalni trg, ne morete odkloniti globalnih migracij"
------------
Za ta sklep najbrž ni treba biti doktor ekonomskih ali kakšnih drugih družboslovnih znanosti --- do te ugotovitve bi po moje moral priti sam zase vsak polnoleten državljan, ki mu je dana volilna pravica.

Komentiranje člankov, ki se nanašajo na begunsko krizo, je te dni praviloma onemogočeno. Se je pa ob begunsko krizo te dni nekdo obregnil posredno pri komentiranju članka s povsem drugo tematiko Botrstvo: Preveliko breme Adriana privedlo čez rob), pa sem mu takole odgovoril:
rudes --- 10.11.2015 ob 06:54
Prav tako pa me zaboli spoznanje, kako gnila država smo. Medtem, ko na eni strani "kapom i šakom" pomagamo veletoku ljudi, ki se vali čez Slovenijo, pri tem požiga začasna bivališča, odmetuje v obcestne jarke darovane predmete in hrano, se nam doma dogajajo žalostne zgodbe kot je ta.
---------

In mene zaboli spoznanje, kako gnila družba smo, ko globalizacijo sveta razumemo kot svojo pravico, da lahko v neomejenih količinah kupujemo drage izdelke, ki jih poceni izdeluje izjemno slabo plačana delovna sila na drugem koncu sveta in pri tem od svoje države pričakujemo, da nas bo "zaščitila" pred posledicami hudih socialnih nesorazmerij --- da o vojnah, ki jih povzroča ta globalni imperializem sploh ne govorimo.

Bi ti na ramenih tovoril umazano in prešvicano obleko, ki je nimaš kje oprati na več tisoč kilometrov dolgem maršu, s katerim rešuješ svoje življenje in življenje svojih otrok, če so ti ljudje, ki si sicer zatiskajo oči pred vsemi socialnimi krivicami iz prejšnjega odstavka, pripravljeni priskočiti na pomoč vsaj s svojo (sveže oprano) obrabljeno obleko, ki so jo, namesto "na gnoj" odvrgli v namenske kontejnerje? Socialni status družine iz tega članka je neizpolnjen sen večine od teh tisočev (pravzaprav milijonov) migrantov!
rubin
# 14.11.2015 ob 11:47
To,da donos na kapital pada ne pomeni,da bogati manj služijo ker je: dobiček = donos krat kapital,in če je donos trikrat manjši,kapitala pa desetkrat več,bodo bogati še vedno več zaslužili.
rubin
# 14.11.2015 ob 11:43
El cartel,absolutni znesek profita ne pada,tega nisem rekel,donos ki je razmerje med absolutnim dobičkom,dividendami in osnovnico pa pada,to je preverljivo dejstvo..razlikuj med absolutnim zneskom dividend in razmerjem dividrnda/vrednost delnice in ti bo bolj jasno.
malibumbar
# 14.11.2015 ob 11:36
ti-ne
# 14.11.2015 ob 11:25

Odličen intervju.
Paradoks kapitalizma je, da hoče imeti poceni delovno silo in bogate potrošnike.


Saj lahko imaš, ampak razmerje bogati potrošnik vs. delovna sila mora biti nekje ena proti (vstavi ustrezno številko) ...

Če hočeš, ne vem, milijon super bogatih, rabiš x ... milijonov super revnih oz. zelo poceni delovne sile, ki bo(do) delal(i) za prvo skupino.
galoper
# 14.11.2015 ob 11:12
Bistvo je v poslovanju - kdo bo iztržil več. Isto je z migracijo - kdo bo pridobil več. Bodo tudi mulemi jedli svinjino? Prilagajanje ni enostransko dogajanje, če hočemo gedati svetovljansko, brez poskusov zavajanja množic z 'učenimi' izrazi.
rubin
# 14.11.2015 ob 10:40
Čisto si pa zgrešil kar sem napisal,namreč delež potrošnje v % svojega bogastva je pri ultrabogatih zanemarljiv s njihovim dohodkom od kapitala.bil gates tudi če si kupi boing in 70 m jahto je to drobiž napram dohodku ki mu 70 miljard prinaša. Res je dohodek manjši,ker kapital manj nosi,samo kapitala je ogrooomno in to prevaga,polek tega mallemu človeku ravnotako kapital prinaša malo,ga je pa 1000000 krat manj!
rubin
# 14.11.2015 ob 10:36
Ti mešaš vse pojme,dejstvo je da donos,realni,na kapital venomer pada,raste včasih zgolj v balončkih in le ti se ob krizah spihnejo. Poglej samo obresti ,ki jih dobiš na depozit na banki koliko so sedaj in koliko pred 15 leti..to so preverljiva dejstva
tupamaross
# 14.11.2015 ob 10:35
Realno in pošteno. Zahodnjaki bi hoteli "globalitirati"
njihovo nafto in njihova rudna bogastva,vendar brez
njih, to pa ne gre.

nas je pol milijona zbežalo v svet, Hrvatov pa okrog
dva milijona. Ta proces se še naprej odvija in nihče
ne ve, kdaj ga bo konec. Konec ga bo takrat, ko na
Hrvaškem ne bo več niti enega Hrvata, v Sloveniji
pa niti enega Slovenca.

Globalizacija ni za reveže, Albance,Balkance...pča
pa je za bogate države, ki v revne države izvažajo
brez carin.
barezi
# 14.11.2015 ob 09:18
Neumnost, promotorjev destabilizacije sveta! Prosta trgovina oz. prot pretok kapitala ni nujno povezan s prostim pretokom ljudi. Kapital sam po sebi ni zločinski, ljudje so lahko.
nikoli
# 15.11.2015 ob 17:32
Cuius regio, eius religio.
el CARTEL
# 14.11.2015 ob 20:27
Ramus @ ja, ne strinjava se, ker je darwin bil pač znanstvenik. njegova dolžnost je,d a če odkrije nekaj, da to objavi.

znanost pa - tako kot ekonomija recimo - nima moralnosti. zato je tu človek, da presoja (ali pa se vzdrži presoje - če si pač podpirnik grške filozofije skepticizma).

se pa midva strinjava, da je rockaffeler bil socialni darwnist. ampak želel sem povedati le, da je to bil ker je delal tisto kar kapitalisti pač počnejo - želijo upraviči svoj položaj.
cairns
# 14.11.2015 ob 20:15
"Globalizacija prihaja v paketu. Če želite imeti globalni trg, ne morete odkloniti globalnih migracij"

Ta invazija nima popolnoma nič z globalizacijo, ampak z islamizacijo.

Pri globalnih migracijah gre za nekaj tisoč in ne za nekaj milionov ljudi.
Kazalo