19-letni Ergaver, član ajdovskega gorskokolesarskega klub Črn trn, je po Janiju Brajkoviču, Tanji Žakelj in Mateju Mohoriču postal četrti Slovenec z mavrično majico, ki jo dobi svetovni prvak v kolesarstvu, vendar prvi v članski kategoriji. V petek je bil najboljši na svetovnem prvenstvu gorskih kolesarjev v štirikrosu, privlačni disciplini, kjer so v izločilnih bojih (podobno kot v smučarskem krosu) na progi po štirje naenkrat. Z Mitjo Ergaverjem smo se pogovarjali o prvenstvu v Val di Solu in o razmerah, ki v tem športu vladajo v Sloveniji.

Pred prvenstvom niste spadali med favorite za naslov, saj ste se ukvarjali s poškodbo. S kakšnim ciljem ste odpotovali v Val di Sole?
Vedel sem, da nisem najbolje telesno pripravljen, saj sem bil zaradi poškodbe dva meseca brez kolesa. Šele dva tedna pred prvenstvom sem začel trenirati. Grozen občutek je, če nisi samozavesten in če veš, da nisi pripravljen tako, kot bi bil lahko. Cilj je bil priti med 16 kot na lanskem SP-ju.

Kaj se je zgodilo v polfinalu? Končali ste na tretjem mestu in se pripravljali za mali finale, ko so zaradi nepravilnega štarta kaznovali vašega četrtfinalnega tekmeca Čeha Tomaša Slavika, ki je ostal brez velikeg finala ...
Ne spomnim se, da bi se to že kdaj zgodilo. Nič mi ni bilo jasno. Grem na štart za mali finale, pa mi sodnica reče, da sem pravzaprav v velikem finalu. Rekel sem: "Ne, saj sem bil v polfinalu tretji." Dejansko je posnetek pokazal, da je šel Slavik v prvih metrih po štartu čez črto. Tam moraš voziti znotraj svojega koridorja in ne smeš zapeljati na sosednjo progo. A do zdaj je veljalo nekakšno pravilo, da najprej dobiš opozorilo, če se to zgodi, šele potem sledi kazen.

Kako je to vplivalo na vaše razpoloženje? Najbrž ste bili v psihološki prednosti, saj se vam je kar naenkrat odprla priložnost za medaljo ...
Bil sem bil bolj sproščen. Prej sem bil predvsem v osmini finala nervozen. Moj cilj je bil priti med 16 in ponoviti prejšnji SP, od osmine finala naprej pa sem si govoril: "Bo, kar bo." V finalu sem tako nastopil povsem sproščen. V prvih dveh ovinkih sem si poskušal izboriti boljši položaj, a nič na silo. Vedel sem, da je proga dolga in da se lahko zgodi vse. Poskušal sem biti le čim bližje tretjeuvrščenemu.

Kaj se je dogajalo na koncu?
Na velikih skokih sem vzel zunanjo linijo in nesel več hitrosti v zadnji del proge. Dejansko sem tretjega že prehitel, potem sta prva dva padla, v padec pa se je zapletel še tretji. Takrat sem se že po tiho smejal, a vedel, da je treba še prevoziti tistih 40 metrov do cilja.

In sledilo je veselo rajanje v cilju z vašimi kolegi ...
To je bilo nekaj neverjetnega. Vsi naši so me napadli, prav težko je bilo dihati tam spodaj, saj je bilo nad menoj pet, šest ljudi. Iskreno povedano, sem že prav čakal, da se spravijo dol z mene. Vsi so se veselili z mano, in občutek je bil zato še boljši. Prav vidi se, kako smo vsi povezani, ne glede na to, komu uspe in komu ne. Vedno si pomagamo tudi na treningih, vse si povemo, skupaj študiramo različne linije ...

So vam tudi tekmeci, s katerimi ste tekmovali v velikem finalu, privoščili uspeh?
So, le Avstrijec je bil sprva malce jezen, saj je tudi na lanskem svetovnem prvenstvu vodil tri četrtine proge in se mu spet ni izšlo.

V kakšnem stanju je bila proga, glede na to, da so bili prvi treningi že v sredo?
Iz dneva v dan bolj prašna. Vedno bolj je drselo in vedno več lukenj je bilo na njej. Bila sta dva večja skoka, dolga okrog osem ali devet metrov, zraven pa tudi linija, ki jo je bilo mogoče peljati, a se je izkazalo, da je dvakrat počasnejša. Če si hotel biti konkurenčen, moraš skočiti, sicer si obstal že v kvalifikacijah

Kako zelo nevarni so ti skoki? Je padcev veliko?
Pridejo tudi padci, sploh pri novih skokih. Vedno je pomembno vprašanje hitrosti, ne sme je biti ne premalo ne preveč, potem pa je treba tudi vedeti, kako te skok vrže. Postrani, na sprednje kolo ... Treba je nekajkrat poskusiti, da vidiš, kako in kaj, vsekakor pa je pri prvem skoku prisotnega malce več strahu.

Kolikokrat pred tekmo pa odpeljete posamezno progo?
Na SP-ju sem imel v sredo uro in pol treninga, progo pa sem spoznaval po odsekih. Nekateri so sicer celo progo prevozili kar v eni vožnji, a jaz sem bil telesno v slabši kondiciji in sem jo vozil po odsekih. Vsak odsek sem prevozil, recimo, od pet- do osemkrat. V četrtek zvečer so bile kvalifikacije, kjer si sam na progi. V sredo sem treniral le linijo za kvalifikacije in še nisem razmišljal o petkovih izločilnih bojih, kamor se uvrsti prvih 32 kvalifikantov.

Je štart zelo pomemben?
Seveda, tam lahko že veliko pridobiš ali izgubiš, čeprav, prehitevanja so bila vsaj na tej progi, kjer je bilo svetovno prvenstvo, mogoča na vsakem ovinku. Na nekaterih progah se enostavno ne da prehitevati in tam je dober štart še bolj nujen, recimo, v Ajdovščini je bila stara proga, kjer smo dirkali do leta 2011, takšna.

Zdaj je ta proga v Ajdovščini že dve leti prenovljena, in če se ne motim, pravzaprav edina prava proga za štirikros v Sloveniji ... Razmere očitno niso najboljše!
Razmere so slabe, ker ta šport ni tako priljubljen in je v zatonu. Pred desetimi leti je v slovenskem pokalu tekmovalo še okrog 60 do 70 tekmovalcev, zdaj jih je okrog 25 do 30. Res je, samo v Ajdovščini je proga, ki je konkurenčna in ki bi lahko gostila tekmo najvišjega ranga.

In tu se je začela tudi vaša kariera, kajne?
Najprej sem na skrivaj hodil k tej progi in me je takoj pritegnilo. Starši niso vedeli, dokler nisem padel in se poškodoval. Star sem bil dvanajst let, nekaj smo s prijatelji morali delati med prostim časom. Fajn družba je bila, vedno smo se dobro razumeli.

Ste imeli kakšnega mentorja, trenerja?
Ne, vsi smo bili samouki. Žal ni bilo nobenega izkušenega kolesarja, ki bi nam pomagal z nasveti. Še danes pravzaprav v Sloveniji ni trenerja za ta šport. Vse naredimo sami in znanje podajamo naprej. Vesel sem, da pomagam pri podmladku in da je na treningih, ki so dvakrat tedensko, do 30 otrok. Za starše ta šport ne pomeni takšnega finančnega zalogaja, kupiti morajo le BMX-kolo.

Kakšno kolo pa vozite "profiji"?
Rečemo mu trdak. Nima polnega vzmetenja spredaj in zadaj kot kolo za downhill. Ima 10 cm hoda, vilice so trde, komponente so bolj čvrste, da vzdržijo vse pritiske.

Ste v cilju popolnoma na koncu z močmi? Kaj najbolj boli?
Predvsem pečejo noge. To je 50 sekund šprinta in noge so najbolj na udaru.

Filip Flisar, znan po uspehih v smučarskem krosu, poleti trenira in tekmuje tudi v kolesarskem štirikrosu. Na SP-ju je bil celo deseti. Kaj bi rekli o njem?
Legenda! Res se dobro razumemo, veliko si pomagamo, tudi številne zabavne misli je imel pred štartom in je bilo vzdušje še bolj sproščeno. Po moji zmagi pa je v svojem slogu povedal, da se ne zavedam, kakšno 'sranje' sem s tem rezultatom naredil v Sloveniji.

Letos ste dopolnili 19 let, končali ste srednjo šolo. Kam naprej na fakulteto?
Oktobra začnem študirati ekonomijo v Ljubljani.

Boste v prestolnici našli terene za trening?
Še dobro, da so uredili BMX-progo na Linhartovi, ki ustreza vsem standardom, tako da se bo dalo trenirati.

Najbrž ne odobravate uredbe, da se po gorskih poteh ne sme voziti s kolesom?
Gotovo nam to ni všeč. V Sloveniji so takšne razmere, kot jih marsikatera država nima. Za trening kolesarjev in za turizem. Tega ne znamo izkoristiti, kar je žalostno. Ne preostane drugega, kot da greš tako rekoč na črno.

Tomaž Okorn