Na maratonih je 41-letna Radcliffova začela teči prav v britanski prestolnici leta 2002, včeraj pa je s časom 2:36:55 še zadnjič pritekla v cilj. London je tudi največji mejnik njene kariere in tudi mejnik ženskega maratona: leta 2003 je s časom 2:15:25 postavila dosežek, ki je še zdaj najboljši maratonski čas na svetu.

Po letu 2005 in zlatu na svetovnem prvenstvu je imela materinski premor, se leta 2007 vrnila na tekaške terene in slavila v New Yorku. Tako kot v Londonu ima tudi na tem prestižnem maratonu po tri zmage.

London pa je, tako kot je po eni strani eden izmed vrhuncev njene kariere, tudi njena boleča točka. Ta je povezana z olimpijskimi nastopi, kjer je ostala praznih rok. Leta 2004 je odstopila, leta 2008 je bila šele 23., na zadnjih igrah v Londonu 2012 pa ni mogla nastopiti zaradi poškodbe noge.

Na zadnjem nastopu čas ni bil več pomemben, tudi dosežki so bili v ozadju: pomembno je bilo le, da pride v cilj in se tako na lep način poslovi od svojega športa in navijačev. "Ko sem videla cilj, sem se spomnila na vse, ki so mi pomagali. Želela sem se jim še enkrat zahvaliti," je dejala britanska atletinja. Želja, da bi se na zadnjem nastopu spustila pod mejo 2:30, se ji ni izpolnila, a je že pred startom vedela, da bo težko, saj se je zaradi poškodb komajda pripravila na tekmo:

"Najhuje je, ker bodo navijači razočarani. Če si na maratonu, pričakujejo, da boš tudi dobro nastopil. Jaz pa ne morem, zame je že velik dosežek, da sploh lahko tečem."