24-letni fant iz Kisovca pri Zagorju ima neverjetno športno zgodbo, saj je bil nekoč zelo obetaven smučarski skakalec z medaljo svetovnega mladinskega prvenstva. Leta 2007 mu je načrte prekrižal padec v Planici, imel pa je tudi težave s koleni. Skakal je do konca sezone 2011/12, potem pa se odlično znašel na kolesu. Najprej je dobival rekreativne dirke, kot je Juriš na Vršič, jeseni 2012 pa je podpisal pogodbo z Adrio Mobil. Roglič ima vse predispozicije za vrhunskega kolesarja, izjemno je vzdržljiv, počasi pa bo nadomestil tudi primanjkljaj, ki ga ima zaradi poznega začetka kolesarske kariere v primerjavi s konkurenti. Morda je tudi zaradi tega izpustil priložnost za zmago na Dirki po Hrvaški, kjer je osvojil drugo mesto. Zmagal je Poljak Maciej Paterski, ki je s tem dokazal, da je dobro pripravljen na Dirko po Italiji.

Je drugo mesto na hrvaškem "touru" vaš največji uspeh v karieri kolesarja?
Mislim, da je. Na etapnih dirkah zagotovo. Pričakoval sem, da se bom lahko boril z najboljšimi, saj sem bil dobro pripravljen, nisem pa čisto natančno vedel, kam sodim. Glede izidov si nikoli ne postavljam ciljev, ker je potem pritisk večji. Jasno pa, da hočem vedno maksimalno izkoristiti svojo pripravljenost.

Ekipa je delala za vas, vseeno pa brez zapletov ni šlo. Kaj se je dogajalo na kraljevski tretji etapi?
Vedelo se je, da bo odločitev padla na tretji etapi in ekipa je delala zame. Ker so organizatorji sedem kilometrov pred ciljem vsa spremljevalna vozila odstranili z dirke, nisem dobil informacije, da sta pred našo skupino dva kolesarja, Maciej Paterski in še kolesar Amico Bottechia. Enostavno sem mislil, da sem v vodilni skupini. Bil sem malce bolj zadaj in nisem dobro spremljal, onadva pa sta bila minuto spredaj. Prepozno sem napadel in v cilj prišel 18 sekund za Paterskim. Škoda, bil sem svež, počutil sem se zelo v redu in verjetno bi ga lahko ujel, če bi bilo še nekaj ovinkov več. Na koncu je bilo nekaj grenkobe, ampak - je, kar je. Vedno se naučiš kaj novega.

Kakšen je klanec na Učko?
Ni tako strm, saj je povprečna strmina okrog šest odstotkov, je pa dolg, in sicer 21 kilometrov.

Dirka po Hrvaški je bila na sporedu prvič, organizatorji pa so jo izpeljali s podporo turistične organizacije. Ste se kolesarji dobro počutili?
Vidi se, da Hrvatje še nimajo toliko izkušenj z organizacijo, glede naravnih lepot pa je dirka vsekakor nekaj posebnega. Užitek se je bilo voziti mimo vseh lepih krajev in lahko bi rekel, da je tako lepa le še Dirka po Sloveniji. Vreme je bilo spremenljivo, v Makarski ob morju smo imeli skoraj 25 stopinj, v Plitvicah pa dež in 10 stopinj.

Nekaj posebnega je bila tudi zadnja peta etapa, ki se je končala s krožno vožnjo po Zagrebu ...
Ne vem, kje so našli take ozke ceste. Zelo zahtevno je bilo, treba pa je bilo voziti tudi po kockah. V prvem krogu sem padel, saj nisem videl robnika. Skupino sem sicer ujel, ampak sem potrošil veliko moči, sicer bi lahko tudi zadnjo etapo končal višje.

Kakšno denarno nagrado ste dobili za skupno drugo mesto?
Ne vem. bi moral pogledati v bilten.

Zdaj vas čaka nekaj dni počitka, potem pa v Azerbajdžan. Kaj pričakujete?
Verjetno bodo spet zelo težke etape. Lani smo doživeli pravi peščeni vihar, pesek je neslo v oči in je bilo precej kaotično. Upam, da letos ne bo tako vetrovno, vsekakor pa računamo na kakšno etapno zmago z Markom Kumpom.

Vrhunec sezone bo Dirka po Sloveniji od 18. do 21 junija. Bi se lahko tako kot na Dirki po Hrvaški borili za zmagovalni oder?
Če bom še pripravljen tako kot zdaj, bomo dirkali na generalno razvrstitev, čeprav se zavedam, da se bo težko kosati z ekipami s Pro Toura. Vsekakor bo zame izziv že to, da bom lahko zraven, saj bodo nastopile ekipe, ki so nekaj rangov nad nami, plača enega pa je takšna kot celotni proračun naše ekipe.

Vas kaj vleče v tujino?
Bi šel, če bo le priložnost.

Šele tri sezone ste med profesionalci. Veliko ste se že naučili, a vendarle vam tudi še nekaj manjka. Kje ste najbolj šibki?
Strinjam se, veliko mi še manjka do vrhunskosti. Moraš imeti odprte oči in se učiti, poslušati starejše in izkušenejše. Predvsem v šprintih se ne znajdem, ne znam se še tako prerivati kot recimo Kump, ki je spreten kot maček. Vsako dirko spoznam kaj novega, sem pa gotovo iz leta v leto boljši.

Vsekakor pa vam poguma ne primanjkuje, kar ste prenesli še iz časov, ko ste se upali spustiti po velikanki. Pri spustu s kolesom se zdi, da ne poznate strahu ...
Spusti mi gredo dobro, to je res. Ni me strah, hitrost imam rad.

Nekoč ste imeli tudi motor za motokros. Je res, da ste ga prodali in raje kupili kolo?
Res. Pravijo, da ni veliko takšnih, prej obratno.

Morate kot kolesar bolj paziti na prehrano, kot ste morali v časih, ko ste bili smučarski skakalec?
Zagotovo moram kot kolesar pojesti več, vendar tudi bolj paziti, kaj pojem. Pri skakalcih so količine majhne, v kolesarstvu pa je predvsem pomembno, kaj ješ. Še vedno moraš biti suh, a moraš imeti dovolj energije.

Gre vaš sosed in prijatelj, skakalec Andraž Pograjc, na kakšno dirko in navija za vas? Imate stike tudi s preostalimi skakalci?
Andraž je bil ravno na Dirki po Hrvaški in me je spodbujal v Zagrebu. Tudi s preostalimi smo ostali prijatelji, saj smo vendar skupaj preživeli mladost. Poleti jih pridem kdaj v Kranj pogledat na skakalnico, nisem pa bil v zadnji sezoni na nobeni tekmi. V času, ko so bili v Planici poleti, sem treniral na Pagu.