Foto:
Foto:

Tekmovanji v peteroboju in deseterobuju sta za vse čase zaznamovali Američana Jima Thorpa in njegovega pozneje morda še slavnejšega rojaka Averya Brundagea. Zakaj in kako, je v jutranji športni zgodbi na Valu 202 razložil Boris Ličof.


Legenda pravi, da je švedski kralj Gustav V. zadnji dan olimpijskih iger v Stockholmu sprejel najboljše udeležence "iger pete olimpijade moderne dobe". Med to elito je bil deležen največje časti zmagovalec atletskega peteroboja in deseteroboja, takrat 24-letni član ameriške reprezentance Jim Thorp.

"Gospod, vi ste največji športnik na svetu," je stavek, ki ga je Gustav V. namenil junaku iger v Stockholmu. Ob teh besedah, ki so obkrožile svet, se je takrat posebej imenitno zdelo poročevalcem še, da je dvakratni ameriški olimpijski prvak indijanskega rodu.

Jim Thorp je upravičil besede Gustava V., saj je še pred nastopom na OI-ju dokazal svojo nadarjenost za šport tudi v baseballu in ameriškem nogometu. In pri tem baje tudi nekaj malega zaslužil, kar je bila takrat huda kršitev olimpijskih načel o strogem amaterizmu. In tako je Jim Thorp moral vrniti obe zlati kolajni. Pozneje se je izkazalo, da je šlo za tako mizerne zneske, da o kršenju amaterizma sploh ni bilo mogoče govoriti. Tri leta pred smrtjo so Jima Thorpa V ZDA razglasili za najboljšega ameriškega športnika prve polovice 20. stoletja. Kar pa ni pomagalo, da bi mu krivično odvzeti olimpijski kolajni vrnili.

Človeška nevoščljivost, ki v globalni in lokalni olimpijski družini ne gori nič manj močno kot v drugih človeku ljubih in neljubih dejavnostih, takrat še ni smela popraviti ene največjih napak v svoji zgodovini. To se je zgodilo šele eno leto pred igrami v Los Angelesu. 30 let po smrti Jima Thorpa je njegova vnukinja na manjši slovesnosti prejela zlati olimpijski kolajni svojega slavnega deda. Ne originalni – ampak za to priložnost narejeni.

V MOK-u se nikoli niso posebej trudili, da bi izbrisali enega največjih madežev v zgodovini modernih olimpijskih iger. Da bi pri tem stal ob strani prvi človek ameriškega olimpijskega komiteja in pozneje prvi podpredsednik MOK-a Avery Brundage, ne gre verjeti. Z vsem svojim vplivom je vse do svoje smrti leta 1975 onemogočal vrnitev odvzetih zlatih kolajn Jimu Thorpu. Zakaj? Morda zato: na igrah v Stockholmu 1912 je takrat 25-letni Avery Brundage odstopil v peteroboju po štirih disciplinah, v deseteroboju pa po osmih disciplinah.

Morda je bil to vzrok nepopustljivosti do Jima Thorpa. Morda v neizpolnjenem hrepenenju po olimpijskem zlatu. O rasnih predsodkih moža, ki se je postavil v prvo vrsto proti bojkotu olimpijskih iger v Berlinu, ne gre samo enobarvno razpredati - prvi junak Berlina je bil namreč temnopolti Američan Jesse Owens.

Vsekakor sta imela oba prva atletska mnogoboja na olimpijskih igrah večji vpliv na razvoj olimpijskega gibanja kot na razvoj atletike. Jim Thorp je odigral svojo neponovljivo vlogo na atletskem stadionu v Stockholmu. Njegov kolega iz ameriške reprezentance in tekmec za vse čase Avery Brundage je naslednjih 60 let odločilno pripomogel k ohranjanju vrednot barona de Coubertina v mednarodnem olimpijskem gibanju. Takega, kot sta si ga zamislila in udejanjala, zdaj že dolgo ni več.

Zgodbo o Thorpu in Brundageu pa je za lažje razumevanje delovanja športa na vsake toliko časa vseeno treba potegniti iz zaprašene zgodovine mednarodnega olimpijskega gibanja.