Mariborčana nogomet spremlja tako rekoč že vse življenje. Po uspešni sezoni z reškim klubom, s katerim se je uvrstil v Evropsko ligo, za nameček pa še osvojil hrvaški pokal, si je Kek več kot zaslužil krajši počitek.
Vzel si je tudi čas za krajši pogovor z novinarko Radia Slovenije Mojco Delač. Del pogovora si lahko preberete spodaj, v celoti - Kek je spregovoril o Mariboru, Rijeki in nogometni pravljici slovenske reprezentance - pa mu lahko prisluhnete pod člankom.

Redko je prihajal domov
Za Kekom je zelo naporna sezona. Kot pravi sam, delo nogometnega trenerja terja 365 dni v letu, krajši počitek, ki ga je deležen pozimi in poleti, pa nameni predvsem regeneraciji in sproščanju. V letu in pol, odkar je trener Rijeke, se je bolj poredko vračal v rodni Maribor. "Po uvrstitvi v Evropsko ligo z Rijeko je bilo časa dobesedno mnogo manj. Obveznosti so velike, tekme so si sledile ena za drugo. Tudi pot z Reke v Maribor ni najenostavnejša, čeprav kilometrov ni veliko," je dejal nogometni strokovnjak, ki zelo rad prisluhne dobri glasbi, najbliže pa mu je klasična glasba in klasičen džez.
Razmeroma mlad odšel v tujino
Kek je zelo navezan na Maribor, tam se je rodil in odraščal. "Oče je sam igral nogomet, stanovali smo v ulici preko Ljudskega vrta. Bili sta samo dve izbiri: ali košarka, ki je bila takrat tudi doma v Ljudskem vrtu, ali nogomet. Kot kaže, so očetovi geni prevladali, tako da je postal Ljudski vrt moj drugi dom," je pojasnil in povedal, da je v rani mladosti želel voziti le traktor. "Takrat smo vsi otroci imeli bagre, traktorje ali tiste avtomobilčke. Potem pa je začel prevladovati nogomet. Zelo hitro je tudi prišla odločitev: šola, študij ali nogomet. Po vojski, ki sem jo odslužil, sem relativno mlad odšel v tujino. Ko greš ven, te vodijo skozi življenje tisti strogi, surov profesionalizem in številne poškodbe. Svojo mladost sem izživel z nogometom," je zaupal.
V Rijeki so ga hitro osvojili
Kek je vodil Maribor, mladinske selekcije slovenske reprezentance, leta 2007 je postal tudi selektor članske ekipe. Po krajši avanturi v Savdski Arabiji je 27. februarja postal trener Rijeke. Vse skupaj se je začelo s klicem športnega direktorja in kavo, nadaljevalo pa s sila uspešnim letom in pol, zaradi katerega je 52-letnik postal pravi junak na Kantridi. "Ljudje so me v prvem trenutku osvojili s čisto mislijo in izredno obojestransko komunikacijo. Zdelo se mi je, da se da narediti ena zgodba in da je projekt Damirja Miškovića dovolj močen projekt, da bi lahko v tem našel samega sebe s svojo nogometno idejo oziroma filozofijo," je razkril začetke pri aktualnem hrvaškem podprvaku. Poudaril je, da je bilo sicer veliko vprašanj - še posebej zato, ker v hrvaškem nogometu ni bilo veliko slovenskih trenerjev. Bil je presenečen nad odzivom slovenske športne javnosti nad uspehom Rijeke, zelo ga veseli potrditev slovenske nogometne stroke na vseh področjih sveta - Stojanovića v Srbiji, Verdenika na Japonskem, v preteklosti tudi Prašnikarja in Katanca.

V Rijeki so sicer osem let čakali na novo lovoriko, pred dvema letoma so skoraj izpadli iz lige. Ostal jim je samo stadion. "Navijanje z zahoda od Armade je zaščitni znak mojih fantov. Našli so sožitje in komunikacijo, neko obojestransko spoštovanje, kar se je videlo na mnogih tekmah v Evropi," je poudaril in dodal, da je bil zelo vesel, ko je videl štiri tisoč navijačev Rijeke na Maksimiru za prvo tekmo finala, medtem ko Zagrebčanov pravzaprav ni bilo.
Vzporednica med Mariborom in Rijeko
Uspehi nogometnega moštva so v Reki poskrbeli za pravo evforijo, na Kantrido se odpravljajo številne družine. Uspešen je tudi Maribor, Kek je dejal, da sta si kluba v nekaterih točkah zelo podobna. "V klubih, ki niso iz glavnih mest, imaš vedno neki občutek, da moraš nekaj dokazati. Maribor je na svoji poti, ki je sijajna in dominantna v slovenskem prostoru. To je zaradi tega, ker so se našli pravi ljudje na pravem mestu. Prevzeli so odgovornost in vedo, za kaj gre. So mojstri svojega poklica. Škoda, da Maribor nima večje konkurence, ker bi bil tudi on boljši," je dejal in nadaljeval: "Rijeka je prepoznaven projekt, ki ima očitno neko pozitivno zgodbo in pozitivno energijo. Armada in Viole, dobre navijaške skupine, so nas spremljale, stojijo za svojim klubom in so del tega kluba. V določenih trenutkih pomenita ogromno energije. Vedno se, na žalost, najde kdo, ki naredi eksces. To ni izkoreninjeno, toda tako, kot znajo Viole nositi Maribor v tistih odločilnih tekmah, zna tudi Riješka Armada Rijeko. Moram priznati, da je to organizirana skupina, ki je v senci Bad Blue Boysov in Torcide zdaj doživela svoj vrhunec. Lepo je bilo gledati na stadionu nasmejane obraze ljudi, ki so pozabili na vsakdanje težave. Mlado in staro, ki se je veselilo nogometa nad Kantrido. Ostanejo slike, ki na koncu zaznamujejo tudi tvoje delo."
'Življenjska fakulteta' je zelo pomembna
Kljub velikemu uspehu in evforiji v Kvarnerju pa Kek ostaja na realnih tleh. "Lepo je priti domov, še lepše pa je, če prideš in veš, da si nekaj naredil in da ljudje to spoštujejo. Dobro je tudi, da ostaneš trdno na tleh in da zaradi tega ne postaneš bahav oziroma prevzeten. To znajo potem ljudje ceniti še nekoliko bolj /.../ V športu mora nekdo zmagati, nekdo pa izgubiti. Če nisi dober poraženec, ne boš nikoli velik zmagovalec! Do tega te pripelje življenje," je poudaril in dodal, da je včasih življenjska fakulteta pomembnejša od različnih akademskih naslovov.