Ljubiteljem košarke, ki so si pred dobrim desetletjem s težavo priborili vstopnice za razprodane Olimpijine evropske tekme, bo za vedno ostalo v spominu njegovo vodenje tekem, ko je nekoliko sključen in na robu živčnega zloma doživeto spremljal igro svojih fantov in ob sumljivih sodniških odločitvah doživljal serijo mini srčnih kapi. Želja, da bi Olimpijo popeljal na vrh Evrope, se mu ni uresničila. Najbližje je bil leta 1997, ko se je Olimpija z Dušanom Hauptmanom, Markom Miličem, Arielom McDonaldom in Vladimerjem Stepanio na parketu ter Rašem Nesterovićem na klopi prebila na Final four. To so bili časi, ko je Olimpija lahko premagala vsakega evropskega velikana in ko četrtkovih večerov nisi smel zamuditi.

Čestitke ob jubileju! Kako je z zdravjem, kako je s koleni in hrbtom?
Hvala za čestitke. Številka 60 nosi posledice, tu mislim na obrabo hrustanca. Predvsem s koleni imam težave, a je vse nekako še znosno.

Trenerski posel je zelo stresen. Koliko so trpeli vaši živci?
Kaj pa vem ... Ne kažem ravno znakov prehude izčrpanosti. Nimam težav s spanjem niti drugih posebnih težav, tako da sem nekako prestal napore v tem poklicu, ki vplivajo na psiho.

Ste se znali doma po tekmi umiriti, ali pa ste kdaj nervozo prenašali tudi na družino?
Vedno se spraznim v dvorani. Ko pridem domov, sem drug človek. Kakšne tekme sicer ostanejo v glavi in v podzavesti. Koši v zadnjih sekundah se ti še leta vrtijo in se prikradejo v sanje. Recimo tisti koš Ginobilija leta 2001 v odločilnih trenutkih tekme v Tivoliju.

Se spomnite vseh podrobnosti? Kdo je takrat pokrival Ginobilija?
Tega se ne spomnim, ampak če bi pomislil, bi morda šlo. Ta slučajni koš, ta trojka, ki nas je pokopala, dva meseca pozneje pa je bil Kinder evropski prvak ... Imeli smo kakovost, da se borimo za evropski naslov, in ne bi bilo nezasluženo, če bi nam uspelo.

Kje vidite glavni vzrok za finančni zlom Olimpije? Po vašem odhodu leta 2002 je šlo strmo navzdol ...
Že takrat je ključno vlogo odigrala politika. Začelo se je z davčnim zapletom in konfliktom med tedanjim finančnim ministrom in direktorjem davčne uprave. Žrtev je bila Olimpija in še kakšen klub. Seveda je treba dodati še nesposoben menedžment, ki je svetlobna leta zaostajal za uspešno proizvodnjo igralcev.

Kakšen proračun je imela Olimpija v najboljših sezonah?
Mislim, da okrog šest milijonov nemških mark, torej tri milijone evrov.

Kako, da niste nikoli vodili velikega evropskega kluba, čeprav ste imeli bogate ponudbe iz Španije?
Ko si vroč, moraš oditi. Takrat, ko bi moral to storiti, nisem odšel. Ko smo osvojili Evropski pokal, sem imel ponudbo Tau Ceramice, potem tudi Reala, prišla pa je še milijonska ponudba Unicaje. Vedno sem rekel 'ne' in ostal v Olimpiji. Skupaj kar 17 let! Ko trenerji v klubu naredijo vrhunski rezultat, odidejo. Jaz sem ostal. Nenazadnje me tudi niso slabo plačali, sam pa nisem imel bolestne želje po milijonskih zaslužkih.

Kateri so po vašem mnenju trije najboljši tujci, ki ste jih trenirali v Ljubljani?
Verjetno Šarunas Jasikevičius, Ariel McDonald in Vladimer Stepania. Ti so tudi naredili največjo kariero, zlasti oba branilca, ki sta potem lahko podpisovala milijonske pogodbe.

Klemen Prepelič je pred kratkim povedal, da vam je neizmerno hvaležen, ker ste mu dali pri Heliosu in v reprezentanci mlajših članov priložnost. So takšne izjave nekdanjih varovancev najlepši dokaz, da ste dobro delali?
Sigurno. Vedno je bila moja usmeritev, da vsako leto proizvedeš dva do tri igralce. Olimpija je vedno uporabljala ta 'know how'. Talente smo porivali naprej in delali dobre izide. Mislim, da mi je veliko igralcev lahko hvaležnih za priložnost, ki jim je odprla vrata v vrhunske evropske klube in tudi v NBA.

Ob vodenju slovenske selekcije do 20 let ste povedali, da ste od fantov pričakovali več resnosti in prizadevnosti. Je nova generacija košarkarjev drugačna, bolj razvajena?
Sigurno. Po Evropi imajo vsi probleme, vem, da tudi Italijani težko selekcionirajo mlade za šport, saj jim je težko oditi na teren. Ni tako kot včasih, ko so vadili do onemoglosti. Danes so zunanja košarkarska igrišča prazna, včasih pa si čakal, da si lahko igral.

Vodili ste številne mlade igralce, ki ste jih morali naučiti reda in športnega vedenja. Kako ste jih nadzorovali, zlasti ponoči, da niso počeli neumnosti?
Dobro sem se zavedal, da 16-letni mulci, ki so dobili nekaj denarja in pozneje še avto, niso več poslušali staršev. Zavedal sem se odgovornosti, ki so mi jo naložili tudi njihovi starši. Da narediš iz talenta vrhunskega članskega igralca, je velik preskok, saj je na tej poti veliko čeri. Veliko sem se z njimi pogovarjal, včasih pa sem moral biti tudi grob.

Ste kdaj udarili kakšnega igralca?
Ne. Le grozil sem, da bom komu eno prilimal okoli ušes. Več ali manj je bil potem mir.

Se je kdaj kdo jokal na treningu?
Pri vodenju moških ne, ko sem imel na začetku trenerske kariere ženske ekipe, pa se je morda to zgodilo.

Kakšna je bila največja denarna kazen, ki ste jo dali igralcu?
Največ pol mesečne plače. Na začetku sezone sem koga po prstih, da so preostali videli, da mislim resno.

Je bilo težko nadzorovati Marka Tuška, ki je, kot se je govorilo, znal zaiti tudi v igralnico?
Ko me leto in pol ni bilo v Olimpiji in se je zamenjalo pet ali šest trenerjev, je bilo vse v razsulu in takrat je malce zašel. Ko sem se vrnil, sem fanta hitro spravil nazaj v red.

Marko Milič je že z 20 leti odšel v Ligo NBA. Ga niste mogli ustaviti, da bi počakal še kakšno leto ali dve?
Markov argument je bil, da bi rad izpolnil otroške sanje. Ni mu bilo lahko, ni imel lahkega otroštva. Garal je kot pes, ogromno truda je vložil in potem se je pojavila prilika, da zaigra v NBA. Prišel je k meni in rekel: lahko se čez en mesec poškodujem, pa ne bo nič iz tega. Zdaj je priložnost, da izpolnim sanje. To je bilo treba spoštovati, čeprav je bil prehiter.

V NBA-ju mu ni uspelo, morda pa bi bilo drugače, če bi v ZDA odšel z mehkejšo roko ...
Sigurno bi bil bistveno boljši. V NBA-ju se z njegovim metom niso ukvarjali. Mi mo že nekaj naredili, pa se je porušilo. Ko se je vrnil, smo spet intenzivno delali samo na njegovem izmetu, Sašo Filipovski se je z njim posebej ukvarjal na stranskem košu in je začel bolje zadevati, pa je spet odšel v tujino, če se ne motim, v Real.

Letos ste vodili Slovenijo na domačem EP-ju mlajših članov. Upanje na medaljo se je končalo s porazom v četrtfinalu. Izpostavili ste slabo sojenje. Je bil res to glavni razlog za poraz proti Franciji?
Na EP-ju smo imeli že na začetku težave z grškim sodnikom Gontasom, v četrtfinalu pa sta se skupaj z italijanskim sodnikom Lamonico obrnila proti nam. Še večkrat sem si nato ogledal posnetek. Veliko je bilo sumljivih odločitev v našo škodo. Sojenje je bilo slabo, mi pa tudi nismo bili pravi. Ko smo zmagovali, se je razširilo, da nam pomagajo sodniki, ampak igrali smo dobro, odločilne četrtfinalne tekme pa ne dovolj dobro in še sojenje nam ni šlo na roko. Včasih so bila sojenja v prid domačim reprezentancam, a danes ni več tako.

Ste si v dolgi trenerski karieri zapomnili kakšnega sodnika, ki vas je s svojimi odločitvami redno jezil?
Kar nekaj je takšnih sodnikov, ampak ne bi jih želel poimenovati. Bili so nekorektni, pokvarjeni ...

Tudi podkupljeni?
Včasih se je temu reklo tako. 15 ali 20 let nazaj so nekateri sodniki držali na vrhu največje klube. Že ko smo videli delegiranje sodnikov, smo rekli: nimamo 'šans'. Danes je tega manj. Nogomet, ki je bil nekoč najbolj skorumpiran, je že bolj čist, v košarki pa še ni povsem tako.

Katere košarkarske tekme radi pogledate doma?
Evroligo raje kot NBA. Tam spremljam le končnico, no, pa tudi študentsko košarko pogledam. Evroliga ponuja dobre tekme, ni več velike razlike v primerjavi z NBA-jem.

Kako vam je všeč letošnja Union Olimpija?
Mlada, hitra, poletna ekipa. Začela je briljantno, zdaj je v manjši krizi, a upam, da se bodo vrnili. Všeč so mi, so na pravi poti.

Zdaj, ko pot v Evroligo vodi le prek Lige Aba, se, kot nekoč v jugoslovanski ligi, spet bojimo 'balkanske kuhinje'. Upravičeno?
Sem eden tistih, ki je stalno nergal čez sodnike. Sem med ustanovitelji lige in ravno letos smo zamenjali menedžment, ki je delegiral sodnike. Mislim, da je letos Liga Aba najbolj čista in bo precej regularna.

Ste kdaj razmišljali, v katerem moštvenem športu ima trener največjo vlogo? Je to prav košarka, kjer je potrebnih veliko menjav in nenehno prilagajanje na dogajanje na parketu?
Skoraj sigurno. Košarka je ena najbolj kompleksnih športnih panog. Trener ni le ob igrišču, ampak celo na igrišču, saj je potrebna stalna komunikacija. Vloga trenerja je izredno pomembna.

Nekaj imitatorjev in stand up komikov posnema vaš govor. Vas to moti?
Ne, nič nimam proti. Vem, da sem lik v Radiu ga-ga in v oddaji Hri-bar. Nekajkrat sem gledal in se nasmejal na svoj račun.