V zadnjem obdobju so redne gostje restavratorske delavnice, kjer jih očistijo umazanije, jim popravijo plaščke in druge poškodbe, da bi jih ohranili in se hkrati poklonili dediščini očeta slovenskega lutkarstva Milana Klemenčiča.

Prvo dejanje slovenskega lutkovnega gledališča se je uresničilo na majhnem marionetnem gledališču v intimnem ambientu dnevne sobe, osvetljene z migetajočo svetlobo majhnih petrolejk, ki so presevale skozi obarvano steklo. Leta 1910 namreč v Šturjah, kjer je tedaj živel Milan Klemenčič (1875-1957), še ni bilo elektrike, glasbeno spremljavo pa je prispeval gramofon, ki je bil tedaj prav takšna redkost.
Ni si težko predstavljati široko odprtih oči povabljencev, ko se je 22. decembra v večernih urah v Klemenčičevi domači "dvorani" dvignil zastor majhnega odra (portalna odprtina je bila velika 40 krat 23 centimetrov), na katerem so zgodbo Reccardinijevega Mrtveca v rdečem plašču pripovedovale drobne, komaj deset centimetrov velike lutke. Čisto vse je izdelal Klemenčič sam. Po izobrazbi je bil slikar, preden se je odločil za lutke, se je poleg tega, da je delal na sodniji, intenzivno posvečal krajinarstvu in portretistiki. V prvi je izostril občutek za prostor in svetlobo, ki mu je prišel prav pri oblikovanju že od samega začetka izjemno dognanih scenskih podob, pri portretu pa smisel za plastično oblikovanje fiziognomij drobnih protagonistov. V obleke jih je odela Klemenčičeva žena Pepca, ki je bila takrat tudi edina njegova soigralka.

Manj poznane lutke prvih Klemenčičevih predstav
V takšnih skromnih okoliščinah se je rodilo slovensko lutkovno gledališče, ki pa je predvsem po zaslugi Klemenčičeve zagnanosti in strasti do lutkovne umetnosti prve gledalce verjetno nagovorilo enako silovito, kot nas zmorejo njegove lutke tudi danes. Medtem ko so Klemenčičevi predstavi Doktor Faust (1938) in Sovji grad (1936), ki predstavljata vrhunec njegovega lutkovnega ustvarjanja, na oder vrnili že pred leti (zlasti prvi je postal tako rekoč del stalnega repertoarja Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki navdušuje tudi na mednarodnih gostovanjih), pa so se v Muzejskem oddelku Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL) zdaj odločili posebno pozornost posvetiti tudi lutkam iz tistih najstarejših predstav.

Do zdaj se Klemenčičevih lutk ni konserviralo-restavriralo. Predvsem po zaslugi Matjaža Lobode, ki je kot dolgoletni režiser, dramaturg in arhivar zavzeto skrbel za Klemenčičevo dediščino, so izdelali kopije za predstavi Sovji grad in Doktor Faust. Kopije so na odru nadomestile izvirne lutke, kar jih je je obvarovalo pred morebitnimi nadaljnjimi poškodbami, kljub temu pa so potrebne konservatorsko-restavratorskih posegov.

Od mehanskih poškodb do moljev – največjih sovražnikov lutk
Prav mehanske poškodbe so tiste, zaradi katerih utrpijo lutke največ škode, poleg tega se tem zaradi nastopanja v gledališču skoraj ne da izogniti, razlaga restavratorka z Muzejskega oddelka Lutkovnega gledališča Ljubljana Zala Kalan. Poleg njih so seveda bistvenega pomena tudi mikroklimatski pogoji, v katerih so lutke hranjene. Zaradi neugodnih klimatskih pogojev lutke pogosto napadajo plesni, mikroorganizmi, molji in drugi insekti. Najobčutljivejša sta tekstil in papirščina (zaradi napada insektov so se denimo izredno slabo ohranile lutke sokolskih marionetnih odrov iz tridesetih let 20. stoletja, zaradi česar je klovn na stalni razstavi Lutkovnega muzeja na Ljubljanskem gradu še danes brez nosu - Kalanova namreč ni imela dovolj podatkov o prvotnem stanju manjkajočega dela in ga zato ni rekonstruirala, temveč pustila v obstoječem stanju), medtem ko je les odpornejši, čeprav tudi njega radi napadejo insekti, razloži.

"Pri Klemenčiču je zanimivo, da lutke niso lesene, ampak je izrezani medeninasti profil obraza vstavil v vnaprej pripravljen kalup, ga odlil v mavcu in pozneje kuhal v kleju," pove Kalanova. "Klej je glave utrdil, tako da so precej dobro ohranjene, noge so bile sprva narejene na enak način, pozneje pa jih je ulival iz svinca, kar je omogočalo lažjo animacijo."

S preventivnim konserviranjem do minimalnih poškodb
V skladu s konservatorsko-restavratorskimi načeli so posegi v lutke minimalni. Prednost dajejo preventivnemu konserviranju, s čimer preprečijo oziroma upočasnijo propadanje materialov. "Posegamo torej samo toliko, da poškodbe stabiliziramo in s tem preprečimo nadaljnje propadanje." Klemenčičeve lutke so poseben izziv za restavratorja tudi zaradi majhnih dimenzij. Posebno pri oblačilih bi z odstranjevanjem teh večkrat povzročili še več škode. Zato so se odločili za najnujnejše popravke, kar denimo pomeni, da tekstil, ki je raztrgan in razpadajoč, podložijo s tanjšo tkanino, ki izvirni tekstiliji nudi oporo. Na Klemenčičevih lutkah je veliko oblačil iz svile, ki se že tako ali tako med igro hitreje obrabi. "Recimo, pri Rdeči kapici je spodnji del oblačila popolnoma razpadel. Domnevamo seveda, da je nosila krilo, vendar slikovnega gradiva, ki bi nam to potrdilo, nimamo, zato bomo krilo pustili tako, kot je," pojasni Kalanova.

Z odra v muzej
Konservatorsko-restavratorska dejavnost deluje pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana približno dve leti, vzpostavljati pa so jo začeli vzporedno s pripravami na stalno razstavo, ki je od lanske pomladi na ogled na Ljubljanskem gradu. V tem obdobju so v Lutkovnem gledališču Ljubljana za ustrezno hrambo številnih predmetov - danes jih hranijo že več kot 5.000 - delno že vzpostavili tudi ustrezne pogoje za ogroženo gradivo z merilnimi sistemi za uravnavanje relativne zračne vlage in temperature.

Vzpostavitev konservatorsko-restavratorske službe in pridobitev opreme, ki omogoča hrambo dediščine v skladu z uveljavljenimi standardi, je bila ob vzpostavitvi muzeja nujna, pa vendar predstavlja v tem pogledu Lutkovno gledališče Ljubljana prej izjemo kot splošno razširjeno prakso.

"Običajno lutke na takšen način ohranjajo predvsem v muzejih. Če lutkovna zbirka najde pot do muzeja, je tam tudi ustrezno obravnavana. Vendar pa so številne lutke danes še vedno po fundusih gledališč, ki pa seveda nimajo oziroma ne morejo imeti posebnih konservatorsko-restavratorskih služb," pravi vodja Muzejskega oddelka v LGL-ju Nadja Ocepek. "Muzejska in gledališka stroka sta si pri tem nekoliko v nasprotju – v lutkovnih gledališčih so lutke vsakodnevno v uporabi, nasprotno je v muzejih, kjer težijo k čim manjšemu izpostavljanju predmetov. Med lutkovnimi gledališči smo med redkimi, ki se lotevajo ohranjanja lutk na takšen način."

Kolikor so imeli priložnost videti prakso v tujini, tovrstno dejavnost opravljajo le za to specializirani lutkovni muzeji, ki jih ni veliko in tudi zato je zavedanje o pomenu hrambe lutk še vedno nizko. "Vsekakor pa se na tem mestu med lutkarji in muzealci vseskozi pojavljajo dileme, ali lutke res predati muzeju, kjer se jih hrani in prezentira po načelih muzejske stroke, ali pa jih pustiti v gledališču, da se uporabljajo, za kar so bile izdelane," še pove Nadja Ocepek. Kot primer dobre prakse omenja Muzej lutkarskih kultur v Chrudimu na Češkem. Po njenem mnenju gre za vzoren primer lutkovnega muzeja, kjer imajo vse potrebne službe, kustodiate, pedagoški oddelek, restavratorsko delavnico itd. "Čeprav gre za majhen muzej, se vseh približno 15 zaposlenih v njem, ukvarja samo s tem. Res pa je, da so povsem ločeni od prakse lutkovnega gledališča. Da naš muzejski oddelek deluje znotraj gledališča, je pravzaprav prednost, saj smo vseskozi v stiku z vsem dogajanjem, spoznavamo se s tehnološkimi znanji izdelovanja lutk itd. Težje bi bilo znanja o delovanju lutkovnega gledališča, ki je zelo pomembno za raziskovanje lutkovne zgodovine, pridobiti v izoliranem okolju."

Poklon pionirjem evropskega lutkarstva
Da bi opozorili na ohranjanje lutkovne dediščine, muzejski oddelek LGL-ja sodeluje v dveletnem mednarodnem projektu Iz zaodrja: pionirji evropskega lutkarstva, ki izpostavlja življenje in delo treh pionirjev evropske lutkovne umetnosti - poleg Klemenčiča še slavno marionetno gledališče Teatro dei Piccoli Vittoria Podrecce iz Italije (1883–1959) ter Hermenegilda Lanza (1893–1949), enega izmed utemeljiteljev španskega lutkarstva in pomembnega predstavnika tamkajšnjega avantgardnega dogajanja. Vsi trije so delovali v prvi polovici 20. stoletja, ko so se v lutkarstvu sočasno z drugimi umetniškimi gibanji pojavile nove izrazne forme, zanimivo pa je, da nihče izmed njih ni bil lutkar. Njihovo življenje, delo in izbrane lutke bodo predstavili na razstavi, ki jo bodo v Galeriji Kresija odprli 10. septembra v sklopu 13. bienalnega festivala sodobne lutkovne umetnosti Lutke 2016.

Iz Čedada prihajajo kopije Podreccovih lutk
Zaradi strogih italijanskih pogojev pri posojanju lutkovne dediščine bodo lutke Vittoria Podrecce, ki se je rodil v Čedadu in od koder prihaja tudi vodilni partner omenjenega evropskega projekta, na razstavi predstavljene s kopijami. Izdelala jih je interdisciplinarna skupina pod vodstvom Lutkovne delavnice Lutkovnega gledališča Ljubljana (Zoran Srdić, Polona Černe, Iztok Bobić, Marjeta Valjavec). Kopije, ki so tudi sicer v konservatorsko-restavratorski stroki pogost način varovanja in ohranjanja kulturne dediščine, bodo omogočile drugačno doživetje lutk, saj jih bodo obiskovalci v nasprotju z originali lahko otipali in začutili strukturo materialov.

Klemenčičeve drobne lutke na ogled
Iz Klemenčičevega opusa bodo med drugim razstavljene lutke s predstav Skrivnostno zrcalo (1917), ki jo je Klemenčič prvič uprizoril med prvo svetovno vojno v Gradcu. Tja so mu pripeljali njegov oder in lutke, da je lahko za družine vojaških kolegov v nemščini uprizoril dve premieri - poleg Skrivnostnega zrcala tudi Čarobne gosli. V Galeriji Kresija bodo na ogled tudi posamezne lutke iz njegovega zgodnejšega ustvarjanja (okoli 1910-14), prizor iz predstave Trojčki iz Damaska (1913) in prizor iz Poccijevega Sovjega gradu, ki ga je Klemenčič po dolgem premoru spet v dnevni sobi, tokrat v Ljubljani, uprizoril leta 1936. V svojem tretjem ustvarjalnem obdobju se je Klemenčič nekako vrnil na začetek, v intimni ambient domačega doma, predvsem pa k butičnim lutkam majhnih dimenzij. Vse do danes se je ohranil svilen zastor (1935), ki ga je poslikal z barvnimi tuši, imenitna likovna stvaritev, ki se je dvignila pred kakšnimi 30 gosti njegovega doma, predvsem predstavniki ljubljanskih intelektualnih krogov. Tudi tega bo mogoče videti na razstavi.

Veliki mojster Milan Klemenčič v času življenja ni prejel prave potrditve o svojem delu. Po uspešnem odprtju prvega slovenskega lutkovnega gledališča Slovensko marionetno gledališče (1920) na Šentjakobskem odru zdajšnjega Lutkovnega gledališča Ljubljana in številnih uprizoritvah so mu mestne oblasti celo ukinile podporo. Leta 1958 ga je mednarodna lutkovna organizacija UNIMA posmrtno imenovala za svojega častnega člana. V zadnjem času se je za Klemenčičevo prepoznavnost naredilo veliko, za kar ima največ zaslug tudi Matjaž Loboda. Z različnimi projekti se Muzejski oddelek LGL-ja trudi, da bi nadaljeval začeto delo in da bi bili izjemni slovenski lutkovni ustvarjalci, kot so Klemenčič in številni drugi, prepoznavni v evropskih lutkovnih okvirih.

Kako ohranjamo lutke | Preserving puppets from Msumofpuppetry on Vimeo.