Poudarki
- MMC-jev intervju s prof dr. Borutom Štrukljem, mag. farm.
- Geni hitro razpadejo, problematični so predvsem nosilci genov
- Sum uporabe genskega dopinga na OI v Pekingu
- Daleč največ se zlorablja vnos eritropoetina
- Dokazi morajo biti 100-odstotni
Vaša ocena: 
Ocena 4,7 od 30 glasov
Ocenite to novico!
| Predvsem se moramo zavedati velikih finančnih dobičkov, ki jih neki laboratorij oziroma skupina prodajalcev dopinških snovi lahko zasluži. In najbolj problematično je, da se snovi, ki so bile razvite za vrhunske športnike, kmalu znajdejo na črnem trgu za uporabo pri tistih posameznikih, ki bi le radi imeli več mišic, dobro telo in tako dalje - in teh ni malo, predvsem med mladimi. |
| Nekako sumimo, da se je (genski doping) začel leta 2008 na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer so domači tekmovalci dobili nesorazmerno veliko odličij. Seveda gre za čiste špekulacije in kakršnih koli resnih dokazov nimamo. |
| V nasprotju s sinteznimi molekulami, ki lahko v organizmu, predvsem v laseh in kosteh, ostajajo še leta, se geni zelo hitro razgradijo. A vedno obstaja možnost, da bi dokazali vsaj produkte, torej proteine in peptide, ki so nastali po vnosu genov. Znanost tudi na tem področju izjemno hitro napreduje, žal so pa razvijalci dopingov vedno korak pred protidopinškimi kontrolami. |
| V primeru vnosa gena za zaviranje miostatina bi se razvile prav vse mišične strukture, kar je s še tako intenzivnim treningom težko doseči, še bolj pa vzdrževati. Dobili bi kopije „schwarzeneggerjev“, ki bi bili podobni bodibilderjem, kar pri športnikih redko zaznamo, saj posamezni športi krepijo določene mišične skupine. |
| Osem let je relativno kratek čas. Če je bil genski doping uporabljen v Pekingu pred štirimi leti, močno dvomim, da bomo že čez štiri leta lahko dokazali nedovoljeno uporabo v vzorcih. |
Genski doping - prevara do uspeha, ki se je (še) ne da dokazati
Ljubljana - MMC RTV SLO
Vsako leto svet športa pretresejo dopinški škandali. Protidopinške komisije si na vse kriplje prizadevajo poloviti vse prekrškarje, a so zdaj dobile najresnejšega tekmeca doslej - genski doping.
Pomembno je sodelovati, ne zmagati. To je zagotovo slišal že vsak. Za nekatere to pomeni bistvo športa, za druge le slabo tolažbo ob neuspehu. Nekatere pa so neuspehi, morda tudi omenjena poved, motivirali in gnali naprej do novih mejnikov. A kaj, ko teh mejnikov ni več mogoče premikati naprej po naravni poti? Velika večina iz sebe v okviru ferpleja iztisne kar največ, veliko pa je tudi takšnih, ki si do boljših rezultatov pomagajo s prepovedanimi substancami.
Komisije ne smejo počivati
Protidopinške komisije si ne smejo privoščiti počitka. Vselej morajo biti na preži in odkrivati nove zvijače razvijalcev dopinga. Raziskovalci se zdaj bojijo, da so športniki že segli po genskem dopingu, ki ga je, vsaj za zdaj, nemogoče odkriti. Kaj pravzaprav je genski doping, kako vpliva na človeka, kakšne so njegove nevarnosti in kako bi ga lahko v prihodnosti odkrili v vzorcih športnikov? Za odgovore smo se obrnili na prof. dr. Boruta Štruklja, magistra farmacije, rednega profesorja na ljubljanski Fakulteti za farmacijo.
Kaj je genski doping, kako bi ga opredelili oziroma kako deluje na športnika?
Genski doping je vnos genov v človeški organizem, da bi dosegli biosinteze identičnih človeških beljakovin, ki kakor koli sodelujejo pri procesih, povezanih z večjo zmogljivostjo športnika. Gen, ki nosi zapis za beljakovino, se v celicah organizma izrazi in nastane lastna beljakovina, ki je ne moremo ločiti od preostalih enakih beljakovin v telesu. Tako, recimo, gen za eritropoetin pripomore k temu, da nastane hormon eritropoetin, ki poveča število rdečih krvnih telesc. Več kot je ertitrocitov, večja je kisikova kapaciteta, torej več kisika se dovaja mišicam, zato te bolje, hitreje in močneje delujejo. Genski doping se torej ne razlikuje od genskega zdravljenja, le namen je drug. Z vnosom genov pa lahko tudi preprečimo nastanek človeku lastnih beljakovin, kar prav tako lahko vodi k večji mišični masi. Ko so preprečili nastanek beljakovine miostatina pri miškah, se je mišična masa povečala od 3- do 5-krat.
Prof. dr. Borut Štrukelj je v različnih oddajah že večkrat gostoval na Radiu Slovenija:
|
V zvezi z genskim dopingom se omenjajo predvsem eritropoetin, IGF-1 oziroma inzulinu podoben rastni dejavnik, miostatin, vaskularni endotelijski rastni dejavnik ali VEGF, endorfin in leptin. Kaj je pri športnikih najbolj priljubljeno in kaj najnevarnejše?
Vse naštete molekule so beljakovine, odgovorne za različne fiziološke funkcije. Medtem ko eritropoetin poveča število eritrocitov, inzulinu podoben rastni dejavnik pospeši diferenciacijo celic in rast tkiv (podobno deluje rastni hormon). Miostatin je zaviranje rasti mišic - če bi uporabili gen za miostatin in bi se ta izrazil v telesu, bi bilo mišic manj. Torej uporabimo genski fragment, ki se veže na informacijsko RNK (ribonukleinska kislina, op. a.) za miostatin in tako prepreči delovanje miostatina. Leptin prav tako pospeši metabolizem in razrast mišičnega tkiva.
Daleč največ se zlorablja vnos eritropoetina, vendar ne njegovega gena! Pravzaprav smo pri genskem dopingu, vsaj upam, precej na začetku in veliko primerov najbrž ni. Edini doslej dokazan vnos gena za eritropoetin je bil v primeru nemškega trenerja Thomasa Springsteina, pri katerem so našli injekcije Repoxygena, torej farmacevtske formulacije z genom za eritropoetin, ki bi po vnosu v organizem sprožil nastanek eritropoetina. Verjetno bi bil najnevarnejši genski doping z eritropoetinom, saj pride do povečanja hematokrita, kar pomeni večjo gostoto krvi, kar poveča obremenitev na srce in krvožilje. Če temu dodamo še izgubo tekočine med intenzivno športno aktivnostjo, lahko hitro pride do nenadnega srčnega dogodka, infarkta in smrti.
O pojavu zlorabe genskega dopinga v športu je med prvimi pisal novinar Gazzette dello Sport Claudio Ghisalberti. Ta je pisal o tem, da so pri nekem športnem zdravniku na letališču našli substanci AICAR in TB500. Za kakšni substanci pravzaprav gre?
AICAR je sintezni analog amino riboze, ki se uporablja za zmanjšanje telesne mase na osnovi večjega metabolizma maščob, a ne gre za genski doping, ker substanca ni gen, temveč gre za sintezno različico gradnika DNK. TB500 pa je oznaka za beta timozin, ki je sintezna različica peptida, ki močno poveča razrast mišic, relaksira vezno tkivo, pospeši celično regeneracijo in izkazuje še mnoge druge učinke. Tudi ta snov ni gen, zato tudi v tem primeru ne gre za genski doping, je pa na listi prepovedanih substanc. 10 miligramov stane na črnem trgu okoli 500 evrov.
Gen lahko v celico vnesemo „ex vivo“ in „in vivo“. Lahko poveste kaj več o tem? Kateri vnos je morda najprimernejši za športnika?
Vnos „ex vivo“ pomeni, da celico ali tkivo odstranimo iz organizma, ji vstavimo želeni gen in vrnemo nazaj v organizem. Metoda „in vivo“ pa pomeni, da neposredno v telo, to je v mišico, tkivo ali kri, vbrizgamo nosilec z genom. Ta drugi način je gotovo manj invaziven in zato primernejši za nedovoljene manipulacije, saj naj bi se čim manj videl kakršen koli poseg v organizem.
Kolikokrat bi bilo treba postopek ponoviti, da bi genski doping pri športniku dosegel želen učinek?
Pravzaprav bi teoretično en ali dva vbrizga gena z optimalnim nosilcem že moral sprožiti nekakšen učinek, a tu pravzaprav nimamo nekih oprijemljivih podatkov, saj je genski doping še v povojih. Nekako sumimo, da se je začel leta 2008 na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer so domači tekmovalci dobili nesorazmerno veliko odličij. Seveda gre za čiste špekulacije in kakršnih koli resnih dokazov nimamo.
Kakšna pa so tveganja genskega dopinga? Kaj bi se, recimo, zgodilo, če bi se vnos ponesrečil?
Na veliko srečo so geni relativno hitro razgradljive molekule, ki zunaj celice, pa tudi v celici, hitro razpadejo s pomočjo encimov. Problematični so predvsem nosilci genov, še posebej virusni nosilci. Najlažje gen vnesemo v celico s pomočjo manipuliranega adenovirusa ali retrovirusa. Tu bi lahko nastale resne imunogene reakcije v primeru adenovirusnega vnosa genov ali celo do aktivacije in nastanka rakavih obolenj v primeru retrovirusnega vnosa. Ko so za zdravljenje vnesli terapevtski gen z virusom v otroke, ki so imeli dedno bolezensko neaktiven imunski sistem, so deset otrok ozdravili, pri dveh pa sta se razvili levkemiji podobni bolezenski stanji.
Obstaja možnost, da bi lahko genski doping prepoznali že s prostim očesom? Torej, da bi se zaradi vbrizgavanja DNK-zapisa spremenile nekatere ključne lastnosti posameznika?
V primeru vnosa gena za zaviranje miostatina bi se razvile prav vse mišične strukture, kar je s še tako intenzivnim treningom težko doseči, še bolj pa vzdrževati. Dobili bi kopije „schwarzeneggerjev“, ki bi bili podobni bodibilderjem, kar pri športnikih redko zaznamo, saj posamezni športi krepijo določene mišične skupine. A z gotovostjo seveda tega ne bi mogli trditi. Prav tako bi pri vnosu večjih količin gena za rastni hormon verjetno prišlo do akromegalije, to je do podaljšanja prstov, ušes, brade ... kar z lahkoto prepoznamo, a bi zopet težko rekli, da je to posledica genskega dopinga.
Doping? Ne, hvala! |
Nobenemu športniku neposredno še niso dokazali genskega dopinga. Nekateri so prepričani, da bi lahko v urinu ločili tuji DNK-zapis. Menite, da bi lahko genski doping dokazali še kako drugače oziroma zakaj ga je tako težko dokazati? Najbrž je treba natančno vedeti, kam so bili vneseni geni, kar je podobno iskanju igle v kopici sena.
Tako je, količina gena je zelo majhna. Je pa res, da, recimo, gen za eritropoetin nima kaj iskati v mišičnem tkivu, saj naravno nastane le v ledvicah. Vedeti moramo tudi, da protidopinški test ne sme biti invaziven za športnika, zato je urin, v najslabšem primeru pa kri, skorajda edina možnost. No, ravno pred 14 dnevi je WADA (Svetovna protidopinška agencija, op. a.) objavila nov test za merjenje ostankov virusnih delcev v krvi, a test za letošnje olimpijske igre v Londonu še ne bo nared. Verjetno se zavedamo, da morajo biti dokazi 100-odstotni, torej mora biti test res nedvoumen.
Ko športnik doseže zunajserijski rezultat, veliko ljudi takoj pomisli na doping, kljub temu, da testi ne pokažejo ničesar. Menite, da se genski doping v športu izvaja že dalj časa?
Sam sem mnenja, da je primerov genskega dopinga zelo malo. Zakaj? Ker ga v nasprotju z enostavnimi molekulami ne moremo razviti brez vrhunskih laboratorijev in vedenja večje skupine ljudi. Po drugi strani pa je sedaj res „pravi“ čas za uporabo genskega dopinga, saj imamo še relativno skromen nabor testov, ki bi lahko dokazali vsebnost genov oziroma nosilcev vnesenih genov v organizmu.
Genski doping je na črnem seznamu WADE od leta 2003. Po novih pravilih lahko agencije vzorce športnikov hranijo do osem let. Bo to dovolj časa za razvoj tehnologije in dokazovanje genskega dopinga?
Osem let je relativno kratek čas. Če je bil genski doping uporabljen v Pekingu pred štirimi leti, močno dvomim, da bomo že čez štiri leta lahko dokazali nedovoljeno uporabo v vzorcih.
Takoj, ko bo genski doping mogoče dokazati, bodo razvijalci dopinga postali še previdnejši. Pa vendarle bodo sledi najbrž ostale. Mislite, da bo genski doping moč dokazati za nazaj?
V znanosti je zelo težko kaj stoodstotno trditi. Mogoče je sicer, da bomo lahko dokazali, da na primer že zdaj množično uporabljajo genski doping, pa ga še ne znamo dokazati. Vseeno nekako dvomim. V nasprotju s sinteznimi molekulami, ki lahko v organizmu, predvsem v laseh in kosteh, ostajajo še leta, se geni zelo hitro razgradijo. A vedno obstaja možnost, da bi dokazali vsaj produkte, torej proteine in peptide, ki so nastali po vnosu genov. Znanost tudi na tem podorčju izjemno hitro napreduje, žal so pa razvijalci dopingov vedno korak pred protidopinškimi kontrolami.
Razvijalci dopinga torej poznajo ogromno zvijač, s katerimi lahko pretentajo kontrolo. Gre za neke vrste igro mačke z mišjo.
Vsekakor. Predvsem se moramo zavedati velikih finančnih dobičkov, ki jih neki laboratorij oziroma skupina prodajalcev dopinških snovi lahko zasluži. In najbolj problematično je, da se snovi, ki so bile razvite za vrhunske športnike, kmalu znajdejo na črnem trgu za uporabo pri tistih posameznikih, ki bi le radi imeli več mišic, dobro telo in tako dalje - in teh ni malo, predvsem med mladimi.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.
Športniki se še vračajo z iger
00:01:03, 16.08.2012
|
Olimpijska zastava potovala po Riu
00:00:34, 16.08.2012
|
Čop: Drugi bi tudi lahko bili bolj živi
00:02:11, 14.08.2012
|
Pogovor s paraolimpijko Matejo Pintar
00:03:49, 14.08.2012
|
Urški pomagali kosmiči, Primožu kranjska klobasa
00:03:51, 14.08.2012
|
Olimpijska zastava že prispela v Rio
00:01:03, 14.08.2012
|
@Arndovia kdo je pa rekel da doping ni dostopen v lastni režiji? alkohol je na listi prepovedanih stredstev, diuretiki prav tako, v kapljicah za oči maš doping, v dodatkih za hujšanje tut če je efedra notr...moraš pa mal bolj specifično povedat, ampak glede na listo prepovedanih sredstev je veliko stvari prosto dostopnih in jih veliko ljudi vsakodnevno jemlje, pa še vejo ne...
Sam se ukvarjam z bodybuildingom, ker mi je to postal nacin zivljenja odkar sem pred 20 leti prvic stopil v nemciji v veliki fitnes center. Te substance jemljem, ker v tem sportu, ce zelis uspeti moras iti na to a povem vam, da je rekreativcev med njimi, ki jemljejo v primerjavi z nami, ker tisti ki se ukvarjajo z bodibuildingom ni receno da zeli tudi tekmovati in uspeti a bavi se kot pa rekreativci, ki zelijo se nabiti za letno sezono in teh je vec a poanta ni ta. Da se vrnem jemanju teh substanc je pomembna prva in edina stvar, da so to zdravila kot vsako drugo zdravilo kot aspirin ali antibiotik in tako se mora to tudi tretirati in ne kot neki bonboni ali kaj bodobnega. V AMERIKI ko sem bil vsak drugi jemlje a tisti, ki ve za kaj se gre zlahka opazi mu na kozi. V Ameriki je pomembna samo zmaga in ne drugo mesto, ker za njih je drugoi mesto kot da si zadnji samo ni glih tako pac izgubil si. Veliko sem dozivel v Ameriki in tam se tudi naucil o teh stvareh kako se jim streze in tudi knjige imam o teh substancah.
Hocem vam povedati, da sportni duh ni umrl samo nekateri bi radi si pomagali z nekaterimi preparati da gredo preko svojih zmogljivosti in da zmagajo seveda, ce imas denar in to je pa drago in tu gre veliko, veliko denarja. Samo za primer eden profesionalni bodybuilder poraabi povprecno na teden 1000˘$ in se vec z prehrano jaz pa 1000 € na mesec in se slepam, da bi prsu zraven. Pri nas je to TABU tema a v AMERIKI je to toliko razvejano in prepleteno, da sploh ne mores opisati. Od NBA, NHL, NFL . Komaj cakam, da bo prislo na dan v nogometu a to se se ne bo zgodilo, ker to je najjaci lobij na svetu od vseh sportnih panog.
Niso vsi PHELPSI ali BOLTI ali TIGER WODSI ali mali mesiji in ronaldi in tisti, ki niso bi radi bili oni SIMPL IS THAT. Bi pisal o tem veliko a mnogim od vas ni marsikaj jasno in tako bo. Res pa je se za konec, da o nezeljenih ucinkih noben ne razmislja in samo kar mu bo prineslo glede moralnih vrednot v sportu pa drugic, ker to je druga zgodba.
Če je to res ali ne pa najbrž ne bomo nikoli izvedeli.
medalje za Veliko Britanijo na poletnih olimpijskih igrah po letih
1996 Atlanta 1 zlato 15 medalj
2000 Sydney 11 zlatih 28 medalj
2004 Atene 9 zlatih 30 medalj
2008 Peking 19 zlatih 47 medalj
medalje za Kitajsko na poletnih olimpijskih igrah po letih
1996 Atlanta 16 zlato 50 medalj
2000 Sydney 28 zlatih 58 medalj
2004 Atene 32 zlatih 63 medalj
2008 Peking 51 zlatih 100 medalj
Procentualno skoraj identičen skok v številu vseh medalj za obe državi na zadnjih OI. Kitajci imajo vsaj izgovor, da so bili motivirani pred domačo publiko in da imajo več športnikov.
ampak , a mi zna kdo povedati..." a se ti športniki zavedajo , da to upliva tudi na njihove potomce???"
In kaj se nam obeta v prihodnosti?
Pomojem, vsaj dokler bo nivo osebne etike strmo padal, "bolj atraktiven" a žal manj pošten šport.
Hmm.. če bi snemal film bi imel kar nekaj možnih scenarijev. Mogoče se enkrat v daljni prihodnosti pojavi celo kategorija D+.. se pravi zdravi mladinci, zdravi člani, steroidni člani (D+)..he he...
če bi bil mesi samo produkt HGH potem bi imeli na stotine mesijev..genetika je na prvem mestu
Zato je velik del krivde na njih.Ob vsem bombardiranhju ponudnikov vseh mogočih substanc,ki mlada,zdrava telesa pahnejo v smrt.
In potem sprenevedanje,saj je bil zdrav,redno na pregledih,dober,prespektiven,blabla
"Medtem ko eritropoetin poveča število eritrocitov, inzulinu podoben rastni dejavnik pospeši diferenciacijo celic in rast tkiv (podobno deluje rastni hormon)..."
Messi je ravno iz tega razloga prišel živet v Barcelono kot že zelo mlad, ker je imel neko bolezen v zvezi z rastjo, in so mu potem od (govorim na pamet letnico) 10. leta pa do 17.,18 šopali rastni hormon, ki glej ga zlomka deluje enako kot "inzulinu podoben rastni dejavnik".. Kaj to pomeni? Da, vsi tisti ki ste šokirani in je messi naj naj naj, naj vam povem SHOCKING NEWS, Messi je tolko boljši ker je edini ko je bil cca let sicer LEGALNO filan z zdravili za rast, ki pa imajo stranske učinke take, da si potem močnejši, hitrejši, vzdržljivejši, in zaradi tega zdaj toliko boljši od ostalih... :) Ampak on ga je lahko jemal, ker je bilo primarno to namenjeno zdravljenju.. Sekundarno pa ga je naredilo najboljšega nogometaša na svetu. :) Ne pravim da drugače ne bi uspel, ampak tako dolgo na vrhu nedopingiran (ali zdravljen, kar hočete) človek ne more zdržat. :)
Se pa sicer dopingirajo vsi, apmak v takih količinah, da je še dovoljeno... Pač vse vrednosti so na ful, ni pa čez mejo. :)
LP
Ne gre pa se za to, kdo ima boljšega farmacevta, ki večinoma gleda na zaslužek in ne toliko za zdravje svojega varovanca. Šport bi moral biti zdrav, kar pa na žalost vrhunski šport že dolgo ni več.
OK eno je športni dosežek in tekmovanje (npr. na OI), kjer bi naj imeli vsi iste predizpozicije. A vseeno se mi zdi, da tega nikoli ni. Imaš večinoma temnopolte tekače, ki dosegajo bistveno boljše rezultate (predvidevam da ima to nek vzrok), plavalce manjše/večje postave, nekoga, ki ima eno nogo daljšo od druge in mu to pomaga v njegovi disciplini (naštevamo lahko celo noč) itd. Skratka nikoli niso športniki na "isti liniji" (a me kdo razume :P?). Pa recimo, da se tukaj te substance prepovejo. OK.
Kot drugo potem ne razumem zakaj bi bil doping prepovedan, če ga izvajaš v lastni režiji. Podobno kot se na veliko kopujejo kreatini in ostala prehranska dopolnila (ja so prisotna v naravi, ampak nikoli v takih količinah in v taki obliki) Potem ne razumem zakaj ne bi nek nadebuden mladenič (18+), ki bi rad imel večjo mišično maso se poslužil steroidov. Zakaj pa ne. Njegovo telo in naj dela kar hoče. ČE je državi in družbi toliko mar, da bi ga "rada zaščitila" (pred samim seboj?) potem bo potrebno tudi omejit uporabo cigaret, alkohola, mastne hrane, poležavanja ... Po tej logiki bodo morali državni uradniki nonstop frfotat okrog nas in nam solit pamet pri vsaki stvari, ki jo počnemo ...
Vem, da se bo vsula zdaj na mene polno očitkov in negativnih odgovorov, ampak ... vseeno bi rad sprožil debato o tem vidiku dopinga in sem se pač postavil na to stran :)
ljudje se moramo še veliko naučit...včasih je boljše malo drzneje in hitreje kot pa umiranje na obroke - doping se mi zdi perfekten primer za to...
želja po denarju je večja od dejanskega namena športa, ZDRAVO življenje
...boj proti dopingu mora obstajat, sicer bomo čez leta gledal le še izklesane narkomane, ki bodo bili vsi izumetničeni...Povsem drugačni od teh danes. V kolikor bodo obstajale komisije, se bo vsaj večina bala sankcij in po teh spojinah ne bodo posegali. Kazni za dopingirance pa bi morali zaostriti. Če goljufaš, si izločen FOREVER.