Letos je mednarodni koledar nekoliko drugačen in prav ob koncu tega tedna se nadaljuje drugi del kvalifikacij za evropsko prvenstvo. Slovenija bo v nedeljo gostila Anglijo.

Res je, da v nogometu vsaka tekma, ne glede na nasprotnika, ob zmagi prinese tri točke, ob neodločenem izidu pa eno. Toda tekme so si nedvomno različne. Ko v goste sprejemaš reprezentanco, ki ima na svojem dresu eno zvezdico svetovnih prvakov, je to zagotovo drugače, kot pa če je pred vrati tekma s San Marinom ali denimo Litvo. Pa s tem nikogar nočem podcenjevati, saj se nam neredko zgodi, in tu nogometaši niso izjema, da naše izbrane vrste laže igrajo z velikimi reprezentancami kot s tistimi, ki jih običajno predvsem gledalstvo, že pred tekmo dojema kot manj vredne. Za nameček se potem rado zgodi, da velike reprezentance ne glede na prikazano na koncu zmagajo, tiste, ki jim vehementno pravimo male ali manjše od naše, pa znajo tudi zelo hitro vzeti vsaj točko, da ne rečem tri.

Zdaj, dan pred tekmo z Anglijo, ni čas, da bi delil nauke našim športnim navdušencem, še manj pa nogometašem, ki se na Gorenjskem že deset dni pripravljajo na veliki trenutek, ki se bo začel jutri popoldne na našem največjem stadionu. Izkušenj s svetovnimi prvaki slovenski nogometni vrsti tudi ne manjka. Sploh je Anglija postala skorajda stalnica. Za zdaj pa Slovenija z največjimi iz kroga osmih, ki že imajo svetovni naslov, nima prav dobrega izkupička in če me spomin ne vara, je osvojila le eno točko.

Pred letom dni smo bili vsi ponosni na turnejo pri Urugvaju in Argentini in še danes mnogim ni jasno, kako je do česa takega sploh prišlo. V največji meri imamo občutek, da se bolj uveljavljene reprezentance še na pripravljalnih tekmah raje dobijo med sabo, kot pa da bi se menile s kakšno od ne pretirano uveljavljenih izbranih vrst. Toda ko pogledamo natančneje, je ta svet najboljših daleč najbolj zaprt v hokeju, kjer z izjemo svetovnega prvenstva ali olimpijskega turnirja risi niti pomisliti ne morejo, da bi denimo igrali z najboljšo sedmerico.

Na slovenskem seznamu tekem s svetovnimi prvaki manjka le še Brazilija, ki je s petimi zvezdicami najuspešnejša reprezentanca na svetu. V naslednjih dneh pa bo na Copi Americi poskušala vsaj delno oprati ogromno črno piko z domačega svetovnega prvenstva pred letom dni ob porazu z Nemci. Zdi se nam, da bo za tekmo z Brazilci Slovenija morala vsaj še enkrat na svetovno prvenstvo in tam imeti tudi srečo pri žrebu. Ali pa tudi ne. Da bomo kar tako, pa čeprav le pripravljalno tekmo igrali z Argentino, tudi nismo razmišljali.

Z vsemi drugimi prvaki se je Slovenija že merila in res je pričakovanje drugačno kot sicer. Ko bodo danes prišli še zvezdniki za mnoge najboljšega ligaškega tekmovanja in stekli po zelenici Stožic, bo pričakovanje še večje. Ko bo v mestu vse več angleških privržencev, pa bomo že težko čakali, da se začne. Čeprav prihaja Anglija, pa ni malo tistih, ki so mnenja, da bodo Katančevi fantje na poletni odmor odšli s polnim plenom. Upanje je seveda dovoljeno, vehementnost pa je največkrat obsojena na neuspeh. Če pa mislite drugače, pa tudi ne bom ugovarjal. Slovenija je za zdaj tretja in le v uteho nam je lahko, da sta na istem mestu tudi Nizozemska in Nemčija. Toda ne spreglejte tiste iz začetka o velikih in manjših in to se šteje le na koncu.