Šport
(1)
Slavko Kotnik in Ivica Jurković
Ivica Jurković je med letoma 1996 in 1999 igral za Union Olimpijo, h kateri se je vrnil v sezoni 2006/07. Bil je tudi dolgoletni slovenski reprezentant. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
       Bolje kot asfalt in 12 ur dela vsak dan, čeprav sem bil sprva skeptičen, saj je bilo plačilo v Nemčiji od 2500 do 3000 nemških mark, v Rogaški pa niti za povprečno plačo nisem zaslužil.       
Ivica Jurković
Ivica Jurković Foto: Sandi Fišer
       Na izpit iz slovenščine sem šel dvakrat. Prvič so me vrgli, čeprav sem zbral 52 odstotkov točk, dovolj pa je, če si nad pragom 50 odstotkov. Rekli so mi: ti si še mlad, kar nauči se bolje. Ko sem šel drugič na izpit, sem imel več kot 70 odstotkov točk.       
Ivica Jurković
Ivica Jurković Foto: T.O.
       (V domovino) grem med počitnicami. Mati je še živa, obiščem tudi leto mlajšega brata, ki se je bojeval v vojni. Če nihče iz naše družine ne bi prijel za orožje, bi nas imeli za dezerterje.       

Dodaj v

Ivica Jurković z nemškega asfalta na tivolski parket

MMC-jev pogovor z nekdanjim košarkarjem
19. junij 2015 ob 05:20
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Smučal še nisem. Sneg sem v otroštvu videl le na vlaku, ki je prišel iz Sarajeva. In taroka še vedno ne obvladam," odgovarja nekdanji košarkar Ivica Jurković na vprašanje, katerih slovenskih veščin še ni osvojil.

42-letni Jurković je leta 1992 ušel vojni v BiH-u in našel službo v Nemčiji, nato pa dobil povabilo, da zaigra za Rogaško. Leta 1997, takoj potem ko je Olimpija igrala Final four Evrolige, se je pridružil Unionu Olimpiji, kjer je bil pomemben člen Sagadinove ekipe, igral pa je tudi v Turčiji, Grčiji (celo pri Olympiakosu), v Rusiji in Iranu. Krilni center, visok 204 cm, je bil tudi dolgoletni slovenski reprezentant, igral pa je na štirih evropskih prvenstvih (med letoma 1997 in 2003). Kariero je končal leta 2008, se je pa leta 2012 v končnici državnega prvenstva za kratek čas pridružil ekipi Šentjurja. V pogovoru za MMC je opisal, kako se je začela njegova kariera, kako je ubežal vojni vihri in šel v Nemčiji, nato pa dobil vabilo, da zaigra za Rogaško, s čimer se je začela uspešna košarkarska kariera.

Kako se je začela vaša košarkarska pot?
Odraščal sem v Čapljini na jugu Bosne in Hercegovine, na poti od Mostarja proti morju. Veliko sem igral košarko, a v prvi klub sem šel šele s 17 leti, in sicer v 25 km oddaljen Stolac h klubu Iskra. Bratranec me je pregovoril in sva se vsak dan vozila tja in nazaj. Potem sem dobil vabilo iz Lokomotive Mostarja, ki je bil najbolj razvit klub v regiji. Poklical me je direktor kluba Goran Janjić. Pri 18 letih sem že igral v republiškio ligio, a proti koncu te sezone 1991/92, bilo je aprila, se je v Mostarju že začela vojna, tako da je bilo s košarko konec in niti šole mi ni uspelo dokončati. Ker sem bil že star 18 let, sem dobil tudi povabilo v vojsko, kjer sem bil le dva meseca, vendar ne na kakšnem vojnem območju.

Preden ste prišli v Slovenijo, ste bili nekaj časa v Nemčiji. Kakšna je ta zgodba?
Poklical me je sorodnik, ali bi šel delat v Nemčijo. Da bi igral košarko, je bila v tistih vojnih razmerah zadnja misel. S kolegom sva se usedla na avtobus in sem bil v Nemčiji fizični delavec. Polagal sem asfalt. Saj nimaš izbire. Kar dobiš, vzameš ... Niti dva meseca nista bila, ko me je spet poklical Janjić, saj sta z ženo iz Mostarja pobegnila v Rogaško. V tamkajšnjem košarkarskem klubu je povedal, da lahko pripelje dva fanta, ki bi igrala. Hitro smo se zmenili, vzeli so mene in Novakovića. Bolje kot asfalt in 12 ur dela vsak dan, čeprav sem bil sprva skeptičen, saj je bilo plačilo v Nemčiji od 2500 do 3000 nemških mark, v Rogaški pa niti za povprečno plačo nisem zaslužil. Mislim, da je bilo plačilo 700 mark.

Kdaj ste dobili slovensko državljanstvo?
Po treh letih. Leta 1995. Predvsem zato, ker sem bil zanimiv za reprezentanco. Veliko ljudi državljanstva ni dobilo. Spomnim se, da sem moral na prošnjo napisati razlog, zakaj želim državljanstvo. Moral si biti zanimiv za državo, pogoj pa je bilo seveda tudi znanje slovenščine.

Ste se je hitro naučili?
Ne, ker je nisem uporabljal. V Rogaški je bilo še pet ali šest kolegov iz Mostarja, in se seveda nismo pogovarjali v slovenščini. Na izpit sem šel dvakrat. Prvič so me vrgli, čeprav sem zbral 52 odstotkov točk, dovolj pa je, če si nad pragom 50 odstotkov. Rekli so mi: ti si še mlad, kar nauči se bolje. Ko sem šel drugič na izpit, sem imel več kot 70 odstotkov točk.

Se spomnite, kakšen je bil izpit?
Pri pisnem delu sem na vprašanja tipa a-b-c odgovarjal malo na slepo, pri spisu pa si dobil tri teme in sam si izbiraš neko temo. K sreči sem imel na voljo športno tematiko, vem pa, da sem uporabljal tudi tujke, da je bilo lažje.

Kdaj ste odigrali prvo uradno tekmo za slovensko reprezentanco?
Vem, da sem bil na pripravah še brez potnega lista, prvo tekmo pa mislim, da sem odigral na Sardiniji z Italijo, ko smo izgubili kvalifikacijsko tekmo za evropsko prvenstvo. To je bilo jeseni 1995.

V Rogaški ste spoznali tudi ženo Danielo, kajne?
Drži. Spremljala me je vso kariero in imava dva otroka, stara 13 in 5 let.

Prihajate z juga nekdanje skupne države. Kako so vas sprejeli v Sloveniji?
Mislim, da sem precej dobro, čeprav nisem znal slovensko. Odvisno je tudi od tebe, ali si po srcu dober ali ne, si odprt za nova poznanstva in podobno. Jezikovne ovire ni bilo. Vsi so znali srbohrvaščino in so me razumeli. Če bi zdaj tujec prišel z juga v Slovenijo, bi imel težave, saj mladi ne znajo jezika.

Vam je kdaj kdo rekel čefur?
Namenoma in iz hudobije ne, gotovo pa kdaj v hecu. Sicer pa se na Štajerskem ta izraz niti ne uporablja, bolj v Ljubljani.

Ste kdaj razmišljali, da bi se vrnili v BiH?
Ne. Ne bi se rad selil. Živim v stanovanju na Kolodvorski v Ljubljani in tu se dobro počutim.

Greste pogosto v Čapljino?
Grem med počitnicami. Mati je še živa, obiščem tudi leto mlajšega brata, ki se je bojeval v vojni. Če nihče iz naše družine ne bi prijel za orožje, bi nas imeli za dezerterje.

Kako se preživljate? Kaj počnete?
Trenutno nič pametnega. Rad bi deloval v športu. Z Goranom Jagodnikom imava menedžersko agencijo, a od tega še ne moreva živeti.

K sreči ste v karieri kar nekaj zaslužili. Kje ste imeli najboljšo pogodbo?
V Turčiji, a ni šlo za kakšne milijone.

100 tisoč evrov letno pa verjetno že?
Tam nekje, da.

Smo Slovenci odprta družba?
Hm. V svojem bloku ne poznam vseh sosedov. To se v BiH-u ne bi moglo zgoditi, tam se vsi stanovalci poznajo, hodijo drug k drugemu na kavico. Tudi v prvem stanovanju, kjer sem živel 12 let, nisem poznal polovice sosedov. Malce ste res zaprti, je pa Slovenija vsekakor varna in mirna država, najboljša za družinsko življenje.

Ste že stali na smučeh?
Nikoli. Vse otroštvo sem živel 20 km od morja, sneg sem videl le na vlaku, ki je prišel iz Sarajeva.

Je še kaj takšnega, kar Slovenci znajo, vi pa ne?
Vsi Slovenci igrate tarok, a se ga še nisem naučil.

In predvidevam, da gostom ne ponudite copat, ko pridejo na obisk.
Res je. Tudi mi jih nikoli ne uporabljamo. So v omari, a jih ne uporabljamo.

Tomaž Okorn
Prijavi napako
Komentarji
primziSTAR
# 20.06.2015 ob 08:33
Ivica najbolj hvaležen igralec Slovenije v tistem času. Koš je dal zmeraj, ko je bilo to najbolj potrebno. Borec in pol. Brez njega bi Olimpija in Slovenija večkrat izgubila! :D
Kazalo