Imam srečo, da sem kot otrok doživljal navijanje za košarkarje Olimpije v 70. in 80. letih, ki je bilo pogosto prav enako nabito z energijo in čustvi. Zaradi poklica in osebnega interesa sem videl še več nogometnih tekem, reprezentančnih in klubskih, tako v Mariboru kot v Ljubljani, ob tem pa precej mednarodnih in ligaških srečanj.

A to ni nikakršna kritika slovenskega navijanja. Le morda, da je na tem prvenstvu izgubilo nekaj ustvarjalnosti, duhovitosti in samoironije. "Kdor ne skače, ni Sloven'c", "Dajmo, Slovenci" ali "Mi, Slovenci". To je bilo to. Ali pa občasni vzkliki "Gogi, Gogi" ali "Boki, Boki".

Malce naivno in preveč optimistično sem pričakoval, da bosta med prvenstvom iskrivost in humornost najbolj vnetih rodili še kaj več. Kakšno priložnostno geslo ali pesem. Ali kaj novega, svežega. A to se ni zgodilo. Bržkone tudi zato, ker na tekmah ni bilo stalnih, večjih organiziranih skupin, ki bi na tribunah narekovale tempo ter vodile in usmerjale navijaško kreativnost.

Posebej zanimiv in bridek se mi je zdel odziv dela dvorane proti koncu tekme s Finsko, ko je občinstvo z vzkliki "Goran Dragić" zahtevalo vrnitev najboljšega igralca na igrišče. Z vidika kapitalističnega potrošništva je bilo to seveda povsem logično. Za svoj denar so pričakovali kar največ. Torej več Gorana Dragića kot Jake Lakoviča.

A z vidika logike ekipe in priprav na tekmo s Francijo je bilo ravnanje selektorja Maljkovića povsem pragmatično in smiselno. Želel je razigrati kapetana in v njem prebuditi nedvomno ugašajoči ogenj. Škoda, da tega konzumenti na tribunah niso sprejeli in razumeli. Glasne zahteve po Dragiću Lakoviču seveda niso kaj prida koristile. Domnevam celo, da so ga ob lastni igri še bolj potrle. Škoda, da nihče ni pomislil, da bi z vztrajnim navijanjem "Jaka, Jaka" Lakoviču gledalci celo pomagali ali dvignili načeto samozavest.

Žal nikoli ne bomo vedeli, ali bi to spremenilo potek četrtfinalne tekme.

Igor E. Bergant je v košarkarski glosi na Valu 202 razmišljal o navijanju slovenskih navijačev v Stožicah, ki je bilo po njegovih besedah sicer odlično, a vendarle ne najboljše na svetu.